Pravimo jim tudi zlata žila, saj je ta bolezen v preteklosti pestila zlasti premožne ljudi. Danes, ko nas slog življenja sili v sedeče delo in pogosto v nezdravo, neredno prehranjevanje, kar neredko vodi v zaprtje, je težav zaradi hemoroidov zelo veliko. Večinoma zbolevajo odrasli med 45. in 65. letom.

Za odgovore na vprašanja o težavah, ki pestijo več ljudi, kot se morda zdi na prvi pogled (saj tega ne obešamo na veliki zvon), smo prosili Gregorja Kunsta, dr. med., predstojnika Oddelka za splošno in abdominalno kirurgijo Splošne bolnišnice Slovenj Gradec.

Sivenje las je normalen proces, ki ga ni mogoče zaustaviti, tako kot ne moremo zaustaviti staranja. Tako kot se nekateri ljudje starajo počasneje in enakomerno, tako je tudi z lasmi. Nekateri dobijo prve sive lase že zelo zgodaj, celo pred tridesetim letom, drugi pozneje, a v starosti od 45 do 65 let ima več kot tri četrtine ljudi že sive lase.

Lasni mešički z leti proizvajajo vse manj melanina, to je pigmenta, ki obarva lase, in zato zraste siv las, ki pa ima tudi drugačno teksturo. Sivi lasje so bolj suhi, hrapavi in grobi, so trdi, žimasti, neubogljivi in tudi različnih odtenkov, nekateri so povsem beli, drugi rahlo rumenkasti ali pepelnati, nekateri z rahlo modrikastim odtenkom. Sivimo postopno, najprej opazimo srebrnino med lasmi nad čelom in na sencah, moški praviloma prej kot ženske. Do tiste lepe enakomerno pepelnate barve, ki jo vidimo v reklamah ali pri naših babicah, je pot praviloma dolga. In če so moški s srebrnimi nitkami med lasmi videti privlačni in šarmantni, jih ženske skušamo prikriti predvsem z barvanjem.

S premišljenim izborom spodnjega perila prikrijemo določene pomanjkljivosti. Zato bi lahko rekli, da je perilo skriti dragulj, ki pod oblačili oblikuje našo postavo. Bližajoči se prazniki so kot nalašč, da si privoščimo kakšen poseben kos perila, lahko pa ga tudi podarimo.

Pred nakupom poleg izbire barve upoštevajte še nekaj nasvetov.

Preverite velikost. Proizvajalci včasih spremenijo oblike nedrčkov tudi pri že uveljavljenih modelih. Tudi od materiala je odvisno, koliko in kako stisnejo oziroma koliko se raztegnejo.

Tudi v zaprtih prostorih lahko mimogrede poskrbite za spretnost in moč, ki ju potrebujete pri vsakdanjih opravilih. Namesto mehke dolge palice je mogoče uporabiti navadno daljšo palico, lahko pa tudi metlo. Ta je sicer malce krajša in se velja z njo zavrteti, če ste malo bolj gibčni. Prav ste prebrali. Zavrteli. Lahko tudi ob glasbi. Spretnost s prsti in dlanmi ter vrtenje telesa krepita možgane. 

Ogrevanje je mati vseh vadb, zato je, še preden se zavrtite s palico pod roko, priporočljivo zaokrožiti z vsemi sklepi. Začnite nežno z zapestji, komolci, gležnji in koleni ter zaključite z boki. Vedno krožite v obe strani, najprej v desno in nato še levo stran.

Slovenci smo tradicionalno jedi vedno delili po nekaterih značilnostih, na primer po letnih časih. Poleg tega poznamo jedilnike za vsakdanjik, za posamezna kmečka opravila v vinogradu, na polju, ob oranju ali košnji in tudi pobiranju jesenskih pridelkov. Prav tako ločimo jedi za posebne priložnosti: ob godovih, rojstvih, porokah, šagrah, sedminah, ob pustu in postu ter največjih praznikih.

