Granatno jabolko zanimivo tudi za nas
V neprofitnem centru Granatno jabolko v majhnem mestu blizu San Francisca Milenko Matanović in sodelavci počasi, a vztrajno spreminjajo odnose med ljudmi, odnos do okolja, krepijo občutek pripadnosti in varnosti. S skupnim prostovoljnim delom se učijo drug od drugega.
Več kot štiri desetletja pozneje se zdi ideja, zaradi katere je v Sloveniji nastala umetniška skupina Oho, vizionarska. Takratno uhajanje mladih umetnikov, kot so bili Tomaž Šalamun, Marko Pogačnik, Iztok Geister, Marjan Ciglič, Milenko Matanovič in drugi iz ukleščenih institucionalnih okvirjev niti ni bilo tako presenetljivo, kot je presenečalo njihovo totalno prepuščanje drugačnemu načinu življenja in delovanja. Večina opazovalcev se je zgražala nad njihovo komuno v Šempasu, še bolj pa nad popolnim ignoriranjem vrednot, ki so se v tistih letih ustalile na naših tleh. Večina »ohojevcev« še vedno živi po idealih, ki so jih takrat, pred desetletji začrtali kot najpomembnejše. Drugačnost teh ljudi, ki so večinoma že prestopili šesto desetletje svojega življenja, je še toliko bolj opazna v družbi, ki jo zanima samo materialni aspekt življenj. Pomislite na literaturo Iztoka Geistra, na pesmi Tomaža Šalamuna, slike njegovega brata Andraža, pa tudi na vizionarstvo Marka Pogačnika.
Niko Kralj – pionir oblikovanja
Težko si predstavljamo, da je gimnazijec, ki je hkrati delal v mizarski delavnici, po končani diplomi na oddelku za arhitekturo tehniške fakultete v Ljubljani na začetku petdesetih let 20. stoletja, v tako imenovani svinčenih časih sploh lahko postal pionir in utemeljitelj slovenskega industrijskega oblikovanja. Vendar je bilo tako in ustvarjalno delo ter življenjska zgodba Nika Kralja sta nepozabni.
Že leta 1962 je dobil najvišje slovensko priznanje v kulturi - Prešernovo nagrado za uspehe na področju oblikovanja in arhitekture, leta 1966 pa je ustanovil Inštitut za oblikovanje. Doma in v tujini je prijavil in registriral 118 patentov in modelov ter izdelal 39 raziskovalnih nalog.
-
Smejte se in svet se bo smejal z vami; jočite in jokali boste sami. S temi besedami in smehom Borisa Kopitarja sva začela najin pogovor. Boris je eden tistih, ki so imeli in imajo to srečo, da uživajo v svojem delu. Skoraj ne bi verjel, da nikoli ni bil redno zaposlen na RTV Slovenija. Bil je komercialist, zadnjih triindvajset let pa je delal na področju organiziranja izobraževanja odraslih.
Delo, po katerem večina Slovencev pozna Borisa Kopitarja, pa je tako rekoč njegov konjiček. Njegovo zborno govorjenje, odlično vodenje in predvsem pošten odnos do TV gledalca ali radijskega poslušalca, so tiste lastnosti, ki ga delajo verodostojnega.
-
105 let Nuške Kern
28. julija letos je praznovala svoj 105. rojstni dan Ana Marija Kern iz naselja Golovec v zgornjih Trbovljah, ki jo kličejo kar Nuška. Po rodu je Ljubljančanka, v Trbovljah pa živi že več kot 80 let. Starejši Trboveljčani se je spominjajo predvsem kot dolgoletne uradnice na pošti na Vodah in na Trgu revolucije v Trbovljah. Živi sama, po potrebi pa ji priskočijo na pomoč družini sina in hčerke ter vnuki. Ob visokem življenjskem jubileju je prejela številna voščila z najboljšimi željami. V imenu občine Trbovlje jo je na domu obiskal podžupan Mitja Rozina s predstavnico krajevne skupnosti Franceta Fakina.
-
Odkar pomni, je Jana Strušnik iz Ljubljane risala in slikala. Še zdaj se kje med njenimi rečmi skriva kak košček njenih prvih barvic ... Svoje risbe je rada primerjala s tistimi v knjigah, ki so jih imeli veliko doma. V službi se je sicer ukvarjala z računalniškim oblikovanjem besedil, zato se je slikanju bolj temeljito spet posvetila šele pred kakim desetletjem. Udeležila se je tečajev pri akademskih slikarjih Tonetu Račkiju in Janezu Zalazniku. Od takrat veliko slika, raziskuje različne tehnike in pristope, vzljubila pa je zlasti akril in motive iz narave.
