V obmejni dvojezični vasi Žitkovci pri Lendavi živi Marija Vegi, ki je svoje življenje posvetila delu na kmetiji. Že kot mlado dekle jo je mama naučila peči domači kruh v krušni peči, zato se je pred leti tudi Marija odločila za nov izziv.  

Na kmetiji je odprla dopolnilno dejavnost peko domačega kruha in raznih kvašenih izdelkov. Tako že od leta 2003 skoraj vsak dan vstaja zjutraj ob petih in pripravi sestavine. Kot nam je povedala, za mešani kruh uporablja moko tipa 950 in pšenično moko tipa 850. Potem doda kvas in vodo in vse skupaj zgnete v testo, nato oblikuje kolače, jih da v košarice in pusti na toplem, da lahko kruh vzhaja. Med tem časom pripravi peč, pri čemer vedno uporablja jesenova drobna drva. Naenkrat peče do 20 kolačev kruha, ki tehtajo kilogram ali več.

»"Poštar, oglasi se v hiši!" je pisalo na listku, zataknjenem na leseni ograji. Stopim v hišo in pri peči sedi stara ženica pa pravi: "Zobe mi peli!" Debelo pogledam, ne razumem ničesar in vprašam: "Reza, ke' praviš?" Že malo nejevoljna mi naroča: "Pa zobe mi peli v Makole k dohtar'u, ka' ne vidiš, da so se mi zlomali. Nič ne morem jejsti." Seveda sem vzel protezo in jo 'peljal' k zobozdravniku v Makole in naslednji dan sem ji prinesel 'zrihtane' zobe nazaj.«

To je le ena od mnogih dogodivščin, ki so se zgodile poštarju Igorju Verdeniku - Štuku iz Makol na obrobju Haloz, ki že 25 let nosi pošto tam okrog. »Joj, če se samo spomnim prvih let! S poštarjem, ki sem ga zamenjal, ker se je upokojil, sva en teden skupaj prehodila teren, vsak dan sva prepešačila verjetno do 30 kilometrov. Potem sem poti »gori-doli« po haloških gričih opravljal sam in jih opravljam še danes, le da mi zadnjih 20 let pomaga motor.

Jožico Samsa sem spoznala, ko se je več let zaporedoma prijavila v arheološki krožek na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica. Krožek ni bil nikoli izveden, greva pa skupaj na kakšno razstavo, predavanje ali arheološki ogled.

Doma je iz Šembij. Pravzaprav se je težko odločiti, kdo ali kaj je bolj zanimivo – ona ali vas. Ločeno od njene vasi je sploh ne moremo spoznavati, ker je verjetno ravno njeno domače okolje botrovalo njenemu zanimanju. In to je arheologija.

Odkar pomni, je vedno nekaj zbirala – novce, znamke in kamne. Dokler je bila otrok, so ji domači stvari sproti metali stran. Pa ji to ni vzelo veselja. Vztrajala je – ne pravijo zaman Šembijcem puntarji – in se z leti vpisala v domače zbirateljsko društvo, ki ima numizmatično in filatelistično sekcijo. Tam se je spoznala s Francem Poklarjem, ki je na ilirskobistriškem območju znan kot zelo dober ljubiteljski arheolog.

Malo je mož, ki bi pri 97 letih (dopolnil jih je januarja) počeli vse to, kar zmore Franc Udrih iz Šempetra v Savinjski dolini, ki je sicer tudi čebelar, lovec, vinogradnik, gobar in velik ljubitelj planin. 

Čebelarjenje je v širši Udrihovi družini prisotno že več generacij. Vse svoje življenje je z njim povezan tudi Franc. Čebelnjak je postavljen na sončni legi v Martjakih pri Zalogu, kot pravijo temu delu hribovitega obrobja Spodnje Savinjske doline. Ko je deset let po poroki in smrti žene ostal sam s sinovoma, se je v to dejavnost vključil še bolj intenzivno, saj je bil vsak dinar še kako dobrodošel za družinski proračun. »Imel sem osemdeset panjev in tudi več. Z veseljem sem čebelaril in hodil v službo.

Dr. Darja Kocjan Ačko je sicer Ljubljančanka, vendar je od otroštva naprej ob očetu odkrivala kmečko življenje in moč zemlje. Danes je docentka na oddelku za agronomijo ljubljanske biotehniške fakultete. Odmevni so njeni članki in strokovne knjige, saj je že v času, ko so bila v rastlinski pridelavi v ospredju predvsem sintetična kemična sredstva, opozarjala na pomen ekološke pridelave hrane.

