Brkini so lahko odmaknjeno gospodarsko nerazvito območje ali pa dežela, kjer živijo vile, štrige in škratki. So kraji, kjer so še pred kratkim zdravili prašiče s protiuroki. Hrušica je večja vas na južnem pobočju Brkinov, ob cesti Podgrad–Kozina. Hrušičani se lahko pohvalijo, da so njihovi škoromati v pisni virih omenjeni kot prva znana maska na Slovenskem. Vas je omenjena tudi kot prafara. Pa pustimo tokrat uradno in pisano zgodovino ob strani.

Izročilo pravi, da so na območje današnje vasi prišli trije mladeniči, trije bratje. Ustavili so se in počivali na hribu, kjer je rasla hruška. Po tisti hruški so dali vasi ime Hrušica. Tam so si postavili šotore in se dogovarjali, kdo ostane in kdo gre naprej. Eden je šel naprej in je osnoval vas Sabonje. Dva sta ostala v Hrušici, prvi pri Šatorjevih, drugi pri Šuštarjevih na Hribu. Spomin na hišno ime Šatorjevi je v vasi še živo in naj bi pričalo o tem, da sta snovalca vasi sprva živela v šotoru.

 Ko so bili primorski kraji pod Italijo, so morali otroci iz slovenskih družin obiskovati italijanski vrtec. Med njimi so bili tudi Karolina Šega iz Senožeč (s pentljo v laseh v drugi vrsti) in njena dva brata.

 Mladi fantje so se fotografirali leta 1933 na Robleku, kjer so gradili planinski dom. To so Janez Levstek (Blažičkov) iz Podklanca, Rudi Mihelič (Ogradarjev) iz Žimaric in v sredini Karel Košmrlj (Gregorjev) iz Podklanca, oče Draga Košmrlja, ki nam je poslal fotografije.

Križna Gora nad Škofjo Loko, s katere se razširja pogled na verigo vrhov Kamniških Alp in Karavank, slovi tudi po Gostilni pri Boštjanu. Po odprtosti in prijaznosti jih poznajo pohodniki in ljubitelji narave in dobre hrane iz vse Slovenije, z nami pa sta Jožica in Boštjan Bernik delila tudi svojo prav posebno osebno zgodbo.

 »S sosedi, ki so Boštjana že poznali, sem sedela pred hišo, ko se je na kolesu pripeljal mimo. Ustavil se je in se začel pogovarjati. Tudi z menoj. In potem ko so vsi sosedje že odšli, sva midva še kar klepetala ...« pripoveduje Jožica. Ko je spoznala Boštjana, je bila ločena in imela je tri otroke – Mileno, Lidijo in Maksa, Boštjan pa je bil vdovec. Žena, stara komaj 29 let, je zaradi zelo agresivnega raka na hitro umrla, in tako sta Boštjan in sinček Miha ostala sama. Jožica in Boštjan sta hitro ugotovila, da sta za skupaj, in tudi otroci so se med seboj takoj vzljubili. Štirje nadobudneži so dobili še dve sestrici. »Toda v naši družini ni mojih, tvojih in najinih otrok, ampak so vsi najini,« pravita zakonca Bernik, ki imata že osem vnukov.

»Vedela sem, da bom napisala knjigo, ko se bom upokojila,« začne pogovor Mira Smrkolj, upokojena učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Domžale, kjer je bila zaposlena kar 37 let. Četudi je vmes končala študij pedagogike, je ostala na istem delovnem mestu, ker je, preprosto povedano, zelo rada delala z otroki.

Maja je v samozaložbi izšla njena knjižica Med ljudmi, v kateri je zbrala 42 kratkih zgodb, ki so v obrisih nastajale skoraj vse njeno življenje. V zgodbe je prelila lastna doživetja, spomine, dogodke iz otroštva, vaške dogodke in pojave. Njene zgodbe so kratke, lahkotne, nekatere hudomušne, ker ima rada humor, pravi. Seveda knjiga ni njeno prvo srečanje s pisano besedo. Že kot učiteljica je z učenci sodelovala pri številnih šolskih projektih in rezultat enega je bila knjižica Prazniki s prijaznimi možmi, ki je izšla leta 1995.

 Stare pripovedi prinašajo sporočila iz davnine, prinašajo verovanja, tabuje, pripovedi o načinu življenja in mišljenja iz časov, do koder ne seže zapisana zgodovina. Ena teh starih pripovedi, ki so v današnji čas prišle po dolgi poti iz roda v rod, nam sporoča, kako smo Slovenci dobili kruh.

Na Koroškem je živel ribič, ki je na stara leta osivel in obogatel. Drava mu je dajala vsa leta toliko rib, da jih je leto za letom prodajal. Nekega dne je ribič vprašal Dravo: »Dravica, s čim naj ti povrnem vse, kar si mi dala?«

Da bi zanimivo muzejsko dejavnost približali vsem generacijam, so v Narodnem muzeju v Ljubljani za starejše oblikovali poseben program, ki upošteva tako raznolikost zanimanj kot tudi posebnosti tega življenjskega obdobja. S starostjo se mnogi ljudje, ki so bili nekdaj redni obiskovalci, iz različnih vzrokov v muzej več ne odpravijo sami, mnogi slabše slišijo, težko stojijo, se težko gibajo ...

