Rodila se je v Ljubljani - kot Marija Kos; iz Marije je nastala Mariča, iz Mariče kar Iča. Pa je potem postala še gospa Iča Velkovrh, pa gospa Iča Putrih in Iča Novak. No, tale Novak ni čisto uraden priimek, čeprav bi lahko bil, saj z gospodom že dolgo živita skupaj. »Vzdevek Iča od hudiča pa sem si prislužila, seveda z jezikom,« je smeje dodala na začetku najinega klepeta v kavarnici ob ljubljanski tržnici.

»Pri meni je šlo vse sila hitro. Pri 14 letih sem se redno zaposlila, pri osemnajstih hudo zaljubila in pri dvaindvajsetih že prvič poročila. V penzijo sem jo pobrisala pri petdesetih. Zelo rada sem hodila v službo, še posebej leta na Delu so bila čudovita. Kolegialnost je, primerno gojena in zalivana, močno cvetela, ne le med tajnicami in novinarji, tudi med nami, tajnicami. Z nekaterimi se še danes videvamo in krasno opravljamo. To, kar se danes dogaja v službah, ni več ničemur podobno. Eno samo metanje polen pod noge, nobene iskrenosti ... nič več prijateljstva. Tako sem presrečna, da sem tudi v svoje tretje življenjsko obdobje zakoračila že zelo zgodaj. Seveda še delam v eni od ljubljanskih odvetniških pisarn, najraje pa streljam kozle, in to take, da se jim smejijo tudi drugi.«

Jožica Šmid je v triindvajsetih letih sešila že 35 gorenjskih noš, in to večinoma za akademsko folklorno skupino Ozara s Primskovega v Kranju, ki je v 61 letih, kar obstaja, orala ledino pri pravilnem oblačenju slovenskih folklornih skupin.

Pri tem 80-članska skupina pevcev, pevk, plesalcev in godcev posebej opozarja na ime upokojene kuharice iz OŠ Jakoba Aljaža v Kranju Jožice Šmid, ki je lani spet izdelala deset ženskih štajerskih noš za nove članice. Zdaj pa v njenem kabinetu nastajajo gorenjske noše. »Kril in modrcev ne šivam po osebnih merah plesalk, ampak jih polovico naredim za večja, polovico pa za manjša dekleta. Pri tem upoštevam tudi posebnosti, ki sem jih spoznala v vseh teh letih krojenja, šivanja,« naniza nekaj podatkov o svojem delu. Z možem Branetom, ki je dolgoletni umetniški vodja skupine in bo kmalu stopil v upokojenski stan, zdaj snujeta noše slovenskih prebivalcev iz Istre. Spletu teh novih plesov z desetimi pari bo mogoče zaploskati šele čez nekaj let, tako zahtevno je to delo. Šmidova namreč prisegata le na popolnoma identična ljudska oblačila in na izpiljen nastop na odru.

Miloš Kovačič je slovenski javnosti znan kot uspešen generalni direktor Krke s pokončno držo, ki se za interese Krke, Dolenjske in države znal spretno postaviti kjer koli in kadarkoli je bilo potrebno. V vsaki situaciji se je dobro znašel in tako se, kot pravi tudi v pokoju.

Po upokojitvi živite v Ljubljani, pred tem ste bili »graščak«, saj ste stanovali na gradu Otočec, rojeni ste v Šentjerneju, dolgo ste živeli v Kranju – kam bi se pravzaprav uvrstili?

Imam se za Kranjčana, rojenega v Šentjerneju. V Kranju sem preživel mladostna leta, končal sem kranjsko gimnazijo in prva leta sem bil v Kranju tudi v službi. Sem pa zelo vezan tudi na Šentjernej, kamor je bil moj oče premeščen kot učitelj. Umrl je v bombnem napadu, midva z bratom in mama pa smo bili ranjeni, sam sem po čudežu preživel. Sem 70-odstotni vojni invalid, saj na eno oko ne vidim.

Boris Dolničar prepričljivo izjavlja, da je zaljubljen v življenje in zato v duhu Franklinove misli ne zapravlja časa, saj ta pomeni življenje. Pripominja pa, da ga zanimajo vse razsežnosti življenja skozi čas, še posebej pa medgeneracijski in v najširšem smislu medčloveški odnosi, človeška ustvarjalnost, sredstva obveščanja, pa živa in »neživa« narava, predvsem pa gore, vode, kraji in ljudje nekdaj in danes.

