OH, TI NAŠI VNUKI

Naša ta mala oziroma tretja po vrsti v naši družini je bila v svojem zgodnjem otroštvu prava umetnica za sestavljanje besed. Nove besede je sestavljala iz že obstoječih ali pa je besedi dodala še kakšno črko ali obrnila nekaj zlogov in nastala je nova besedna umetnina. Spomnim se kočolade in kočolinota pa nongice, Zabrega in Pikonogavita pa hrbtne plavuti, ki dobro dene ...

Te besede so bile po navadi zelo simpatične in smo jih začeli uporabljati še preostali družinski člani. Tudi ona sama je bila simpatična, luštkana, vedno nasmejana, tudi malo poredna. Bila je bolj okrogla kot drobčkana oziroma ne prav suhcena in moja mama, njena babica, ki so jo vnuki na njeno željo klicali majka ali majkica, je rekla, da je kot en knofek. Tako smo pri nas doma v našem narečju rekli gumbom oziroma majhnim gumbom.

Ah, ti vnuki ...

Kar nekaj časa je že od takrat, ko sva šla s petletnim vnukom z mestnim avtobusom v mesto. Strašno rad se vozi s trolo in zelo je priden. Če le lahko, poiščeva sedež ob oknu, saj rad opazuje promet, šteje avtomobile, ki hitijo mimo, pa tudi tiste, ki jih avtobus prehiti. To se mu zdi zelo imenitno.

Za vsak avtomobil tudi ve, katere znamke je, čeprav nimam pojma o tem. Prav tako je navdušen, če mimo z veliko hitrostjo pritrobi kakšen rešilec z utripajočo modro lučjo. Zanima ga, kaj se je zgodilo in koga pelje na urgenco.

Kje je pa medved?

Že kar nekaj časa je od tega, ko mi je hči pripovedovala, kaj se je zgodilo njeni prijateljici. Danes sem se spomnila na to, ko sva z vnukom iskala primerno risanko za lahko noč. Veliko je risank, ki jih sploh ne poznam in ne vem, kaj se v njih dogaja. Za nekatere vnuk pravi, da so »dojenčkaste«, za druge, da so »punčkaste« ali »rozne« (beri: rožnate barve).

Veliko je tudi takih, ki že v naslovu dajo vedeti, da so nasilne in neprimerne, z veliko streljanja in kričanja. Pa tudi take, kjer so neke čudne živali oziroma nasilne zverine, ki vzbujajo strah in trepet in zares niso primerne za uvod v mirno spanje. Ampak njemu so take najbolj všeč.

Oh, ti vnuki

Ja, baba, to sem jaz. Baba za mojih osem vnukov in vnukinj. Samo zanje in za nikogar drugega. To ime sem dobila pri prvem vnuku, ki je zdaj že odrasel fant. Ko je začel izgovarjati prve besede, pravzaprav prve zloge, in to je bilo ba-ba-ba ..., so mi rekli: »Tebe kliče!«

Tako sem postala baba in ostala baba. Rada sem baba, čeprav velikokrat slišim pripombe na to besedo, češ da je grda, žaljiva, neustrezna, neprimerna. Vnukinja mi je enkrat povedala, da jo je njena prijateljica ali sošolka spraševala: »A ti tako kličeš svojo babi? A ti to dovoli? A ni užaljena? To je grda beseda, tako se ne reče svoji babici.« In moja vnukinja se je odločila, da me bo klicala »babček«. Nekaj časa je bilo babček sem, babček tja ..., potem pa je pozabila na to in spet sem postala baba.

Oh, ti naši vnuki …

Bila sem na letovanju z bolniki in invalidi in moj vnuk, star štiri leta, me je menda zelo pogrešal. Saj sem tudi jaz njega zelo zelo pogrešala. In neko popoldne, ko smo imeli popoldanski počitek in je bilo v hiši vse tiho in mirno, sem si vzela čas in zavrtela telefon.

Imela sem srečo, oglasil se je prav on, saj zelo rad telefonira. Oba sva bila vesela, da se slišiva. Najprej sem morala odgovoriti na veliko njegovih radovednih vprašanj. Kje si? Kaj delaš? Koga čuvaš? Je tvoja gospa na vozičku ali hodi? Zakaj ne hodi? Jo bolijo nogice? Ali je padla? Ali jo je povozil avto? Zakaj se je takšna rodila? Ali je prijazna? Kako ji je ime? Koliko je stara? Ali ona mene pozna? Ali so vsi tvoji prijatelji na vozičkih? Jih je težko peljati? Bom jaz lahko enkrat poskusil? Kaj ste jedli za kosilo? Kaj pa za zajtrk? Kaj pa za večerjo? Ali si vse pojedla? Je tvoja gospa tudi vse pojedla? Kje je zdaj? Ali gre počivat tako kot jaz? Ali imaš tudi ti posteljo? Kakšno sobico imaš? Kdaj boš prišla? Ali tudi ti mene pogrešaš? Kaj mi boš prinesla? Bom lahko takoj prišel k tebi?

Naši vnuki

Pravijo, da je treba v zrelih letih paziti na svoje mentalno zdravje in vsak dan »prisiliti« možgančke, da mislijo, delajo, ustvarjajo ... Pravijo tudi, da naj bi se človek na stara leta učil nekaj povsem novega. Razmišljala sem o tem in se odločila, da se bom v našem centru aktivnosti prijavila v tečaj risanja fraktalne risbe, saj o tem nisem še nič slišala.

Prijazna učiteljica nam je razložila, da je to pravzaprav ena izmed novih terapevtskih metod, ki človeka pomirja, sprosti, odmakne od napetosti vsakdanjega življenja, ga odvrne od negativnega razmišljanja in mu daje občutek ustvarjalne moči. In smo začeli risati ... Miže. S črnim kemičnim svinčnikom na bel list. Risati tako kot nam roka »teče« po papirju: naravnost, postrani, v krogih, vijugah, gori in doli, levo in desno ... Ko smo odprli oči, smo ugotovili, da smo narisali zelo zanimivo mrežo ravnih in zavitih črt. Začetek risanja smo povezali s koncem risanja. Te »predalčke« smo potem pobarvali. Barvice smo izbirali miže, barvali smo seveda z odprtimi očmi. Čisto majhne prostorčke s temnejšimi barvami, večje s svetlejšimi barvami. Nastala je krasna fraktalna risba. 

 Spomin iz otroških dni

Spomini mi velikokrat bežijo v otroštvo. Pravijo, da je tako na stara leta, in še kako imajo prav. Spominov je veliko in so lepi. No, niso čisto vsi prijetni, ampak neprijetne poskušam pozabiti ali jih odriniti daleč tja v tisto »kamrico srca«, ki je skrita in zaprta in je ne želim prevečkrat odpreti. In ne želim je deliti z drugimi, mogoče le z nekaterimi, a zelo poredko.

Med lepimi spomini pa je prav gotovo ZAMORČEK. To je bil en luštkan črnček, majhen keramični kipec, vsaj mislim tako. Postavljen je bil na klečalniku spredaj pred »ograjo« na desni strani glavnega oltarja in pod Marijinim kipom na zidu v naši cerkvi. Takrat oltar še ni bil obrnjen k ljudem. In ta kipec tudi ni bil čisto navaden zamorček. Bil je nekaj posebnega. Če si vrgel vanj kovanec, takrat so bili to dinarji, je pokimal. To je bilo nam otrokom zelo lepo, zato smo mu z velikim veseljem nosili drobiž. In vsakokrat se je zahvalil.