Vandramo po Sloveniji

V starejših zapisih najdemo med drugim imena Corca (leta 799), Gurka (1062), Gurca (1209), Gurka fluvio (1249), Kierka (1295), Gurke (1423) in tako naprej. Slovenci pa dolenjski lepotici že dolgo pravimo Krka. Dolga je 94 kilometrov in je naša najbolj tipična kraška reka, ki zbere v sebi vode številnih rečic in potokov, več kot sedem, preden pride na dan pod svojim imenom.

Krka se v kraških izvirih rojeva v 400 metrov dolgi slikoviti in položni Krški jami pri vasi Gradiček, kmalu za vasjo Krka, kjer je čudovito okolje pritegnilo ustvarjalce slovenske televizijske serije Reka ljubezni. Že takoj ko izteče izpod jame, je živahna in vodnata, saj je podojena s številnimi podzemeljskimi vodami, še zlasti z Radenskega polja, ki leži onkraj Ilove gore. O jami je ljudski glas napletel obilo zgodb, ki jih je bil izpovedal bodisi domačin Josip Jurčič (vanjo da so na primer za kazen vrgli cigana Samola, ker je bil ugrabil Jurija Kozjaka) bodisi domači turistični delavci; v notrini jame da plava tudi dragocena človeška ribica.

Iz rastlin z obstojnimi cvetovi, ki obdržijo intenzivno barvo tudi takrat, ko jih posušimo, lahko naredimo čudovit venček, šopek, unikatno voščilnico ali z njimi okrasimo darilo.

Sušimo jih tako, da rastline režemo tik pred tehnološko zrelostjo, ko so cvetovi najlepši. Pri tem odstranimo liste in obdržimo samo cvetove na steblih. Polagamo jih nivojsko v manjše šopke, da jih ne poškodujemo, in stebla povežemo z vrvico ali žico. Šopke obesimo s cvetovi navzdol in sušimo v zračnem prostoru brez neposredne sončne svetlobe.

Plečnikovo leto

V jubilejnem Plečnikovem letu 2022, ko praznujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva (18172–1957), bodo v Mestnem muzeju pripravili veliko razstavo, posvečeno arhitektu, ki nastaja v sodelovanju z MGML, Fakulteto za arhitekturo ter Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. Odprli jo bodo sredi junija. Že zdaj pa teče program Plečnikove hiše z razstavo Plečnik in pika, ki predstavlja istoimenski strip Blaža Vurnika in Zorana Smiljanića. Moči bosta združili tudi Plečnikova hiša in DobraVaga z razstavo, ki jo bodo v hiši odprli 13. maja.

DOBRE STARE VIŽE

Glasbenik, ki od prvih dni preigrava glasbo različnih slogov, se je rodil v Ljubljani. Oče Franjo je bil vojaški glasbenik in je imel nalogo, da po Jugoslaviji ustanavlja glasbene šole. Tako so živeli v mnogih krajih, pristali so v Radovljici, kjer se je oče upokojil. Tomaž Zorko se je z glasbo začel ukvarjati dokaj pozno. Čeprav je najprej hotel postati bobnar, ga je oče naučil osnov igranja na kontrabas, da se je lahko vpisal v srednjo glasbeno šolo.

Prva resna glasbena zasedba, v kateri je igral, je bila očetova – Ansambel Franja Zorka. Sprva je v kvintetu pela Ivanka Kraševec, kasneje pa Metka Štok in Franci Rebernik, in kaj kmalu je nastala tudi prva mala plošča tega ansambla s skladbama Če dedek zapleše in V pričakovanju. Ansambel sicer ni veliko nastopal, je pa vodja veliko skladal in Tomaž ima še danes šest zvezkov, polnih njegovih skladb.

S Kristino Brenkovo (1911–2009) vsak izmed nas živi že vse življenje, z njo smo vstopali v svet umetnosti, lepih podob, pravljic, zgodb. Mladinska knjiga je ob lanskoletni 110. obletnici njenega rojstva izdala zajetno monografijo o njej in njenem delu z naslovom Draga Kristina, zgodbe urednice in pisateljice Kristine Brenkove.

