Kruha ne dela moka, ampak roka …
SPOMINI NA OTROŠTVO
… sem prebrala danes na vratih naše pekarne. Že dolgo hodim v to pekarno in šele danes sem odkrila ta napis, ta izrek, to resnico.
Močno se me je dotaknil, saj imam do kruha že od nekdaj poseben odnos. Spomnim se, kako ga je moja mama mesila in pekla. Vsak teden vsaj enkrat. To je bil najboljši kruh mojega otroštva. Po njem je dišala vsa hiša in vonj je prekril tudi naš brjač, naše dvorišče. Če je bilo kuhinjsko okno odprto, je zadišalo še čez cesto do bližnjih sosedov.
-
Oh, ti naši vnuki …
Bila sem na letovanju z bolniki in invalidi in moj vnuk, star štiri leta, me je menda zelo pogrešal. Saj sem tudi jaz njega zelo zelo pogrešala. In neko popoldne, ko smo imeli popoldanski počitek in je bilo v hiši vse tiho in mirno, sem si vzela čas in zavrtela telefon.
Imela sem srečo, oglasil se je prav on, saj zelo rad telefonira. Oba sva bila vesela, da se slišiva. Najprej sem morala odgovoriti na veliko njegovih radovednih vprašanj. Kje si? Kaj delaš? Koga čuvaš? Je tvoja gospa na vozičku ali hodi? Zakaj ne hodi? Jo bolijo nogice? Ali je padla? Ali jo je povozil avto? Zakaj se je takšna rodila? Ali je prijazna? Kako ji je ime? Koliko je stara? Ali ona mene pozna? Ali so vsi tvoji prijatelji na vozičkih? Jih je težko peljati? Bom jaz lahko enkrat poskusil? Kaj ste jedli za kosilo? Kaj pa za zajtrk? Kaj pa za večerjo? Ali si vse pojedla? Je tvoja gospa tudi vse pojedla? Kje je zdaj? Ali gre počivat tako kot jaz? Ali imaš tudi ti posteljo? Kakšno sobico imaš? Kdaj boš prišla? Ali tudi ti mene pogrešaš? Kaj mi boš prinesla? Bom lahko takoj prišel k tebi?
Bom narisal kar fraktalno risbo …
Naši vnuki
Pravijo, da je treba v zrelih letih paziti na svoje mentalno zdravje in vsak dan »prisiliti« možgančke, da mislijo, delajo, ustvarjajo ... Pravijo tudi, da naj bi se človek na stara leta učil nekaj povsem novega. Razmišljala sem o tem in se odločila, da se bom v našem centru aktivnosti prijavila v tečaj risanja fraktalne risbe, saj o tem nisem še nič slišala.
Prijazna učiteljica nam je razložila, da je to pravzaprav ena izmed novih terapevtskih metod, ki človeka pomirja, sprosti, odmakne od napetosti vsakdanjega življenja, ga odvrne od negativnega razmišljanja in mu daje občutek ustvarjalne moči. In smo začeli risati ... Miže. S črnim kemičnim svinčnikom na bel list. Risati tako kot nam roka »teče« po papirju: naravnost, postrani, v krogih, vijugah, gori in doli, levo in desno ... Ko smo odprli oči, smo ugotovili, da smo narisali zelo zanimivo mrežo ravnih in zavitih črt. Začetek risanja smo povezali s koncem risanja. Te »predalčke« smo potem pobarvali. Barvice smo izbirali miže, barvali smo seveda z odprtimi očmi. Čisto majhne prostorčke s temnejšimi barvami, večje s svetlejšimi barvami. Nastala je krasna fraktalna risba.
