PSIHOTERAPIJA

Ljudem je večinoma jasno, zakaj se vedejo ali odzivajo tako, kot se. Včasih pa se zgodi, da jih lasten odziv preseneti in si ne zmorejo razložiti, zakaj so se tako obnašali. Zato si zaželijo, da bi sami sebe bolje razumeli. Pri tem lahko pomaga psihoterapija.

Vse, kar delamo, počnemo iz nekega notranjega razloga, ne naključno. Poleg racionalne razlage ima na nas vpliv nezavedno, ki nam ni dostopno brez pomoči strokovnjaka. Za odločitev za terapijo ni dovolj, da ima človek čustveno težavo, ki je ni zmožen rešiti ne sam ne ob pomoči bližnjih. Potrebno je zaupanje, da mu terapevt res lahko pomaga. Ljudje z negativnim odnosom do tega znanja na terapijo sploh ne bodo prišli. Tudi marsikateri psihiater meni, da so vse tovrstne motnje izključno gensko pogojene, gre torej samo za nepravilno delovanje...

DOBRO JE VEDETI 

DEDOVANJE PO ZAKONCU

Bralec nam je pisal, da sta z ženo že precej v letih, brez otrok in s kar nekaj brati in sestrami ter obilico nečakov in nečakinj, s katerimi pa nimata tako rekoč nobenih stikov. Bralca zanima, kako je glede dedovanja enega ali drugega v primeru, ko oporoka ni narejena, in v primeru, ko pokojni z oporoko zapusti vse svoje imetje svojemu možu oziroma ženi.

Zakon o dedovanju določa, da so nujni dediči pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Pri tem so nujni dediči razdeljeni v več dednih razredov, tako da v prvem dednem redu dedujejo otroci oziroma vnuki in zakonec. Če zapustnik nima svojih otrok oziroma vnukov, potem zakonec deduje skupaj s starši pokojnega v drugem dednem redu. V drugi dedni red sodijo starši zapustnika in njihovi potomci, torej bratje in sestre, če so starši že pokojni, oziroma nečaki in nečakinje, če so tudi bratje in sestre že pokojni. V tretji dedni red pa sodijo babice in dedki zapustnika in njihovi potomci. Dedni redi se med seboj izključujejo, tako da če pride do dedovanja v prvem dednem redu, potem ni dedovanja v drugem, če pa pride do dedovanja v drugem dednem redu, potem seveda ni dedovanja v tretjem dednem redu.

PRIMERNA TEMPERATURA NOTRANJIH PROSTOROV

Na uredništvo revije se je obrnila bralka, ki jo zanima, kolikšna je primerna temperatura notranjih prostorov.

Tako kot smo ljudje različni, tako različno doživljamo spremembe letnih časov in s tem temperatur. Kljub vsemu pa Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da je optimalna temperatura od 18 do 21 stopinj Celzija, seveda odvisno od namena uporabe posameznega prostora.

Tako naj bi bila idealna temperatura za dnevno sobo okoli 20 do 22 stopinj Celzija, nekoliko višja pa naj bo v kopalnici, tj. okoli 22 do 24 stopinj Celzija. V kuhinji naj bo med 18 in 20 stopinjami zaradi nihanj v toploti in vlažnosti, stopinja ali dve manj pa je najboljša temperatura za spalnico. Spanje je ključnega pomena za dobro delovanje našega telesa, pri čemer ima pomembno vlogo sobna temperatura. Le-ta naj bo dovolj nizka, da ne povzroča dehidracije, glavobolov, po drugi strani pa dovolj visoka, da se zaradi hladu ne zbujamo.

DOBRO JE VEDETI 

KATERI PODATEK NAJ UPOŠTEVA DELODAJALEC?

Bralca zanima, kdaj pravzaprav lahko začne delodajalec postopek za prekinitev delovnega razmerja delavcu iz poslovnih razlogov. Ali na podlagi podatka o izpolnitvi pogoja za starostno pokojnino ali na podlagi podatka o pridobitvi pravice do starostne pokojnine ob upoštevanju osebnih okoliščin delavca (vojaščina, otroci, delo pred 18. letom)?

Na varni strani zakona sta ob podaji odpovedi iz poslovnih razlogov tako delodajalec kot tudi delavec, če je ob obstoju poslovnega razloga delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino.

VDOVSKA POKOJNINA

Bralka navaja, da se je pred kratkim starostno upokojila, zato jo zanima, ali bi bila upravičena do dela vdovske pokojnine po pokojnem možu, saj je verjetno njena pokojnina višja od morebitne vdovske pokojnine. Sin je do januarja 2014, ko je dopolnil 26 let starosti, užival družinsko pokojnino, ona pa je do takrat dopolnila starost 48 let in devet mesecev. Pred leti je dobila informacijo, da ne izpolnjuje pogojev za vdovsko pokojnino, zdaj pa ji znanke pravijo, da bi bila upravičena vsaj do dela vdovske pokojnine, saj je ob prenehanju izplačevanja pokojnine sinu že dopolnila 48 let.

DOBRO JE VEDETI

HUDO POSLABŠANJE VIDA

Bralka se več kot 20 let zdravi zaradi sladkorne bolezni. V zadnjem mesecu opaža hitro izgubo ostrine vida na obeh očesih. Težave ima predvsem pri branju, na cesti skoraj ne prepozna obrazov, črte vidi ukrivljene, občasno se v sredini vidnega polja pojavi temna pega. Ker se je njena okulistka upokojila, je napotnico poslala v najbližjo bolnišnico, vendar ima datum pregleda šele čez deset mesecev. Zelo se boji, da bo do takrat že slepa. Sprašuje, kaj sploh lahko stori.

V prispevku, ki ga bomo objavili v dveh delih, je prikazana primerjava med spoloma na posameznih področjih obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po zakonodaji pred osamosvojitvijo in po treh reformnih zakonih: ZPIZ/92, ki je začel veljati 1. aprila 1992, ZPIZ-1 z veljavnostjo od 1. januarja 2000 in ZPIZ-2 z veljavnostjo od 1. januarja 2013 z nekaterimi spremembami.

Pogledali bomo, kako so se spreminjali pogoji za pridobitev pravice do starostne in predčasne pokojnine, kolikšna je povprečna starost prejemnikov starostne pokojnine in kolikšna je povprečna pokojninska doba novih uživalcev starostne in delne pokojnine, ko jim je bila prvič priznana pravica do pokojnine.

SVETUJEJO VAM 

ZDRAVILNOST POSLUŠANJA

Devetdesetletna naročnica, ki je še kar dobrega zdravja, mi je potožila, da pogreša biti slišana, kajti njeni najdražji pridejo, poskrbijo za hrano, čistočo, na hitro povprašajo, ali še kaj potrebuje, in odbrzijo po opravkih ali domov.

V resnici si gospa želi, da bi ji nekdo namenil pozornost tako, da bi si vzel čas za poslušanje. Sicer ljudje veliko poslušamo, a gre večina tega časa v nič, ker to počnemo slabo. V resnično poslušanje moramo vložiti napor, se popolnoma vživeti v sogovornika in odložiti trenutne zaposlitve. Ne moremo namreč poslušati svojih staršev ali svojega otroka mimogrede. Čas pravega poslušanja mora biti namenjen samo izbranemu drugemu; to mora biti čas, posvečen le njemu. Ni nujno, da traja ne vem kako dolgo, gre za to, da nas sogovornik začuti in mi njega, gre za kratko in intimno povezanost, kot da bi nekoga pogledali globoko v oči in mu rekli: vidim te v celoti.