»Dvoslikovna razglednica Ribnice, ki jo je v začetku prejšnjega stoletja izdelal znan postojnski poklicni fotograf in založnik Maks Šeber, prikazuje najznačilnejša motiva upravnega, gospodarskega in kulturnega središča Ribniške doline, ki se prvič omenja leta 1220 in nato od leta 1350 kot trg. Na desnem posnetku je jedro naselja, ki ga predstavlja v trg razširjena glavna ulica s strnjeno pozidavo na obeh straneh; v tistih časih so ga imenovali Glavni, danes pa je to Škrabčev trg. Na levi sliki je skupina treh krošnjarjev, ki so z ribniško suho robo po vsem slovenskem ozemlju in tudi tujih deželah z značilno melodično govorico in šegavostjo stoletja širili dobro ime svojega kraja,« nas je ob ogledovanju starejše od obeh objavljenih starih razglednic iz bogate zbirke, ki sta jo ustvarila s sinom Aleksandrom, najprej opozoril 76 – letni upokojeni strojni ključavničar Andrej Krampelj.

V izročilu ljudstev in narodov sveta je kamnu namenjeno posebno spoštljivo mesto. »Med dušo in kamnom obstaja tesno razmerje,« piše v Slovarju simbolov. Neobdelani kamen je bil v starih časih simbol svobode, obdelani pa je bil simbol sužnosti in teme.

Človek skozi zgodovino uporablja kamen za gradnjo domov, svetišč, cest; iIz kamnitih blokov kamnoseki klešejo nagrobnike, kiparji pa nabožne in posvetne podobe, mlinske kamne ... Po namenu ločujemo okrasni, skulpturni, stavbni, arhitektonsko-gradbeni, ornamentni in drugi kamen.

»Vsaka stvar je za nekaj dobra!« Modrost, ki se je oklepa Marjan Roblek, odkar mu je, štirinajstletnemu fantiču, ob koncu druge svetovne vojne v roki eksplodirala bomba in razblinila sanje o igranju na harmoniko. Zato pa smo Slovenci dobili izvrstnega pevca, pisca skečev in humorista -Matevža.

 

Življenje mu v rosni mladosti ni prizanašalo. Bil je nezaželen bajtarski otrok in že z devetimi leti je šel služit za pastirja. Vsem tegobam navkljub pa se je šolal in leta 1950 maturiral na kranjski gimnaziji, pozneje končal še študij na višji pedagoški šoli. »Študij me je pritegnil zgolj zaradi enega razloga - pomagati otrokom. Sam sem imel zelo težko otroštvo in kdorkoli mi je kot otroku kakorkoli pomagal ali bil dober z menoj, sem si ga za vedno zapomnil in mu bil za to večno hvaležen. Življenje pa se je zasukalo tako, da sem prišel službovat na porajajočo se slovensko televizijo in med drugim z velikim veseljem in ljubeznijo sodeloval pri otroških oddajah.« Seveda pa je bila glasba, predvsem narodno-zabavna, tista, ki mu je zapolnjevala in mi bogatila življenje. Najprej je bilo petje fantov na vasi tisto, ki ga je prevzelo. Pa seveda harmonika!

Tako kot se dr. Božidar Voljč dobro razume s svojo starostjo, se dobro razume tudi na starost drugih. Zato pri Inštitutu Antona Trstenjaka vodi zdravstveno gerontologijo, kot enega največjih strokovnjakov s tega področja pa ga priznava tako strokovna, kot tudi širša slovenska javnost. V zadnjem času smo ga poslušali na dveh odmevnih dogodkih – na Festivalu za tretje življenjsko obdobje in v akciji Slovenskega farmacevtskega društva za pravilno in varno uporabo zdravil. Razmišljanja, ki jih je predstavil na teh dogodkih, želimo predstaviti tudi našim bralcem.