Kakšna se ob branju in listanju knjige kaže Brenkova, pove Peter Svetina: »Bila je odločna, razgledana, omikana in duhovita, skromna (bila je doktorica znanosti), mirna, prisrčna in tankočutna ter dobra vila s svilenim smehljajem in svilenim glasom (Svetlana Makarovič ji pravi 'dobra vila').«

Zunaj na vrtu še ni veliko dela, v rastlinjaku pa je treba že pošteno zavihati rokave. To še posebej velja v toplih in sončnih dneh. Zimska solata v zavarovanem prostoru lepo napreduje, prav tako česen, grah, čebula, azijska listna zelenjava in druge vrtnine. V zasipnici lahko prezimujemo tudi korenovke.

Domači rastlinjak je v Sloveniji vse pogostejši. Pridelek je tako bolj zdrav in zaščiten pred srnami in točo. Postavitev in nakup srednje velikega rastlinjaka se obrestujeta že v petih letih. S svežo domačo zelenjavno nas lahko oskrbuje celo leto. S serijo prispevkov bom poskušal približati pridelavo zelenjave v rastlinjaku, ki je celo lažja kot na vrtu, saj na manjši površini zraste več zelenjave.

Pravijo, da bomo v bližnji prihodnosti brali le še digitalno. A za zdaj še ni tako in večina se s trditvijo gotovo ne strinja. Knjigo ali revijo lahko prelistamo, se večkrat vrnemo na določena mesta, jo shranimo na polici ali iz revije iztrgamo stran in jo prihranimo. A kam pospraviti številne knjige, ki smo jih postopoma kupovali, morda tudi podedovali, poleg tega so težke in potrebujejo močne police?

Pred desetletji so bile priljubljene knjižne zbirke, ki so na žalost mnogokrat nikoli prebrane le polnile police in dajale vtis kultiviranosti. Knjigam je bilo prilagojeno tudi pohištvo za dnevno sobo. Prostor je bil zapolnjen z omarami in je deloval natrpano.

Samo en cvet

Cvet na mrežastem prtičku, olepšanem s čipkasto obrobo, nas vedno znova očara. Zlahka pa cvet podvojimo, potrojimo … na večjem nadprtu, dolgem namiznem tekaču, kot obrobo zavese ipd.

Velikost: 36 x 36 cm (s čipkasto obrobo).

Potrebujemo: 80 g gladkega belega bombažnega kvačkanca; kvačko št. 1,25.

Vzorci: mrežasti in čipkasti vzorec kvačkamo po vzorčnih risbah.

Poskusni vzorček: 14 okenc mrežastega vzorca po širini in v višino = 10 x 10 cm.

Prijetna zamisel, kako nam bo najljubši človekov prijatelj ob odhodu v pokoj in na jesen življenja delal družbo, se lahko izkaže tudi za ne preveč romantično. Poleg vsega lepega terja namreč kup obveznosti in tudi neprijetnosti, ne nazadnje tudi stroškov, ki ob manjši pokojnini niso nezanemarljivi. Tu je nekaj mojih izkušenj in opažanj, ki jih je treba dobro premisliti, preden se boste dokončno odločili, ali ste dovolj pri fizičnih in psihičnih močeh, vsekakor pa tudi finančnih, da si omislite psa.

Bilo je leta 1948, ko je mlada mati v mali vasi Štrit rojevala. Oče je hitel po vaško babico, ki je živela na drugem koncu vasi. Ko je prišla k materi, je iz velike usnjene torbe potegnila belo prekuhano in zlikano trikotno ruto in si jo nadela čez nos in usta. Rodila se je tretja hči, ki je najprej zagledala obraz ženske, prekrit z masko iz bele lanene tkanine.

Oče je konec tedna, navadno ob večerih, nosil žito v mlin, kot petletno dekletce sem stopicala za njim. V mlinu naju je sprejel prijazen možic, ves bel od moke, čez nos in usta je imel zavezano trikotno žensko ruto. »Da ne gre toliko moke vame,« je rekel. Zunaj pred mlinom si je na stari klopi snel mlinarsko masko in poklepetal z očetom.