Stoletnica pronicljivih misli in spomina. S temi besedami bi na kratko opisali Slavko Leskovšek, najstarejšo krajanko občine Tabor v Savinjski dolini.

Rodila se je 12. junija 1919 leta na kmetiji v Kamenčah v sedanji občini Braslovče v družini Juhart, po domače pri Vrbenovih, s šestimi otroki. Njen oče je bil krovec, mama pa je gospodinjila. Oba starša sta doživela za tisti čas zelo visoko starost, in sicer 90 oziroma 94 let. Osemletko in triletno obrtno šolo je Slavka obiskovala v Braslovčah, vajeništvo pa je hodila peš opravljat v Ojstriško vas. Pri Marjetki Žibret se je učila za šiviljsko pomočnico, kasneje pa je postala izučena šivilja.

Jože Rogl iz Dolenje vasi je kar 64 let član preboldske pihalne godbe. Z glasbo, predvsem s petjem, se je srečal že v rosnih letih. Kot učenec preboldske osnovne šole je sodeloval v pevskem zboru, kot posameznik pa je pel in igral na različnih prireditvah. V šolskem ansamblu Škrjančki je sodeloval kot instrumentalist in pevec. Želja po glasbi pa ni usahnila, temveč ga je pripeljala v preboldsko pihalno godbo, v katero se je včlanil leta 1955.

Kot mlad glasbenik je sodeloval v različnih instrumentalnih ansamblih, med drugimi v ansamblu Krokvejt ter ansamblu Slavka Štajnerja iz Šempetra, ki se je kasneje preimenoval v ansambel Veseli hmeljarji. V zadnjem je doživel tudi vrh svojega delovanja, saj je kot pevec in instrumentalist na kitari posnel vse: plošče, kasete in CD-je. Med najbolj znanimi uspešnicami je zagotovo skladba Od Celja do Žalca. Z omenjenim ansamblom pa so slovensko glasbo ponesli zunaj meja naše domovine.

Glede na misel filozofa Mirta Komela, da se kozmopolitizem ne razvije izključno iz urbane izkušnje, ampak iz kombinacije najzanimivejših univerzalnih protislovij, je družina Delavec iz Mač nad Preddvorom ena redkih pri nas, hkrati pa najboljši primer kozmopolitizma. A vse izhaja iz dela, kot o družini priča že priimek.

Domačija družine Delavec je po arhivskih podatkih stara že več kot 450 let. Nekoč so bili gruntarji in so imeli pol hube, kar je bilo mnogo bolje kot kajžarji, ki so imeli le hiško in eno kravico. Toda tudi gruntarji niso imeli dovolj za preživetje, zato so morali »doštukati« z delom pri bogatejših kmetih.

Povod za ta zapis so (pred)poročne navade z Iga, ki sem jim bil priča, ko se je nevesta, 32-letna Katja, poslavljala od domačih v Mateni, da se za stalno preseli v novi dom. Krajani, okrog 40 jih je sodelovalo, so ji pripravili krasen mlaj, visok nad deset metrov in bogato okrašen s smrekovimi vejicami, trakovi in desetinami belih, rumenih in vijoličastih cvetov iz krep papirja. Med postavljanjem so izvedli tako imenovani toler. Ta je bil za bodočega moža Blaža znatno cenejši, kot če bi pripravili šrango …

ODSTRTE PODOBE – RATEČE

Staro obmejno gručasto naselje v najvišjem delu Zgornjesavske doline (870 m) stoji na dolinskem razvodju med rekama Savo Dolinko in Ziljico, pritokom Drave, torej med savskim in dravskim porečjem. Skozenj teče potok Trebiža s povirjem na pobočjih vzpetine Peč (1510 m) na tromeji z Italijo in Avstrijo v skrajnem zahodnem delu Karavank. Gospodarsko in kulturno je bila celotna dolina do prve svetovne vojne tesno povezana s Koroško, o čemer pričata tako tukajšnja stavbna dediščina, ki ima največ skupnih potez z načinom gradnje v Ziljski dolini,...

Voda je že od nekdaj dajala kruh ribičem, čolnarjem, brodarjem, mornarjem, splavarjem, mlinarjem, žagarjem in še drugim poklicem, povezanim z vodo.

Mlinar je bil poleg kovača in kolarja eden redkih poklicev, ki jih je naša vas poznala v preteklih stoletjih. Domačija, ki si je sama pridelovala hrano in izdelovala obleko, obutev in orodje, ni potrebovala obrtnikov, bila je neodvisno kraljestvo, četudi mnogokrat zelo revno. Mlini ob rekah in potokih so nekdaj dajali svojevrsten pečat naši pokrajini. Iz mlina ni prihajala le moka iz žita, ampak tudi kaša iz prosa ter ješprenj iz ječmena.

Včasih se pisateljski dragulj skriva med nami … Tudi Drago Cenčič iz Ljubljane je tako skromen, da šele iz daljšega pogovora izveš, da že vrsto let piše. In ko zapisano prebereš, se preprosto ne moreš načuditi, kako krasno zna nizati besede in povedati, kaj mu leži na duši – včasih so to spomini na otroštvo in mladost, včasih kaj duhovitega, včasih izjemna pesnitev in še tisoč in ena stvar.

Obujanje spominov mu še posebej leži, »ker imam čisto premalo domišljije, da bi pisal fikcijo,« pravi, čeprav je napisal tudi nekaj izmišljenih zgodb. Sploh ima rad preteklost in je zadržan do prihodnosti. Z veseljem bi stopil v preteklost in odšel nazaj v čas, ko so naše kraje začeli naseljevati prvi ljudje.

Teto Anko sem spoznala pred skoraj petnajstimi leti, ko sem intervjuvala starejše ljudi za diplomsko nalogo iz arheologije. Pozneje sem se k njej vračala in tako je postala skoraj redna soustvarjalka mojih člankov v Vzajemnosti, samo skrita v ozadju. Etnologi pravijo, da se med pripovedovalcem in raziskovalcem stke posebna vez. In tisti, ki ima izkušnje s takim delom, ve, da je vsakemu človeku neka tema še posebej ljuba. Teti Anki je najljubše njeno šolanje, in sicer tisto najzgodnejše, ko je hodila v šolo pod Italijo.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Ajdno so vse do začetkov arheoloških raziskav poznali le redki domačini, spomin nanjo pa se je ohranil v ljudski pesmi. Izkopavanja, ki so se začela leta 1976, so razkrila ostanke vasice s cerkvijo in enajstimi grobovi iz 6. stoletja po Kr. Na Ajdno so se ljudje naselili v kriznih časih razpada zahodnorimskega cesarstva, ko so ljudstva z vzhoda in severa prodirala proti Italiji in neusmiljeno plenila po deželi. Zapisov o življenju na Ajdni ni, vse, kar je znanega, sklepamo iz arheoloških odkritij.

V davnih dneh so bile reke poleg sonca edini kažipot. Nezmotljivo so svoje popotnike pripeljale do morja. Večinoma po rekah je vodila slovita jantarska pot od Baltika do Jadrana pa tudi pot od Črnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici do Jadrana.

Po tej poti je nekdaj v naše kraje priplula slovita ladja Argo, ki je na svojem krovu nosila cvet grških junakov. Njihov vodja Jazon se je tedaj, ko je ladja priplula do velikega jezera, boril z neko močvirsko zverino, podobno zmaju. Zmagal je v tem boju in tako smo dobili ljubljanskega zmaja.