-
Odkar pomni, je Jana Strušnik iz Ljubljane risala in slikala. Še zdaj se kje med njenimi rečmi skriva kak košček njenih prvih barvic ... Svoje risbe je rada primerjala s tistimi v knjigah, ki so jih imeli veliko doma. V službi se je sicer ukvarjala z računalniškim oblikovanjem besedil, zato se je slikanju bolj temeljito spet posvetila šele pred kakim desetletjem. Udeležila se je tečajev pri akademskih slikarjih Tonetu Račkiju in Janezu Zalazniku. Od takrat veliko slika, raziskuje različne tehnike in pristope, vzljubila pa je zlasti akril in motive iz narave.
-
Iz davnine pa vse do današnjih dni je bila vrv izjemno pomembna človekova spremljevalka. Človeštvo jo uporablja za vleko na kopnem in na morju, v gradbeništvu, kmetijstvu, za povezovanje tovorov, blaga, pri športu, za zvonjenje in še za marsikaj.
Osnovna surovina za izdelavo vrvi so bila dolgo vlakna konoplje, jute, sisala, včasih lanu, dlake, ozkih trakov kož. Z uporabo novodobnih sintetičnih vlaken pa so vrvi postale precej bolj močne in prožne. Vrvi iz sintetične filamentne preje iz poliamidov, poliestra in polipropilena so najmanj dvakrat močnejše od naravnih vlaken.
Stroka brez preteklosti je kot človek brez spomina
Kakšen je bil skozi čas odnos družbe do seniorjev? Je bil prijazen in ljubezniv ali pa morda grob kot pri Eskimih? Nekateri namreč opozarjajo, da se lahko zaostri konflikt med starejšo in mlajšo generacijo. Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med. nam je ljubeznivo razgrnila svoje bogato znanje, iz katerega objavljamo le okruške.
»Medicinska humanistika je interdisciplinarno medicinsko področje, ki vključuje filozofijo, zgodovino, religijo, etiko … Pri tem predmetu na ljubljanski medicinski fakulteti od leta 1934 vzgajamo prihodnje zdravnike v globoki historični izkušnji za spoštljiv odnos do bolnika. Pacient, še posebej starejši, je pri zdravniku a priori v podrejeni vlogi, zato je treba z njim ravnati z občutkom, z veliko mero razumevanja in spoštovanja. V ordinaciji je treba ustvariti prijazno ozračje, da se bo lahko bolnik zaupal.
-
V vsakem starem reku je skrita resnica o način mišljenja, verovanja in življenja v starih dneh. Reki ohranjajo starosvetno žlahtnost, sočnost in neposrednost ljudskega izraza in ostajajo zanimiv biser v zakladnici naše ljudske dediščine.
Ta človek je moja desna roka (moj dober prijatelj, sodelavec in pomočnik), nikdar ničesar ne dela z levo roko (slabo ali površno) in tudi nikdar ne vstane z levo nogo (s slabo voljo)
Leva stran je v naši miselnosti manjvredna v primerjavi z desno, ki naj bi bila - prava. Prednost desnice poudarjajo tudi ljudske pesmi:
Naše legende: Andrej Štremfelj
V Andrejevi alpinistični karieri sta zabeležena dva vrhunca. Prvi je vzpon po zahodnem grebenu Everesta, drugi pa vzpon v Kančendzengi. Za slednjega sta z Markom Prezljem prejela todi najvišje športno priznanje v Sloveniji Blovdkovo nagrado.
Za njegovim izklesanim obrazom in toplimi, svetlo modrimi očmi se skriva več kot trideset let vrhunskega gorništva, poklic profesorja športne vzgoje, gorski vodnik z mednarodno licenco, alpinistični inštruktor in čudovit družinski človek.
»Po definiciji je alpinizem vsako gibanje po brezpotju. Sam uporabljam in zagovarjam izraz gorništvo. Tako bi lahko namesto planinstva in alpinizma imeli samo eno poimenovanje. Nemško govoreči imajo za to samo besedo Bergsteiger, angleško govoreči pa le mountaineer. Nikakor pa se ne strinjam z mnenjem Planinske zveze Slovenije in njenega predsednika, ki skorajda prepovedujeta besedo gorništvo.«
Tu smo zato, da govorimo z ljudmi.
