»Biti babica je sladki poobedek življenja,« je v navdušeno vzkliknila prijateljica novopečene babice, ko je slednja zgroženo ugotavljala, da je za to vlogo pač še premlada. Verjetno je imela v glavi podobo svojih starih staršev. Sodobne babice živijo nekoliko drugače, ukvarjajo se z različnimi dejavnostmi, obiskujejo tudi tečaje, hodijo na jogo ali pilates, dedki kolesarijo ali lovijo ribe ... A se obveznostim navkljub radi družijo z vnuki. Le da si čas in dejavnosti odmerjajo po svoje. In nič ni narobe, če niso stalno in za vse stvari na voljo.

Pivovarstvo se je v alpske dežele širilo iz nemških in čeških območij. Ivanka Bajd v Enciklopediji Slovenije navaja, da je najstarejša omemba piva na Slovenskem v listini briksenskih škofov iz začetka 11. stoletja, ko se je pojavilo na območju graščine Kamen v Begunjah na Gorenjskem.

Pivo ima sicer v svetu prastaro tradicijo. V primerjavi z medico, ki je bila namenjena duhovščini, je bilo pivo pri starih narodih kraljevska pijača in načeloma namenjena vojaškemu stanu. Na Irskem se je pilo pivo in zraven jedlo merjaščevo meso; tako so v glavnem slavili začetek keltskega novega leta. V starem Egiptu so pili pivo vsi - tako ljudje kot bogovi. Verjeli so torej, da je pivo pijača nesmrtnosti.

PORTRETI NAŠIH SODELAVCEV

Savina Vybihal:

Na prvem mestu ljubezen

Zdi se, da je ni stvari, ki Savine Vybihal ne bi zanimala, pa naj gre za naravo, družbo ali za človeštvo in slehernega posameznika. Z vsem je pripravljena navezati pristen odnos, skuša pomagati v težavah, a le, če je naprošena. Je profesorica športne vzgoje in trideset let vodi različne skupine. Skozi vse leto potekajo njeni programi za športno vadbo, sproščanje, mirnejše in kakovostnejše življenje, za bolj zdravo hrbtenico in krepitev splošne odpornosti, poleg tega pa vodi različne prireditve in radijske ter TV oddaje. Njena aktivna področja so pesništvo, slikarstvo in tudi nastopanje.

ZANIMIVE OSEBNOSTI

Čim dlje ostati gibčna

Kazimira Lužnik se že trideset let redno udeležuje tekaških prireditev in na maratonih v Sloveniji in po svetu osvaja prva mesta med veterankami. Kdo je pravzaprav ta gospa iz Slovenj Gradca?

Pri šestinštiridesetih letih in štirih otrocih se je odločila, da bo kaj naredila tudi zase. In začela je teči. Na prvem Maratonu treh src v Radencih, ki je bil tudi njen prvi veliki tek, ji je uspelo preteči 21 kilometrov, torej polovični maraton. Radencem je ostala zvesta in letos, ko je bilo tekmovanje potekalo že tridesetič zapored, je spet osvojila zlato odličje za mali maraton za veteranke nad sedemdeset let. O njeni tekaški dejavnosti pričajo številna priznanja, ki zasedajo kar precej prostora v vrtni hiši. Ponosna je na desetkratno udeležbo na maratonih v New Yorku, tekla je tudi v Avstraliji, na Švedskem, v Italiji, Avstriji, na Irskem, Češkem in na Poljskem. Maja se je s hčerko Kazimiro in z vnukinjo Ano (nadele so si ime Tri generacije) v Ljubljani udeležila teka trojk »Ob žici«, tekla je na 10. gorskem teku na Ravnah na Koroškem, na teku »DM« v Ljubljani, odpravlja pa se tudi na Madžarsko.

Spoznajte jih

Ognjevit nasprotnik stereotipov o starejših

Milan Pavliha pravzaprav ni človek, ki bi ga bilo treba predstaviti v tej rubriki, saj je širši javnosti znan z različnih področji svojega prizadevnega delovanja, zlasti socialnega in glasbenega. Manj pa je znano, s kolikšno vnemo si prizadeva, da bi naša družba prenehala zapostavljati starejše ljudi in jih označevati s stereotipi ter z rabo besed »star« in »upokojenec«.

Pojma »star« in »upokojenec« po njegovem mnenju v semantičnem pomenu (semantika: veda o pomenu besed) nista ustrezni in ne primerni, ker pomenita izključevanje. Po navadi štejejo, da si star, ko dopolniš 65 let in sodiš v kategorijo ljudi, ki jim je treba zagotoviti primerno stanovanje, ki potrebujejo pomoč pri zagotavljanju normalnega življenja, ki so družbi v breme in ne v pomoč, ki ne dobijo posojila, ker bodo kmalu umrli, ker jih niti noben anketar noče vključiti med anketirance in še in še.

SPOZNAJTE JIH

Dobra volja je najboljša!

Da je dobra volja v življenju res najboljša popotnica, s svojo vedrino in optimizmom potrjujeta tudi Janez in Magda Kovač, ki se zadnjih devet let, odkar je Janez v pokoju, najraje zadržujeta v Homu nad Šentrupertom. Tam sta si ob vinogradu s štiristo trtami zgradila prijetno zidanico, v kateri, kot pravi Magda, »že zjutraj, ko se zbudiš in slišiš ptičke peti, začutiš sebe, svoje kosti in svoje veselje nad življenjem«.

V tem okolju se Janez vrača v kraje svoje mladosti, ki jo je preživel v Dragi pri Šentrupertu, od koder ga je pot vodila najprej v šolo, nato na delo v Nemčijo, po vrnitvi pa si je v Ljubljani zgradil hišo in uspešno obrtno delavnico. »Po poklicu sem ključavničar, po duši pa sem bil in ostajam veseljak in muzikant! S harmoniko sva nerazdružljiva že od prvega razreda osnovne šole, vedno sva bila tam, kjer se je pelo in je bilo veselo,« se s hudomušnim nasmehom predstavi Janez in raztegne eno od svojih štirih harmonik.