-
Pisma sv. Nikolaju
V Ljubljani je darila nosil sveti Nikolaj. Pri Govekarjevih v Šentvidu so mu vsi trije otroci, devetletni Andrej, desetletna Jožica in enajstletna Alenka, v začetku decembra leta 1952 napisali svoje želje. Poleg nujno potrebnih oblačil in šolskih potrebščin so si zaželeli še knjige, igrače, sladkarije (še posebej želeni so bili »citron vafrli«, napolitanke) in celo – klobaso. Pisemca so tudi okrasili in jih pustili na zunanji strani okna, ki je gledalo na vrt. Darila je za vsakega posebej pustil na krožniku in vedno je bila zraven tudi palica, zavita v krep papir …
-
Spomin iz otroških dni
Spomini mi velikokrat bežijo v otroštvo. Pravijo, da je tako na stara leta, in še kako imajo prav. Spominov je veliko in so lepi. No, niso čisto vsi prijetni, ampak neprijetne poskušam pozabiti ali jih odriniti daleč tja v tisto »kamrico srca«, ki je skrita in zaprta in je ne želim prevečkrat odpreti. In ne želim je deliti z drugimi, mogoče le z nekaterimi, a zelo poredko.
Med lepimi spomini pa je prav gotovo ZAMORČEK. To je bil en luštkan črnček, majhen keramični kipec, vsaj mislim tako. Postavljen je bil na klečalniku spredaj pred »ograjo« na desni strani glavnega oltarja in pod Marijinim kipom na zidu v naši cerkvi. Takrat oltar še ni bil obrnjen k ljudem. In ta kipec tudi ni bil čisto navaden zamorček. Bil je nekaj posebnega. Če si vrgel vanj kovanec, takrat so bili to dinarji, je pokimal. To je bilo nam otrokom zelo lepo, zato smo mu z velikim veseljem nosili drobiž. In vsakokrat se je zahvalil.
Kje dobi pajek vzorčke za mrežo?
TI NAŠI VNUKI
Ej, ti naši vnuki! Presenečajo nas vsak dan znova z domislicami, svojo otroško logiko in neposrednostjo, spravljajo nas v zadrego, ko ne znamo odgovoriti ali smo s svojim odgovorom neprepričljivi. Vedno znova ugotavljamo, da še kako velja tisti stari izrek, ki pravi, da pišče več od koklje ve ...
Njegov vrtec je od našega bloka oddaljen približno 300 metrov, toda midva sva včasih potrebovala tudi uro ali dve, da sva prišla domov. Najprej sem morala v vrtcu pogledati vse nove risbice, poiskati njegovo risbico, si jo ogledati in on mi je razložil, kaj pomenijo vse tiste čačke račke, krive in ravne črte, krogi in krogci. Imel je strašno domišljijo. Ko so risbice postajale vedno bolj izpopolnjene in sem lahko sama ugotovila, kaj je narisano, je bil tega strašno vesel.
-
Ti naši vnuki
»Bo danes pravljica, če bomo pridni?« so začeli moji trije ta srednji spraševati že med dopoldnevom.
»Bo, če boste pridni,« sem odgovarjala, saj je bila pravljica pred spanjem nagrada za celodnevno prizadevanje za pridnost, poslušanje, pomaganje in uboganje.
»Ampak ne sme biti Rdeča kapica in tudi Sneguljčica in tudi Pepelka ne,« sem slišala. »Pa Volk in sedem kozličkov tudi ne.« Ko so izčrpali paleto Grimmovih in drugih pravljic, so umolknili.
»Dobro,« sem rekla. »In kakšno pravljico bi radi?«
-
Zakaj je koruza rumena, če je zelenjava?
Ej, ti naši vnuki! Presenečajo nas vsak dan znova z domislicami, svojo otroško logiko in neposrednostjo, spravljajo nas v zadrego, ko ne znamo odgovoriti ali smo s svojim odgovorom neprepričljivi. Vedno znova ugotavljamo, da še kako velja tisti stari izrek, ki pravi, da pišče več od koklje ve ...
Imam osem vnukov. Obdobje »zakajčkov« starejših dveh je že mimo, zdaj je že nekaj časa zelo aktualno spraševanje štirih mlajših, dve vnukinji pa sta še premajhni za spraševanje in odgovarjanje.
