Anka Tominšek je slovenski javnosti znana kot zavzeta borka za pravičnost in za primerno socialno varnost vseh državljanov. Ne le starejših, čeprav v javnosti nastopa kot predstavnica interesov upokojencev. V tej vlogi je bila imenovana tudi v svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki mu predseduje. Z njo smo se pogovarjali o perečih vprašanjih pokojninskega zavarovanja in socialne varnosti.

 

Veliko ste med upokojenci, zato veste, kako si starejši predstavljajo socialno državo?

»Nikoli ni šlo za to, da moram nekoga premagati, pač pa na tekmi dati vse od sebe, pokazati najboljše kar znam, rezultat pa je bil le logična posledica ...«, je na začetku najinega klepeta modroval Miro Cerar, ki se lahko s svojo mirnostjo, skromnostjo in pronicljivim umom, pa seveda vitalnim videzom pri enainsedemdesetih kosa z vsakim petdesetletnikom.

Ali te lahko vprašam po tvojem športnem opusu, ali pa je morda beseda opus primerna  zgolj za umetnike?

»Lahko. Orodna telovadba, morda še bolj ritmična gimnastika, sta neke vrste baleta z nekoliko več poudarka na športnih elementih. Ko pa je bilo to podkrepljeno še z vrhunsko klavirsko spremljavo, je bilo to za atlete in seveda tudi za gledalce čisto umetniško doživetje.«

Malo je ljudi, ki bi tako dobro kot Dušica Kunaver poznali šege in navade, bajke in pripovedke, pesmi in legende, pa tudi vraže naših prednikov. Tudi z bralci Vzajemnosti rada deli modrost nekdanjih dni. Še raje pa pripoveduje v živo, pa naj bo to mladim zvedavim poslušalcem ali pa starejši generaciji.

Svoje znanje radi delite z drugimi. Se vidi, da ste učiteljica tudi po srcu ...

Po poklicu sem profesorica angleščine in ruščine. Ves čas sem študirala ob delu in si vmes nabrala deset let izkušenj v gospodarstvu. Zelo sem si želela in tudi dobila službo učiteljice angleščine na osnovni šoli, poleg tega sem honorarno poučevala tudi na srednji šoli. Zdaj vem, da sem imela najlepši poklic. Za katedrom sem spoznala, kako malo mladina v šoli dobi znanja in ljubezni o domači zemlji, pri tem pa sem tolikokrat doživela, kako je brez diha razred prisluhnil pripovedi o vilah, ki so napolnile Blejsko jezero, pa o zlatorogu, ki je oblikoval naše gore, o velikanu, ki je nametal Šmarno goro. Po upokojitvi sem se lotila intenzivnega zbiranja ljudske dediščine, kar počnem še zdaj.

V neprofitnem centru Granatno jabolko v majhnem mestu blizu San Francisca Milenko Matanović in sodelavci počasi, a vztrajno spreminjajo odnose med ljudmi, odnos do okolja, krepijo občutek pripadnosti in varnosti. S skupnim prostovoljnim delom se učijo drug od drugega.

Več kot štiri desetletja pozneje se zdi ideja, zaradi katere je v Sloveniji nastala umetniška skupina Oho, vizionarska. Takratno uhajanje mladih umetnikov, kot so bili Tomaž Šalamun, Marko Pogačnik, Iztok Geister, Marjan Ciglič, Milenko Matanovič in drugi iz ukleščenih institucionalnih okvirjev niti ni bilo tako presenetljivo, kot je presenečalo njihovo totalno prepuščanje drugačnemu načinu življenja in delovanja. Večina opazovalcev se je zgražala nad njihovo komuno v Šempasu, še bolj pa nad popolnim ignoriranjem vrednot, ki so se v tistih letih ustalile na naših tleh. Večina »ohojevcev« še vedno živi po idealih, ki so jih takrat, pred desetletji začrtali kot najpomembnejše. Drugačnost teh ljudi, ki so večinoma že prestopili šesto desetletje svojega življenja, je še toliko bolj opazna v družbi, ki jo zanima samo materialni aspekt življenj. Pomislite na literaturo Iztoka Geistra, na pesmi Tomaža Šalamuna, slike njegovega brata Andraža, pa tudi na vizionarstvo Marka Pogačnika.

Težko si predstavljamo, da je gimnazijec, ki je hkrati delal v mizarski delavnici, po končani diplomi na oddelku za arhitekturo tehniške fakultete v Ljubljani na začetku petdesetih let 20. stoletja, v tako imenovani svinčenih časih sploh lahko postal pionir in utemeljitelj slovenskega industrijskega oblikovanja. Vendar je bilo tako in ustvarjalno delo ter življenjska zgodba Nika Kralja sta nepozabni.

 

Že leta 1962 je dobil najvišje slovensko priznanje v kulturi - Prešernovo nagrado za uspehe na področju oblikovanja in arhitekture, leta 1966 pa je ustanovil Inštitut za oblikovanje. Doma in v tujini je prijavil in registriral 118 patentov in modelov ter izdelal 39 raziskovalnih nalog.

Odkar pomni, je Jana Strušnik iz Ljubljane risala in slikala. Še zdaj se kje med njenimi rečmi skriva kak košček njenih prvih barvic ... Svoje risbe je rada primerjala s tistimi v knjigah, ki so jih imeli veliko doma. V službi se je sicer ukvarjala z računalniškim oblikovanjem besedil, zato se je slikanju bolj temeljito spet posvetila šele pred kakim desetletjem. Udeležila se je tečajev pri akademskih slikarjih Tonetu Račkiju in Janezu Zalazniku. Od takrat veliko slika, raziskuje različne tehnike in pristope, vzljubila pa je zlasti akril in motive iz narave.

Iz davnine pa vse do današnjih dni je bila vrv izjemno pomembna človekova spremljevalka. Človeštvo jo uporablja za vleko na kopnem in na morju, v gradbeništvu, kmetijstvu, za povezovanje tovorov, blaga, pri športu, za zvonjenje in še za marsikaj.

Osnovna surovina za izdelavo vrvi so bila dolgo vlakna konoplje, jute, sisala, včasih lanu, dlake, ozkih trakov kož. Z uporabo novodobnih sintetičnih vlaken pa so vrvi postale precej bolj močne in prožne. Vrvi iz sintetične filamentne preje iz poliamidov, poliestra in polipropilena so najmanj dvakrat močnejše od naravnih vlaken.