Srečo je treba poiskati

Če za koga lahko rečemo, da je iskal in našel življenjsko srečo, velja to za Naceta Borštnarja, ki se približuje osemdesetim. Našel jo je predvsem v knjigah in v vsem, kar je z njimi povezano. Začel je kot novinar na Radiu Ljubljana, nadaljeval pri Delavski enotnosti in Mladini. Ko je ta prešla k Mladinski knjigi, je svojo novinarsko pot kmalu zaokrožil kot odgovorni urednik. V tem času je tednik zasijal v barvnih platnicah in nakladi 29.000 izvodov. Kasneje je v Mladinski knjigi založbi zasedal različna vodstvena delovna mesta: pri prodaji revij, tržnem komuniciranju in odnosih z javnostmi. Ko so v prodaji po pošti zasnovali revijo Krog, je postal njen prvi urednik. Posebno dejaven je bil na področju promocije slikanic in drugih knjig za otroke.

»Že nekaj let sem upokojena, pa še vedno ne znam živeti, ne da bi kaj ustvarjala,« pravi Marija Trobina iz Ljubljane. Tako si zdaj krajša čas s šivanjem unikatnih punčk iz blaga.

Vso delovno dobo je bila samostojna podjetnica, ukvarjala se je z več dejavnostmi, najljubša pa ji je bila zadnja. Leta 1987 je v Ljubljani namreč odprla prvi butik za močnejše - Mozamo. Takrat v trgovinah ni bilo ponudbe lepih oblačil za močnejše postave in prav to je bil zanjo izziv, še posebej zato, ker so vse, kar so ponujali v trgovini, sešili v svoji šivalnici. Zadovoljne in hvaležne stranke so prihajale iz vse Slovenije. Kot pravi Marija, so bila to leta nenehnega iskanja novih zamisli.

Malo je moških, ki pri devetdesetih delujejo tako mladostno kot Slavko Čuk iz Kaple v občini Tabor. Tako po videzu, kot po vitalnosti bi mu lahko odvzeli najmanj 20 let, še posebej pa ga odlikujejo bister um, vsestranska razgledanost, jasen govor, radoživost ter ljubezen do narave in ljudi.

Prvič sem se z njim srečal pred dvema letoma v koči na Loki pod Raduho, kamor sta prišla obujat spomine s prijateljem, tri leta starejšim Francem Ogrisom, ki mu je bil Slavko v oporo in pomoč. Po praznovanju devetdesetletnice pa mi je zaupal tudi svojo življenjsko zgodbo.

Kakšno naključje: prav v letu 1915, ko je češki vojak objavljeno razglednico Godoviča s podobo vaške gostilne, pred katero stoji gruča domačinov, poslal v Prago, se je nedaleč stran, na majhni kmetiji (s tremi glavami govedi) ob cesti proti Črnemu Vrhu na Rovni rodila ena od osmih Pišlarjevih otrok Ivanka. Petnajst let pozneje je taista Ivanka, tedaj že dekle, v tej gostilni, ki se je imenovala »Pr birt« oziroma »Pri Micki« in je stala nasproti Pagonove trgovine z mešanim blagom, našla prvo službo ter pomagala pri strežbi, v kuhinji in pri čiščenju. Tu pa je spoznala tudi domačega sina edinca Alojza Božiča in se leta 1935 z njim poročila.

»Zrcalo je orodje razsvetlitve. Ogledalo je simbol modrosti in spoznanja ...«, je zapisano v Slovarju simbolov. Ogledalo je kot odsevajoča površina podlaga za izredno bogato simboliko na področju spoznanj in znanj. Odseva resnico, odkritosrčnost, vsebino srca in zavesti.

Ogledalo je pravzaprav vsaka gladka površina, na kateri se svetloba pravilno odbija. Antična ogledala so imela v glavnem obliko okrogle kovinske ploščice. Izdelana so bila iz brona, bakra, srebra ali zlata. Pomembne ženske tistih davnih dni so ogledala držale s pomočjo lesenega, koščenega ali keramičnega držaja. Ročaje so izdelovali mojstri tudi iz slonovine ali ustreznih živalskih kosti.