Zadnje domovanje velikega Kranjca in Evropejca Janeza Vajkarda Valvasorja je bilo v Krškem. Umrl je leta 1693, a ga podjetni krški kulturniki občasno obudijo iz večnega sna, ko skupinam obiskovalcev odprejo vrata obnovljenega muzejskega središča.

Leta 1998 so v Krškem začeli obnavljati tako imenovani Valvasorjev kompleks. Gre za mestno znamenitost, ki je po prenovi zasijala v harmoničnem sožitju starega z novim. Povezali in povsem obnovili so Valvasorjevo, Jarnovičevo in Kaplanovo hišo. Gre za arhitekturno najbolj kakovosten zgodovinski del mesta, katerega nekdanji prebivalci so pomembno zaznamovali preteklost Krškega in okolice.

»Prebivalci moje rojstne vasi so se najprej ukvarjali predvsem s kmetovanjem, zatem s čolnarjenjem, flosarstvom, z gozdarstvom in vsem, kar je bilo povezano s splavarjenjem lesa po reki Savi, po letu 1849, ko je skozi Savsko dolino zapeljal prvi vlak, pa se je veliko ljudi zaposlilo na železnici; bodisi na domači železniški postaji bodisi v Zalogu, Litiji, Trbovljah, Zagorju ob Savi in še kje,« pravi 80 – letna upokojena tajnica stomatološkega oddelka ljubljanske medicinske fakultete Magda Dernovšek o razpotegnjenem, kaka dva kilometra dolgem naselju v Posavskem hribovju, ležečem pod strmimi skalnatimi pobočji na levem bregu Save, tik pred njenim vstopom v ozko sotesko. Nad železniško postajo v smeri proti Lešam je hrib Hladnik, od koder pogosto veje hladen veter, nad gostilno Berdajs pa je velika skala in za njo hrib Vinarica, kjer so bili nekdaj vinogradi.

Branka Knific je svojo profesionalno pot začela v centru za socialno delo. Tisto, kar je v svojem poklicu socialne delavke zares iskala in je bilo povezano z vprašanjem, kako učinkovito sodelovati z ljudmi v stiski, je našla na seminarjih, izobraževanju, ki ga je organiziral in vodil pokojni psihiater dr. Janez Rugelj. To je potem razvijala naprej v skupinah za samopomoč, na taborih ter pri drugem poklicnem in prostovoljnem delu. Je prostovoljka po srcu in duši.

Dragan Bulič, rojen Ljubljančan, se dobro spominja otroških let, ki so mu tekla v Spodnji Šiški. »Zemljo krast, koza klanf, med dvema ognjema so bile igre, ki so poleg nogometa, hokeja in seveda šole bogatile moje fantovsko življenje. Moj oče je bil policijski inšpektor in je nekaj časa delal pri diplomatski službi v Grazu v Avstriji. Tako mi je nekoč pripeljal kolo, kar je takrat pomenilo pravo bogastvo. Pol Spodnje Šiške se je takrat učilo voziti z mojim kolesom. Nekje pri petnajstih letih sta me zadeli ljubezen in glasba.

Tine Šrot se je rodil leta 1938 v Celju, v družini z osmimi otroki, ki je stanovala v bližnjem Gaberju. V njegove misli sta se očitno že zmlada zarisala dva bližnja objekta, ki sta ga usmerila tudi v njegovo prihodnost: telovadišče društva Partizan in Zlatarna Celje. K prvemu so ga vabili prijatelji s svojimi športnimi vragolijami, še posebej nekdanji vrhunski športnik Jože Brodnik. Kar sami fantiči so si naredili nekaj skromnih atletskih naprav in potrebščin.

Ko je bila Marijana Ovčariček pred osmimi leti z možem prvič v Egiptu, je bil tam konec ramazana. Nepregledne trume ljudi so prišle v Kairo, da bi počastile konec praznika. Pomislila je, koliko jih je tu, mladih in brez perspektive, ki ne bodo imeli ne izobrazbe, ne služb... Ta množica se bo morala nekoč zganiti, jo je prešinilo. In morda so prav tisti, ki jih je takrat gledala v Kairu, konec januarja letos prišli na ulice in protestirali proti revščini, korupciji, despotizmu...

»Veselim se pomladi, ko se tu, na Bizeljskem, vse prebuja z neverjetno življenjsko silo, ko vse cveti, diši in se ves krog začne na novo …,« pravi Janez Istenič. V tastovem vinogradu je pred več kot 40 leti odbral izbrano grozdje in pridelal prvo penino. Dandanašnji je penina Istenič pojem ne le pri nas, ampak tudi onstran naših meja; trg širijo v Rusijo in celo na Kitajsko. Podjetje Istenič d.o.o. in vzporedne dejavnosti pa se še razvijajo – tudi s sodelovanjem žene Mihele, sina Mihe in hčerke Barbare.

Še po drugi svetovni vojni so od hiše do hiše po našem podeželju hodili popotni krošnjarji, ki so prodajali drobne predmete za vsakdanjo rabo. Še več jih je bilo v prejšnjih časih, saj ima krošnjarstvo dolgo in pestro zgodovino. V glavnem podeželani so nekoč govorili: »Takšne stvari se dobijo pri vsakem krošnjarju«. Krošnjarji so hodili peš od hiše do hiše, od vasi do vasi, otovorjeni z okornim nosilom, ki so mu rekli krošnja. Podobno krošnjo so uporabljali in je ponekod še v rabi v alpskem svetu, ko z njo na hrbtu prenašajo težje tovore za...

Na začetku prejšnjega stoletja, ko je nastal panoramski posnetek s trislikovne razglednice Višnje Gore, je bilo majhno mestece s starim gručastim jedrom na podolgovatem pomolu pod Starim gradom še nadvse živahno naselje, saj je skozenj vodila glavna cesta iz Ljubljane proti Karlovcu. Zato je v kraju cvetela obrt, dobro obiskani so bili številni sejmi, ki so se odvijali na Placu (Mestnem trgu), popotniki pa so imeli na voljo tudi šestnajst gostiln. Toda ko so po drugi svetovni vojni vse upravne funkcije (sodišče, notariat, davkarijo) prenesli v Grosuplje in leta 1957 zgradili avtocesto Ljubljana – Zagreb je kraj začel razvojno nazadovati in je danes ob dveh večjih podjetjih in nekaj obrtnikih predvsem spalno naselje.