Program so v Narodnem muzeju poimenovali: Muzej za starejše – Mi k vam, vi k nam. Kot pravijo, je namen programa večplasten: udeleženci ponovno obudijo svoja vedenja o preteklosti, se naučijo nekaj novega in spoznajo posamezne zaklade dediščine, ki so nam jo zapustili prednamci. Ne nazadnje pa kakovostno preživijo čas.

V rakiškem gozdu so pred 125 leti posekali do zdaj največjo jelko (hojo) na Slovenskem in jo po stari rimski jamborni cesti v enem kosu odpeljali v ladjedelnico sv. Marka v Trst, kjer so poželi nemalo začudenja in občudovanja. Domačini v Rakitni so se temeljito pripravili na praznovanje jubileja konec junija.

Jambor je pred 125 leti potreboval trgovec Henrik Angel Jazbec iz Trsta za svojo ladjo Beechdale – Bukova dolina. Skupaj z domačim kmetom Opeko sta odšla v gozd in izbrala pravo drevo, visoko blizu 70 metrov, za jambor so ga nekoliko skrajšali. Pot od Rakitne do Trsta je bila izredno težavna, saj so morali jambor prepeljati v enem kosu. Po ravnem so vozili s konji, v klancih pa z voli. Najtežji odsek je bil od Rakitne do Begunj, kjer je pomagalo 30 krepkih fantov iz Rakitne. Naslednja težava je bil železniški nadvoz na Rakeku, kjer so morali zadnji konec ročno odnašati. Nadaljevali so skozi Planino po izredno prometni jamborni cesti skozi Studeno, kjer so morali zaradi ozkega prehoda odbiti celo hišni vogal. Skozi Razdrto, Senožeče in Sežano je »lesena pošast« po slabem mesecu (od sredine decembra 1893 do sredine januarja 1894) pripotovala do ladjedelnice svetega Marka v Trstu, ki je bila končni cilj. Poškodovano ladjo so maja popravili in spet je odplula po trgovskih poteh.

Vožnja s sto let starim kolesom

Med najstarejšimi člani Društva starodobnikov – ljubiteljev starih koles Dimek Beltinci je tudi 80-letni Mirko Šernek iz Črenšovcev, ki v svojem domačem muzeju hrani zbirko starih koles, ur, slik in starih glasbil. Ponosen je na boben iz leta 1910, s katerim še vedno hodi »bobnat« in prinaša novice, kot so to nekoč po vasi počeli vaški bobnarji.

Mirko je imel včasih blizu 70 starih koles iz prve in druge svetovne vojne, zdaj jih ima še sedem in vsa so vozna. Najstarejše je iz leta 1913, dobil ga je na Kobilju, drugo je staro 100 let in ga je dobil v Grabonošu v Prlekiji. Mirko nam je dejal, da se letos vozi le s »stoletnikom«, in sicer v počastitev 100. obletnice priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. Skoraj vsak dan se popelje po prekmurski ravnici, velikokrat pa se ustavi pri Tinekovem brodu na Muri na Gornji Bistrici. Rad se udeležuje tudi panoramskih voženj z društvom Dimek in sorodnimi društvi. Takrat se obleče v stara oblačila, kot so jih nosili nekoč.

Valovita dolenjska pokrajina, posejana z vinogradi in zidanicami, privablja vse več pohodnikov. Na poti mimo zidanic jih domačini radi ustavijo in jim ponudijo kozarček vina. Tudi 62-letni Bogdan Zupančič iz Trebnjega, za prijatelje Bugec, ki ima vinograd z zidanico v Stari Gori v mirnski občini, pohodnike rad povabi na kozarček. Tisti, ki se pri njem ustavijo, pa so navdušeni nad njegovo bogato zbirko najrazličnejših starin – od posod, likalnikov, kmečkega, kovaškega do tesarskega orodja, starih radijskih sprejemnikov do šivalnih strojev.

Salzburg, po naše Solnograd, je tesno povezan z Wolfgangom Amadeusom Mozartom, ki je tu preživljal otroštvo in stopil na glasbeno pot. Vendar najslavnejši član družine Mozart ni edini, ki žanje občudovanje ljubiteljev glasbe. Letos se je Salzburg poklonil njegovemu očetu Johannu Georgu Leopoldu, možu, v katerem korenini sinov uspeh.

 Leopolda Mozarta se je predvsem po zaslugi filma Amadeus prijel nezaslužen sloves tiranskega in manipulativnega očeta čudežno nadarjenega sina. V čisto drugačni luči pa njegovo življenje, delo in osebnost osvetljuje razstava, ki so jo v Salzburgu odprli ob 300. obletnici njegovega rojstva. Razstava Leopold Mozart (1719–1787): Glasbenik – menedžer – človek razkriva violinista, plesnega mojstra, skladatelja, zelo uspešnega glasbenega pedagoga, odličnega dopisovalca z dobrimi zvezami po vsej Evropi, prostozidarja, razsvetljenca, zbiralca lepih predmetov, ljubitelja različnih zvrsti umetnosti, še zlasti gledališča, in tudi skrbnega očeta ter najboljšega menedžerja glasbeno nadarjenega sina.