V centrih za socialno delo iščejo pomoč vsi, ki so se znašli v finančni, osebni ali družinski stiski in zakonski krizi. S strokovnimi delavci se srečujemo ob različnih priložnostih: ko potrebujemo štipendijo, ko vlagamo vlogo za dodelitev otroškega dodatka, za različne subvencije ali oprostitve plačil. Po sprejetju zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in zakona o socialno-varstvenih prejemkih, ki bosta stopila v veljavo junija prihodnje leto, bodo pristojnosti centrov za socialno delo še bistveno večje.
Portreti naših sodelavcev: IZIDOR GOLOB
Golob z zelenimi rokami
V Šentilju v Slovenskih goricah, v Cvetlični ulici, je v vrtu z bogatim rastlinjem hiša, v kateri živijo tri generacije Golobov. Najstarejši med njimi je Izidor Golob, vrhunski poznavalec mnogih trajnic in uspešen ljubiteljski vrtnar. Mnogi ga poznajo po predstavitvah okrasnih rastlin v besedi in sliki, ki jih že tri leta razkriva tudi bralcem naše revije.
Ali gre pri uspešnih gojiteljih za posebne sposobnosti, za talent, ki nadgrajuje znanje in izkušnje in zaradi česar vam cvetje še posebej dobro uspeva?
Barbara Bizovičar: Živeti svoje sanje v Afriki
Barbare Bizovičar nikoli nisem vprašala, ali je brala knjigo Karen Blixen o Afriki, deželi, ki te posvoji in vsrka vase, da nikoli več ne najdeš poti ven. V resnici se sploh ne želiš izviti iz čara, ki te obdaja. Tako je to z Afriko.
Barbara Bizovičar je ena tistih, ki so »noter padli«, kot bi rekel njen sin Lado. Obdaja jo skrivnostni afriški čar, morda zato, ker ji je šele zdaj dano, da lahko živi v sanjah, o katerih ni vedela, da jih ima, dokler ni vstopila vanje.
Barbara ima navado, da se iz svoje Afrike vsako leto enkrat ali dvakrat vrne domov. A tu, ko jo srečaš, je očitno navzoča le ena njena polovica, medtem ko druga še naprej biva v njeni afriški vasi, med njenimi temnopoltimi ljudmi. Nekega dne se prav lahko zgodi, da se iz svojih sanj ne bo več mogla vrniti. Tako nekako, kot se Karen Blixen nikoli ni zares vrnila, čeprav je na koncu prišla živet v Evropo.
-
Branka Jedlovčnik je iz prve generacije naših tekstilnih inženirjev. To je bil čas rasti slovenske tekstilne industrije; v svoji poslovni karieri pa je, žal, doživela tudi njen zaton. Zato se je predčasno upokojila, a je še naprej ostala zelo dejavna.
»Najprej sem se odločila za študij umetnostne zgodovine na univerzi za tretje življenjsko obdobje in uživala v njem. Zdaj hodim k italijanščini, na jesen pa grem v računalniški tečaj. Ves čas nadaljujem s planinarjenjem, z jogo, s tekom, še bolj dosledno skrbim za zdravo prehrano, še več berem. Rada imam sodobne slovenske avtorje, še zlasti Ferija Lainščka. In seveda – vedno je bila in bo v ospredju moja družina.«
-
Sredi pohorskih gozdov, v zaselku Planina pod Šumikom, dober kilometer od Treh kraljev je domačija Strnadovih. Kmetija je velika štiri in pol hektarje in na njej pridelujejo poljščine, ki rastejo na nadmorski višini tisoč metrov. Gospodar je 66-letni Tone Strnad, ki ga v tem delu Pohorja poznajo kot dobrega gozdarja in prijaznega človeka.
Strnadova domačija je odprtih vrat, to vedo tudi mnogi pohodniki, ki se ob koncu tedna odpravijo proti Trem kraljem, k Črnemu jezeru ali k Šumiku in prizorišču zadnjega boja Pohorskega bataljona - Osankarici.
