Pred dnevi je, žal kar preveč neopazno minila 30-letnica svetovalnega telefona Klic v duševni stiski, ki deluje pri kliničnem oddelku Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana. Ob jubileju jim je čestital tudi predsednik republike dr. Danilo Turk in med drugim dejal, da so v tem času mnogim polepšali dan, marsikomu rešili življenje, vsem pa svetovali z dobrim namenom in v prepričanju, da opravljajo koristno in nujno potrebno dejavnost. To pa je bila tudi priložnost za pogovor z idejno snovalko Klica v duševni stiski prof. dr. Onjo Tekavčič Grad, ki je pred tremi desetletji zaorala ledino na tem humanitarnem področju.

Glasbeni urednik Jani Kenda je tja do mature na jeseniški gimnaziji svojo mladost preživljal na Bledu. Kendovi so živeli v romantični vili Lastovka, postavljeni na skali tik ob jezeru, ob blejskem predoru na cesti, ki pelje v Bohinj. »Ne, Blejec pa nisem. Mati me je povila v ljubljanski porodnišnici. Pravi, avtohtoni Blejci so seveda rojeni na Bledu.«

Jani Kenda že skoraj štiri desetletja tlačani programski glasbeni grofici Radia Slovenija. Dobro pozna ustroj, moč in odmevnost elektronskega medija. Zato ga vprašam, ali bo Radio Slovenija preživel konkurenco pridobitniških radijskih postaj? Ga bo morda spodkopal internet?

Z Vzajemnostjo sodelujejo ugledni novinarji, strokovnjaki z različnih področji in uveljavljeni pisci, ki z bralci delijo svoje misli, znanje in bogate izkušnje. Nekateri že vrsto let, drugi pa v zadnjem času. Ob prebiranju njihovih prispevkov prav gotovo marsikaterega bralca zanima, kakšna osebnost se skriva za imenom, zato jih predstavljamo tudi z malo bolj osebne plati.

Mitja Meršol:

Beseda, ki utira pot v svet

Na uvodno vprašanje, kako bi se predstavil s tremi besedami, vprašani, znan po pronicljivih in duhovitih prispevkih, odgovori pričakovano: Mitja Meršol, novinar. Poudarek je na zadnji besedi, kajti novinarstvo zanj ni le poklic, marveč način življenja.

O Evgenu Titanu ni lahko pisati. Spričo množice pomembnih dejstev te mimogrede pogoltne vrtinec spominov, idej, podatkov, načrtov, uspehov, sogovornik pa se suvereno sprehaja med njimi in rdeča nit, ki vse to povezuje, se nikoli ne prekine. Evgen Titan je karizmatična osebnost, ki živi za to svojo »veliko vas Soboto«, je njena neuničljiva ikona.

Moje prvo srečanje s profesorjem Titanom sega v september leta 1956, v vročično obdobje revolucije na Madžarskem, ko je na mejah naše skupne države rožljalo orožje in so reke beguncev napolnile tudi prekmursko pokrajino. Kot dijaka nižje gimnazije me je kot profesor, kasneje pa kot trener in mentor uvajal v skrivnosti različnih športov.

Marija Rajtar iz Turnišča še ohranja star običaj pletenja cekarjev, pa tudi košaric, klobukov, copat in drugih izdelkov iz koruznega bilja.

Vsako leto na bližnji njivi posadi koruzo. Na jesen, ko še ni povsem zrela, jo potrga, zlička in posuši bilje, nato ga poveže v majhne snope in shrani v suhem, zračnem prostoru. Preden začne s pletenjem, navlaži ličkanje in ga nekaj časa pusti, da se zmehča. Včasih ga tudi pobarva z barvo, ki jo uporabljamo za barvanje pirhov. Nato pa njeni spretni prsti prepletajo vrste vodoravno, navpično, približno osem ur, dokler ni cekar spleten.

Za pravičnost, strpnost in medsebojno spoštovanje

Novi ljubljanski nadškof dr. Anton Stres je že vrsto let navzoč v slovenskem javnem življenju. Zanj je značilno, da je zagovornik dialoga pri urejanju vprašanj v odnosih med Cerkvijo in državo. Posebno pozornost namenja moralnim vprašanjem in poudarja, da je položaj Cerkve v največji meri odvisen od ravnanja cerkvenih predstavnikov in vernikov. Menimo, da so njegovi pogledi na družbene razmere še posebej zanimivi v času, ko skušamo poiskati odgovore na številna vprašanja, ki ne zadevajo zgolj Cerkve, temveč celotno skupnost.

Tudi tokrat objavljamo spise in risbice na temo starosti in staranja z lanskega festivala za tretje življenjsko obdobje. In tudi vas vabimo, da nam pošljete domislice svojih vnukov ali pa njihove likovne in literarne mojstrovine.

Ko bom star, bom ...

Razmišljam, kdaj si sploh star. Zame so stari vsi, ki ne hodijo več v šolo. Za mojega dedka pa je star tisti, ki je starejši od njega. Vem pa, da si mladost in starost podajata roki. Kar nenadoma postaneš najstnik, nato mladenič, pa zrel mož in že si starec. Svoje življenje si zamišljam tudi takole:

Vse, kar ste doživeli s svojimi otroki, se nenadoma začne še enkrat. Še enkrat občudujete, kako se otročiček prvič nasmehne, se postavi pokonci, stoji, teče. Opazujete, kako se uči govoriti, naredi prve neumnosti, dobi prve buške.Toda najlepše je: niste več odgovorni za vse, kar otrok potrebuje. Zaradi njega vam ni več treba prebedeti noči, in če vas njegova podjetnost preveč spravlja ob živce, ga lahko spet pošljete k staršem in si odpočijete.

Kar se tiče razvoja, vzgoje in prehrane je verjetno najpomembnejše spoznanje, pri katerem so stari starši v prednosti pred starši, da skorajda vedno obstajajo različne možnosti za zdravo in srečno odraščanje otrok. Ni se vam več treba obupno truditi za to, da bi našli eno in edino pravo pot.