Naš portretiranec izvira iz kmečkega okolja Slovenske Bistrice. Rodil se je leta 1947 v Mariboru, v Ljubljani je študiral družboslovje in diplomiral iz novinarstva. Že kot študent je dopisoval v različne časnike, nato je naredil kariero od novinarja do odgovornega urednika in direktorja ter glavnega urednika Dela. Direktor in glavni urednik je bil na Radiu Slovenija ter pri Kmečkem glasu, pri DZS je bil izvršni direktor založništev, svetoval upravi in vodil trženje pri Delu Revije, naposled pa se je zaposlil na pokojninskem zavodu, kjer je tudi po upokojitvi svetovalec za odnose z javnostmi.

Otroci vidijo svet s svojimi očmi in včasih nas njihova zapažanja prav presenetijo. Zato bomo veseli, če nam boste poslali domislice svojih vnukov ali pa njihove likovne in literarne mojstrovine. Tokrat objavljamo dva spisa in risbici na temo staranja in starosti, ki so bili nagrajeni na 9. festivalu za tretje življenjsko obdobje.

 Ko bom star, bom …

Čas, v katerem živimo, je čas motenih čustev. Latinska beseda utilitarismus, po mnenju upokojene radijske napovedovalke Simone Juvan, zaznamuje ta čas. Pomeni pa načelo koristnosti, po katerem so merila človekovega delovanja korist in sreča, pa tudi težnja, da pri vsaki stvari dosežeš osebno korist.

»Strašno rada se spominjam starih časov. Ti spomini so trden temelj in so mi v pomoč, ko mi je hudo. Rosna leta so mi tekla na kmetiji v Ratečah, kjer se je govorilo v ziljskem narečju. Oče, gozdarski inženir, in mama, učiteljica, sta bila z dekretom poslana na službovanje v Nazarje v Savinjsko dolino, kjer sem se tudi rodila. Za kak mesec ali dva so me posodili starim staršem v Rateče, kjer pa sem ostala do drugega razreda osnovne šole.«

Alojz Zavrl iz Srednjih Bitenj že desetletja zbira dokumente o zgodovini kraja ter o življenju in delu sokrajanov. Omari s predali, v katerih so kuverte z več kot 1200 gesli in arhiviranimi članki pravi kar » moj internet«.

V šestdesetih letih je bil devet let direktor podjetja Kovinar v Struževem, ukvarjal pa se je tudi s politiko. Ko se je podjetje združilo s podjetjem TOSO in je nastal IKOS, se je VK finomehanik, ki je ob delu dokončal še srednjo ekonomsko šolo, poslovil od direktorskega položaja. A ni odšel iz podjetja, ampak je ostal ter pomagal izpeljati posel za vzhodnonemški tekstilni inženiring, ki je tudi z njihovimi posodobljenimi previjalnimi stroji opremljal tekstilne tovarne v manj razvitih državah, v Braziliji, Tuniziji, Egiptu, na Cejlonu itd. Bili so sicer najmanjša, le 120-članska tovarna tekstilnih strojev v nekdanji državi, ki pa je v celoti izpolnila vse, kar je obljubljala, obuja spomine zdaj že triinosemdesetletni Lojze.

Jože Kukec je tudi v tretjem življenjskem obdobju ostal dejaven na številnih področjih, še zlasti pa tam, kjer ga ljudje potrebujejo – v krajevni skupnosti in pri Lionsih. S prav posebnim veseljem pa že dolga leta dela kot pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez, znan po tem, da se posveti vsakemu paru posebej.

»Skupaj s Silvom Polakom in Zdenkom Picljem ter z ekipo najboljših matičark upravne enote Novo mesto poročam tudi na Otočcu, kjer je že sam ambient tak, da je vsaka poroka zares lepa …,« skromno doda.

Valter Moljk z Dola pri Hrastniku je že dolgo znan med zasavskimi pedagogi, športniki in kmetijci … Zasavci pa so še posebej ponosni nanj od letošnjega marca, ko je prejel zlato medaljo za skok v višino na dvoranskem svetovnem prvenstvu veteranov v atletiki.

Kot učitelj fizike in matematike je pred desetletji uvajal novo matematiko, kot ravnatelj hrastniške šole pa si je prizadeval, da so zgradili bazen in športno dvorano na Logu v neposredni bližini šole. Oživil je košarko, namizni tenis, atletiko v domačem kraju. V teritorialni obrambi je delal prostovoljno kot načelnik štaba vse od njenega nastanka pa do razpustitve.