Barbare Bizovičar nikoli nisem vprašala, ali je brala knjigo Karen Blixen o Afriki, deželi, ki te posvoji in vsrka vase, da nikoli več ne najdeš poti ven. V resnici se sploh ne želiš izviti iz čara, ki te obdaja. Tako je to z Afriko.

Barbara Bizovičar je ena tistih, ki so »noter padli«, kot bi rekel njen sin Lado. Obdaja jo skrivnostni afriški čar, morda zato, ker ji je šele zdaj dano, da lahko živi v sanjah, o katerih ni vedela, da jih ima, dokler ni vstopila vanje.

Barbara ima navado, da se iz svoje Afrike vsako leto enkrat ali dvakrat vrne domov. A tu, ko jo srečaš, je očitno navzoča le ena njena polovica, medtem ko druga še naprej biva v njeni afriški vasi, med njenimi temnopoltimi ljudmi. Nekega dne se prav lahko zgodi, da se iz svojih sanj ne bo več mogla vrniti. Tako nekako, kot se Karen Blixen nikoli ni zares vrnila, čeprav je na koncu prišla živet v Evropo.

Leta 2002 se je v slovenskih osnovnih šolah učilo francoščine kot izbirnega predmeta 350 učencev, čez dve leti že 900, na vrhuncu zanimanja pa so jo poučevali pred začetkom pouka in po njem kar v petinosemdesetih osnovnih šolah. Z uveljavitvijo obveznega drugega tujega jezika je francoščino močno spodrinila nemščina, pri izbirnih predmetih pa španščina. Na srečo pa obstaja nekaj tako izjemnih osebnosti, kot je tri leta upokojena profesorica francoščine in angleščine Hilda Zalokar iz Kranja.

Potem ko si je sedemdesetletni upokojeni svobodni filmski delavec Matija Barl na terasi svojega sedanjega domovanja v Marezigah najprej pozorno ogledal razglednici njegovega rojstnega kraja, je najprej spomnil na izvor imena tega ljubljanskega mestnega predela: »O nastanku krajevnega imena Rožna dolina obstaja sicer več razlag, vendar je slej ko prej jasno, da je dolina pod Rožnikom (394 m) dobila ime po tem kopastem griču, ki se dviguje med Grajskih hribom in vzhodnimi obronki Škofjeloškega hribovja in tako deli jugovzhodni in severozahodni del Ljubljane. Prvotno slovensko ime te vzpetine, na katere prisojnih pobočjih je v 15. stoletju rasla tudi vinska trta, je bilo Rusovec, po rusi - rdeči ilovnati zemlji, iz katere je sestavljena.«

Pivovarstvo se je v alpske dežele širilo iz nemških in čeških območij. Ivanka Bajd v Enciklopediji Slovenije navaja, da je najstarejša omemba piva na Slovenskem v listini briksenskih škofov iz začetka 11. stoletja, ko se je pojavilo na območju graščine Kamen v Begunjah na Gorenjskem.

Pivo ima sicer v svetu prastaro tradicijo. V primerjavi z medico, ki je bila namenjena duhovščini, je bilo pivo pri starih narodih kraljevska pijača in načeloma namenjena vojaškemu stanu. Na Irskem se je pilo pivo in zraven jedlo merjaščevo meso; tako so v glavnem slavili začetek keltskega novega leta. V starem Egiptu so pili pivo vsi - tako ljudje kot bogovi. Verjeli so torej, da je pivo pijača nesmrtnosti.

»Nekdanji osrednji prostor Guštanja se je ob stari cesti izoblikoval v značilen srednjeveški trg, kjer so se odvijale različne dejavnosti, med katerimi sta prevladovali trgovina in gostinstvo. Na življenjski utrip kraja in okolice je v znatni meri vplival fužinarski oziroma železarski razvoj kraja v minulih stoletjih. Obseg trškega jedra je približno tak, kot ga je v svoji topografiji upodobil J. V. Valvasor v drugi polovici 17. stoletja, strokovnjaki pa ga uvrščajo med pomembnejša naselbinska spomeniška območja Slovenije,« je polovično (invalidsko) upokojeni strokovni sodelavec Koroškega pokrajinskega muzeja Miroslav Osojnik najprej pojasnil, ko sva si v bivši stanovanjski zgradbi železarniških uslužbencev ogledovala razglednico tega predela današnjih Raven na Koroškem iz obdobja po koncu prve svetovne vojne.