-
Iz davnine pa vse do današnjih dni je bila vrv izjemno pomembna človekova spremljevalka. Človeštvo jo uporablja za vleko na kopnem in na morju, v gradbeništvu, kmetijstvu, za povezovanje tovorov, blaga, pri športu, za zvonjenje in še za marsikaj.
Osnovna surovina za izdelavo vrvi so bila dolgo vlakna konoplje, jute, sisala, včasih lanu, dlake, ozkih trakov kož. Z uporabo novodobnih sintetičnih vlaken pa so vrvi postale precej bolj močne in prožne. Vrvi iz sintetične filamentne preje iz poliamidov, poliestra in polipropilena so najmanj dvakrat močnejše od naravnih vlaken.
Stroka brez preteklosti je kot človek brez spomina
Kakšen je bil skozi čas odnos družbe do seniorjev? Je bil prijazen in ljubezniv ali pa morda grob kot pri Eskimih? Nekateri namreč opozarjajo, da se lahko zaostri konflikt med starejšo in mlajšo generacijo. Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med. nam je ljubeznivo razgrnila svoje bogato znanje, iz katerega objavljamo le okruške.
»Medicinska humanistika je interdisciplinarno medicinsko področje, ki vključuje filozofijo, zgodovino, religijo, etiko … Pri tem predmetu na ljubljanski medicinski fakulteti od leta 1934 vzgajamo prihodnje zdravnike v globoki historični izkušnji za spoštljiv odnos do bolnika. Pacient, še posebej starejši, je pri zdravniku a priori v podrejeni vlogi, zato je treba z njim ravnati z občutkom, z veliko mero razumevanja in spoštovanja. V ordinaciji je treba ustvariti prijazno ozračje, da se bo lahko bolnik zaupal.
-
V vsakem starem reku je skrita resnica o način mišljenja, verovanja in življenja v starih dneh. Reki ohranjajo starosvetno žlahtnost, sočnost in neposrednost ljudskega izraza in ostajajo zanimiv biser v zakladnici naše ljudske dediščine.
Ta človek je moja desna roka (moj dober prijatelj, sodelavec in pomočnik), nikdar ničesar ne dela z levo roko (slabo ali površno) in tudi nikdar ne vstane z levo nogo (s slabo voljo)
Leva stran je v naši miselnosti manjvredna v primerjavi z desno, ki naj bi bila - prava. Prednost desnice poudarjajo tudi ljudske pesmi:
Naše legende: Andrej Štremfelj
V Andrejevi alpinistični karieri sta zabeležena dva vrhunca. Prvi je vzpon po zahodnem grebenu Everesta, drugi pa vzpon v Kančendzengi. Za slednjega sta z Markom Prezljem prejela todi najvišje športno priznanje v Sloveniji Blovdkovo nagrado.
Za njegovim izklesanim obrazom in toplimi, svetlo modrimi očmi se skriva več kot trideset let vrhunskega gorništva, poklic profesorja športne vzgoje, gorski vodnik z mednarodno licenco, alpinistični inštruktor in čudovit družinski človek.
»Po definiciji je alpinizem vsako gibanje po brezpotju. Sam uporabljam in zagovarjam izraz gorništvo. Tako bi lahko namesto planinstva in alpinizma imeli samo eno poimenovanje. Nemško govoreči imajo za to samo besedo Bergsteiger, angleško govoreči pa le mountaineer. Nikakor pa se ne strinjam z mnenjem Planinske zveze Slovenije in njenega predsednika, ki skorajda prepovedujeta besedo gorništvo.«
Tu smo zato, da govorimo z ljudmi.
V centrih za socialno delo iščejo pomoč vsi, ki so se znašli v finančni, osebni ali družinski stiski in zakonski krizi. S strokovnimi delavci se srečujemo ob različnih priložnostih: ko potrebujemo štipendijo, ko vlagamo vlogo za dodelitev otroškega dodatka, za različne subvencije ali oprostitve plačil. Po sprejetju zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in zakona o socialno-varstvenih prejemkih, ki bosta stopila v veljavo junija prihodnje leto, bodo pristojnosti centrov za socialno delo še bistveno večje.
