Hočeš nočeš pozimi potrebujemo nekoliko bogatejšo hrano, ki nas malo bolj nasiti in nam da tudi več kalorij, predvsem pa nas ogreje.

Med živila, ki grejejo telo, uvrščamo večino zimske zelenjave, na primer repo, zelje, kolerabo, oreške, semena in številne krepke začimbe. Pravzaprav je zelo enostavno in praviloma zmore vsak slediti naravnemu toku letnih časov in z njim povezanega prehranjevanja. Čeprav obožujem paradižnikovo solato, mi na kraj pameti ne pade, da bi si jo privoščila v tem zimskem mesecu. In čeprav obožujem kislo zelje ali kislo repo pozimi, si ne morem predstavljati, da bi ju uvrstila na jedilnik v vročem juliju. 

Ker do oddaje članka nismo dočakali napovedanega snega, smo se odločili, da vam tokrat vaje postrežemo z drugačno belino. Prijetno toplo odeti, čeprav v oblačila za vadbo, ki so na videz neudobna, boste vaje lahko naredili z lahkoto in mimogrede. Preden se jih lotite, hodite toliko časa, da bo telo ob malce pospešenem dihanju prijetno toplo.

Januarske vaje in današnji prikazi so namenjeni blaženju in v lažjih primerih odpravljanju težav, ki jih opažam pri hoji mnogih ljudi. Prevečkrat vidim stisnjena kolena in postavitev stopal, ki izražajo ploskost in upad stopalnega loka, s tem povezano nenaravno in drugačno gibanje kolkov in držo hrbtenice. Marsikateri tožijo o bolečinah v nogah, nekateri samo v kolkih in/ali kolenih, ter križu in vratu. Pri vseh pa gre tudi za splošno oslabelost.

V moji mladosti je bil sladkor posebno zdravilo. Moji mami je zdravnik, če nam je kaj »falilo«, svetoval: »Dajte otrokom sem pa tja tudi kakšno kocko sladkorja.« Bil je drag in mama je morala dati pet kilogramov fižola za pol kilograma sladkorja. A mama se je potrudila, mi pa smo »vsake kvatre« kocke sladkorja lizali počasi, s svetim spoštovanjem.

Tedaj ni nihče govoril, da sladkor škodi. Morda tudi danes ne škodi, če bi ga le uživali v primernih količinah. Po drugi strani nekateri mediji razglašajo fit ali bio življenje ter blagohotno svarijo, češ da se moramo izogniti sladkorju in ga nadomestiti z drugimi sladili, pa bomo zdravi in čili. Toda ali je res tako?

Po nakupih hrane rada hodim zgodaj zjutraj, ko se trgovina odpre. Ob trgovini je majhen bife. Kar nenavadno se mi je zdelo, ko je bil ob strogih ukrepih v času epidemije prostor pred bifejem prazen. Običajno vedno pred njim že zjutraj takoj po sedmi uri poseda nekaj starejših moških. Žulijo svoj kozarček ali skodelico kave in opazujejo vrvež pred trgovino. In vedno znova pomislim: »Da se jim le ljubi! Ali res nimajo česa početi?« Meni se zdi posedanje v gostilni čista izguba časa.

Petinosemdesetletni prijatelj, ki je ostal brez žene, mi večkrat pravi, ko opazuje moje življenje: »Le kako lahko sama živiš! Jaz ne morem biti sam. V času covida sem izgubil še tistih nekaj znancev, s katerimi sem se dnevno dobival ob kavi.« Vsak dan ga vidim, ko jo dopoldne maha proti bifeju. Ko grem mimo, sedi ob mizi sam in žuli svojo kavico.

Anketa

Sogovornike smo povprašali, ali imajo osebnega zdravnika in kako so zadovoljni z obravnavo pri njem.

Mirjana Peternel, upokojenka, Ljubljana: »Neizmerno sem zadovoljna s svojo osebno zdravnico. Kadar jo potrebujem, jo najprej pokličem po telefonu in jo nato na določen datum obiščem v ambulanti. Ko se je moja prejšnja zdravnica upokojila, sem kar nekaj mesecev iskala novo. Tudi ko sem imela težave s ščitnico, sem bila zadovoljna s storitvami v zdravstvu. Zaradi dobrih izkušenj verjamem v naše zdravnike in enako želim tudi vsem drugim uporabnikom.«

Utrujenost, razbijanje srca, potenje ali tresenje rok, prekomerno pridobivanje telesne teže, zaprtje, nekontrolirano hujšanje, driska, spremembe teka, slabša miselna koncentracija, pozabljivost, živčnost, nespečnost, tesnoba ipd. so lahko znaki nepravilnega delovanja ščitnice.

Ker številni niti ne vedo, od kod izvirajo njihove težave, se pogosto ne zdravijo. »Težave, povezane z delovanjem ščitnice, se pojavljajo veliko pogosteje pri ženskah, čeprav so lahko prizadeti tudi moški,« je začela doc. dr. Katica Bajuk Studen, dr. med., specialistka interne in nuklearne medicine, ki dela na oddelku za bolezni ščitnice Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana.

PO SLEDEH OKUŽBE S KORONAVIRUSOM

Pred upokojitvijo je bila Breda Senčar sopranistka in radijska novinarka na RTV SLO, kjer je pokrivala šolstvo in glasbena dogajanja. Lani januarja je za covidom najprej zbolel njen sin Medard, s katerim živi v skupnem gospodinjstvu. Le nekaj dni za njim je virus napadel še njo. Če je sin, zdrav štiridesetletnik, covid prebolel tako rekoč mimogrede, pa je naši sogovornici, ki se je rodila leta 1943, čez noč in najbrž za vedno spremenil življenje.

Neskončno rada je hodila v naravo in obiskovala   številne koncerte, dramske predstave in razstave, na izletih upokojenih novinarjev je v vsaki cerkvi zapela Ave Marijo, zdaj pa je zaprta med štiri stene svojega stanovanja v Šiški, pa tudi peti ne more več. Kratkočasi se tako, da posluša radio, gleda televizor, bere revije in časopise ter knjige. Po stanovanju hodi le s hojco. Pa še to težko. Le z rokami lahko počne vse, kar je pred boleznijo. Se pa tudi pri tem hitro utrudi. »Naj poudarim, da nisem doma, ker bi to hotela.