V Andrejevi alpinistični karieri sta zabeležena dva vrhunca. Prvi je vzpon po zahodnem grebenu Everesta, drugi pa vzpon v Kančendzengi. Za slednjega sta z Markom Prezljem prejela todi najvišje športno priznanje v Sloveniji Blovdkovo nagrado.

Za njegovim izklesanim obrazom in toplimi, svetlo modrimi očmi se skriva več kot trideset let vrhunskega gorništva, poklic profesorja športne vzgoje, gorski vodnik z mednarodno licenco, alpinistični inštruktor in čudovit družinski človek.

»Po definiciji je alpinizem vsako gibanje po brezpotju. Sam uporabljam in zagovarjam izraz gorništvo. Tako bi lahko namesto planinstva in alpinizma imeli samo eno poimenovanje. Nemško govoreči imajo za to samo besedo Bergsteiger, angleško govoreči pa le mountaineer. Nikakor pa se ne strinjam z mnenjem Planinske zveze Slovenije in njenega predsednika, ki skorajda prepovedujeta besedo gorništvo.«

V centrih za socialno delo iščejo pomoč vsi, ki so se znašli v finančni, osebni ali družinski stiski in zakonski krizi. S strokovnimi delavci se srečujemo ob različnih priložnostih: ko potrebujemo štipendijo, ko vlagamo vlogo za dodelitev otroškega dodatka, za različne subvencije ali oprostitve plačil. Po sprejetju zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in zakona o socialno-varstvenih prejemkih, ki bosta stopila v veljavo junija prihodnje leto, bodo pristojnosti centrov za socialno delo še bistveno večje.

Golob z zelenimi rokami

V Šentilju v Slovenskih goricah, v Cvetlični ulici, je v vrtu z bogatim rastlinjem hiša, v kateri živijo tri generacije Golobov. Najstarejši med njimi je Izidor Golob, vrhunski poznavalec mnogih trajnic in uspešen ljubiteljski vrtnar. Mnogi ga poznajo po predstavitvah okrasnih rastlin v besedi in sliki, ki jih že tri leta razkriva tudi bralcem naše revije. 

Ali gre pri uspešnih gojiteljih  za posebne sposobnosti, za talent, ki nadgrajuje znanje in izkušnje in zaradi česar vam cvetje še posebej dobro uspeva?

Branka Jedlovčnik je iz prve generacije naših tekstilnih inženirjev. To je bil čas rasti slovenske tekstilne industrije; v svoji poslovni karieri pa je, žal, doživela tudi njen zaton. Zato se je predčasno upokojila, a je še naprej ostala zelo dejavna.

»Najprej sem se odločila za študij umetnostne zgodovine na univerzi za tretje življenjsko obdobje in uživala v njem. Zdaj hodim k italijanščini, na jesen pa grem v računalniški tečaj. Ves čas nadaljujem s planinarjenjem, z jogo, s tekom, še bolj dosledno skrbim za zdravo prehrano, še več berem. Rada imam sodobne slovenske avtorje, še zlasti Ferija Lainščka. In seveda – vedno je bila in bo v ospredju moja družina.«

Sredi pohorskih gozdov, v zaselku Planina pod Šumikom, dober kilometer od Treh kraljev je domačija Strnadovih. Kmetija je velika štiri in pol hektarje in na njej pridelujejo poljščine, ki rastejo na nadmorski višini tisoč metrov. Gospodar je 66-letni Tone Strnad, ki ga v tem delu Pohorja poznajo kot dobrega gozdarja in prijaznega človeka.

Strnadova domačija je odprtih vrat, to vedo tudi mnogi pohodniki, ki se ob koncu tedna odpravijo proti Trem kraljem, k Črnemu jezeru ali k Šumiku in prizorišču zadnjega boja Pohorskega bataljona - Osankarici.

 »Biti babica je sladki poobedek življenja,« je v navdušeno vzkliknila prijateljica novopečene babice, ko je slednja zgroženo ugotavljala, da je za to vlogo pač še premlada. Verjetno je imela v glavi podobo svojih starih staršev. Sodobne babice živijo nekoliko drugače, ukvarjajo se z različnimi dejavnostmi, obiskujejo tudi tečaje, hodijo na jogo ali pilates, dedki kolesarijo ali lovijo ribe ... A se obveznostim navkljub radi družijo z vnuki. Le da si čas in dejavnosti odmerjajo po svoje. In nič ni narobe, če niso stalno in za vse stvari na voljo.