Ljubezen do zemlje je v njej rasla zaradi očeta, ki se je rad vračal v domači Zagrad pri Škocjanu in pomagal na družinski kmetiji. Takrat še ni bilo strojev, zato je prav prišel vsak par rok. Tudi otroci so pomagali po svojih močeh in sogovornici ti spomini veliko pomenijo.

Zakladi slovenskih muzejev

Duhovnik Jakob Soklič je od leta 1933 deloval v Slovenj Gradcu. Zavzeto je zbiral arheološke, etnološke, kulturnozgodovinske predmete in novce, bogata pa je tudi njegova zbirka likovne umetnosti. Več artefaktov je pridobil iz jugovzhodne Azije in Afrike. Sokličev muzej, organiziran kot zakladna soba, je bil za javnost odprt leta 1937. Novo domovanje je njegova zbirka leta 2013 našla v muzejskih prostorih v Slovenj Gradcu.

Največ arheoloških najdb v Sokličevi zbirki izvira iz rimske dobe. Večino je Soklič dobil v dar od notarja dr. Hansa Winklerja, ki je v letih pred prvo svetovno vojno raziskal poštno postajo in naselbino Kolaciono/Stari trg pri Slovenj Gradcu.

 Življenje Karmele Kosovel, starejše sestre pesnika Srečka Kosovela, je bilo zaznamovano z umetnostjo. Bila je pianistka, poročena s slikarjem, družila se je s priznanimi umetniki in intelektualci.

Rodila se je leta 1899 v Sežani, v družini, ki je cenila in podpirala izobrazbo in je tri od svojih petih otrok poslala na šolanje. Poleg Karmele in Srečka še Anico, ki je študirala slavistiko. Glasbo je študirala na Glasbeni matici v Ljubljani, Konservatoriju za glasbo Giuseppeja Tartinija v Trstu ter na glasbeni akademiji v Münchnu. Ob koncu študija je bila deležna posebne pohvale profesorja Pembaurja, ki ji je poklonil svojo sliko in v posvetilu zapisal, da se ni razvila »samo v odlično pianistko, ampak tudi v globoko umetnico«.

 Pražnje oblečeni rosno mladi fantje s šopki cvetja za klobukom so prvi naborniki iz Malečnika leta 1941. Drugi z leve v drugi vrsti je Jožef Hamer, oče Marije Krajnc iz Malečnika, ki nam je poslala fotografijo.

 Brata Jelinek, Franc (stoji na desni) in Peter (stoji na levi), iz Prilip pri Brežicah sta se med prvo svetovno vojno borila na soški fronti. Peter je padel in je pokopan v Doberdobu, Franc pa se je srečno vrnil domov. Fotografijo iz leta 1916 nam je poslala njegova vnukinja Marija Tucman iz Krške vasi.

ODSTRTE PODOBE – HRASTNIK

Razpotegnjeno sklenjeno mestno naselje v Zasavju se širi po dolini potoka Bobna od soteske pod Čečami do Save in na bližnja pobočja. To območje je bilo poseljeno že pred prihodom Rimljanov, katerih sledovi izvirajo iz 1. in 4. stoletja. V srednjem veku so začeli nastajati kmečki zaselki, med katerimi je bil največji, imenovan Hrastnik, na vzpetini nad sotočjem Bobna in Brnice ter prvič pisno omenjen sredi 13. stoletja. Nastanek današnjega naselja je najtesneje povezan s pojavom premogovništva, ko so v začetku 19. stoletja začeli kopati rjavi premog; najprej leta 1822 v Žuganju, Hrastniku in Dolu, leta 1853 pa še na Ojstrem. Pravi gospodarski razmah je kraj doživel po letu 1849, ko je po dolini reke Save stekla južna železnica s postajo v Hrastniku, ki jo prikazuje starejša razglednica.

Nekoč smo imeli podjetja: Toko Domžale

Marsikatera bralka v svoji omari še hrani torbico Toko. Mnoge so bile oblikovane tako sodobno in izdelane tako kakovostno, da so še danes modne. Tudi drugi izdelki Toka Domžale (aktovke, kovčki, denarnice, pasovi, torbe) so bili nekoč sinonim za kakovostne usnjene izdelke, podjetje pa je bilo eno najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih podjetij.

O ugledu tovarne govori tudi podatek, da jo je večkrat obiskal nekdanji predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito, v podjetju pa so imeli poseben oddelek, kjer so izdelovali izdelke za maršalat, kot so rekli – poleg torbic in kovčkov za poslovna darila še usnjene šatulje za medalje pa etuije za puške … Znano je, da je njegova žena Jovanka nosila Tokove torbice, podarjala jih je tudi kot darila ženam tujih diplomatov.