Tradicionalne jedi so vedno nastajale ob sozvočju človekovega počutja, pogleda v naravo in shrambe ter z dostopnostjo do nakupa surovin, ki jih sami niso pridelali. Narava ni bila povsod enako radodarna, prav tako ni bil vsak letni čas enako bogat z dobrinami. Človek se je temu prilagodil in iz skromnosti ustvaril bogastvo. Zato se jedi tako razlikujejo po slovenskih pokrajinah in celo od vasi do vasi, čeprav so velikokrat samo različice osnovnih sestavin. Po vsej Sloveniji srečamo zelje, repo, korenje, krompir in jajca; na večini območij je zrasla tudi koruza, žito pa v višjih legah ni uspevalo, razen ajde, ječmena in prosa. Kjer ni bilo dovolj zelenjave na vrtu, so si pomagali z divjimi rastlinami, na primer s koprivami, kislico, rmanom, spomladi z regratom in čemažem.

PISMO UPOKOJENE ZDRAVNICE

V družini imamo dva odrasla, odgovorna človeka, starša, ki se nočeta cepiti. Tema tako ali drugače pride na dan ob vsakem družinskem srečanju. Iz rastoče agresivnosti naših dveh proticepilcev je mogoče razbrati, da je pritisk okolja nanju vedno močnejši. Razgovora o nujnosti cepljenja se lotevamo vedno bolj previdno in vedno bolj neradi, da se ne bi sprli.

Da smo cepljeni ovce, ki sledimo tem, ki nas zavajajo, da je moje zdravniško znanje zastarelo, da se morajo necepljeni zdaj bati nas, cepljenih, ker smo kužni, da nam ne prikazujejo pravih podatkov, da umirajo cepljeni, ne necepljeni, in še večje neumnosti, popolnoma sprte z zdravo pametjo, so argumenti, s katerimi nas proticepilci zavračajo.

V kratkem časovnem razmiku sta bila sprejeta dva zakona, ki sta sicer različna, pa vendar se med seboj povezujeta prav na točki v skrbi za starejše. Zakon o osebni asistenci, ki je konec oktobra ponovno doživel zakonske spremembe, govori o enakovrednem in samostojnejšem življenju oseb z določeno obliko hendikepa. Zakon o dolgotrajni oskrbi, za katerega pravijo, da ni najboljši, pa naj bi sistemsko uredil oskrbo starejših. Kje se zakona stikata in na kaj morajo biti pozorni starejši?

Področje osebne asistence je zadnji dve leti sistemsko urejeno, kar je res velik korak k enakovrednemu in samostojnejšemu življenju gibalno oviranih oseb. Stopenj in oblik invalidnosti je seveda veliko, a splošen podatek o številu invalidnih oseb v Sloveniji se vrti okoli 165 tisoč. Nekaterih njihova invalidnost ne omejuje drastično, spet drugi so povsem odvisni od pomoči. Zato so eni vključeni v redne službe, drugi v dnevno varstvene centre ali pa so prepuščeni negi med štirimi stenami. Osebna asistenca pomembno vnaša svežino v njihova življenja ne samo pri osebni negi, ampak tudi pri socialnem vključevanju, pridobivanju različnih izkušenj. Za konkretne odgovore smo prosili Mirjano Borenović iz Društva Svelipa, ki izjemno dobro pozna zakone s področja invalidnega in socialnega varstva oziroma se že leta trudi, da bi se slišal glas ljudi, prezrtih dolga desetletja.

Pregovor pravi, da zjutraj jej kot cesar, opoldne kot meščan, zvečer kot berač. V njem je veliko modrosti. Z zajtrkom moramo zagotoviti vsaj četrtino dnevnih potreb po hranilih in tretjino potreb po energiji. Če energije ne dobimo, telo preklopi na »stanje preživetja«, zato nam je zmanjka za reševanje nalog, postanemo nezbrani in vse manj sposobni misliti. 

Najpogostejša napaka, ki jo mnogi ljudje delajo, je izpuščanje zajtrka. To slabo navado odrasli prenašajo na otroke in vnuke in jim tako naredijo veliko škode. Zajtrk bi moral biti skupni družinski obred, saj z njim utrjujemo pozitivne vrednote: pripadnost in ljubezen, sprejetost, občutek varnosti in veselega vzdušja, kar nam dá moč za premagovanje stresov in utrjuje občutke estetike ob lepem pogrinjku in morebitni skupni pripravi.