ODSTRTE PODOBE – KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU

Obe stari razglednici gručastega naselja v osrednjem delu Murskega polja prikazujeta jugovzhodni del s središčem ob župnijski cerkvi sv. Križa, imenovanem Veliki Križevci, ki predstavljajo prvotno vas, nastalo sredi močvirja na kopnem otoku; kraj zaradi mokrotnega terena še zdaj obdajajo predvsem travniki. Poleg župnišča, mežnarije in kapele sv. Ane je skupino hiš okrog cerkve na levi strani zaključevalo leta 1830 zgrajeno šolsko poslopje, ki so ga leta 1963 podrli in na tem mestu uredili parkirišče. To šolo je v letih od 1949 do 1952 obiskoval tudi naš tokratni sogovornik, upokojeni redni profesor ljubljanske biotehniške fakultete ter nekdanji minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 75-letni dr. Jože Osterc.

 V graščini Ormož je več obsežnih muzejskih razstav, občudovanja vredne so tudi sobane v zahodnem grajskem traktu, poslikane s freskami. 

Graščina Ormož je bila verjetno pozidana na mestu nekdanje ogrske utrdbe. Stoji na strmem pomolu nad levim bregom reke Drave, ki tu meji s Hrvaško. Naselje Ormož je do okoli leta 1200 spadalo pod ogrsko kraljestvo, a nato so ga za rimsko-nemško cesarstvo osvojili gospodje Ptujski, salzburški vazali, ki so pozidali prvotno graščino in jo dali v upravljanje svojim kastelanom vitezom Ormoškim.

SLOVENSKO LJUDSKO PRAVO

S častitljivo starostjo svojega ljudskega prava zavzema slovenski narod spoštovanja vredno mesto v evropski zgodovini. Vojvodski prestol in knežji kamen sta najpomembnejši slovenski pravni starini, nemi priči davne svobodne države, ki je bila grajena na idealu sloge, svobode in enakosti. 

Ustoličevanje slovenskih vojvod na Gosposvetskem polju je edinstven obred predaje oblasti iz rok ljudstva, in to v času, ko je kronanje evropskih kraljev in cesarjev potekalo na zlatih prestolih v zlatih oblačilih in z zlatimi kronami pod zlatimi svodi katedral. Ljudstvo je medtem stalo pred vrati. Slovensko ljudstvo pa je pred več kot tisoč dvesto leti ustoličevalo svoje kneze pod milim nebom sredi Gosposvetskega polja.

Obisk pri dr. Albinci Pesek in njeni 95-letni mami Šarloti Lutarič je posebno doživetje, saj sta vsaka na svojem področju veliki mojstrici. Albinca je glasbena pedagoginja, avtorica učbenikov za glasbeno umetnost za osnovne šole, raziskovalka in glasbena terapevtka, njena mama pa je upokojena računovodkinja in najstarejša bioenergetičarka pri nas. Dr. Pesek živi z življenjskim sopotnikom Marjanom Šijancem, skladateljem, ki je tudi zvočni terapevt, na Lavrici pri Ljubljani, mama Šarlota pa ima svojo hišo v Gradišču pri Murski Soboti, toda veliko časa preživi pri hčerki.

 Tako bi lahko v strnjenih besedah opisali nenavadno poroko danes 86-letne Jožice in 89-letnega Jožeta Komeričkega - Pepija, ki sta se poročila na prvi poletni dan, 21. junija 1952. Skupaj sta tako previharila vesela, radostna, a tudi razburkana leta njune 65-letne zakonske zveze. 

Zakonca živita v v svoji hiši, zgrajeni leta 1955, v Dobriši vasi pri Petrovčah in uživata v jeseni življenja, ki jo bogatijo tudi tri knjige spominov, ki jih je Jože napisal v času od 2009 do 2014. Čeprav je končal tudi višjo komercialno šolo, je njegovo življenje vseskozi povezano z mesarskim poklicem, ki mu je za svoje potrebe zvest še zdaj. Prisega na domače in pravi, da je zgrožen, ko ugotavlja, kaj vse se najde v mesnih proizvodih. Jože temu posveča zelo veliko pozornosti in zbira najrazličnejše podatke, katere sestavine so poleg mesa v mesnih izdelkih.

Mira Sapač iz Maribora se z izdelovanjem rož iz krep papirja in raziskovanjem tega opravila ukvarja že več kot 20 let. Rojena je na Notranjskem blizu Cerknice in mama ji je že kot otroku nakazala, da bo nekoč prava ljudska umetnica.

Že kot učiteljica je učence navduševala za ljudsko izročilo in jih spodbujala, da so tudi sami ustvarjali. Vodila je delavnice in krožke ročnih del, po upokojitvi njene dneve zapolnjuje oblikovanje papirja v različne cvetove. Ker želi ohraniti kulturno dediščino naših prednikov, to domačo obrt, ki je bila do druge svetovne vojne zelo razširjena, tudi raziskuje. Predvsem se je osredotočila na raziskovanje Prekmurja, Prlekije in Slovenskih goric, kajti ta območja so najbogatejša v izdelovanju rož iz krep papirja.

Ida Baš je Mariborčanka in ena tistih redkih slovenskih radijskih in televizijskih napovedovalk, ki ji je uspelo tudi v Ljubljani. Pri njej so se združile tri stvari: naravno obdarjena z žametnim glasom uporablja lep zborni jezik in ima sproščen nastop. In s to čarobno kombinacijo »zaziba« poslušalce v prijetno pozornost še dandanes.

Ljubezen do lepe govorjene besede in nastopanja se je pokazala že v otroških letih. »Zelo veliko sem vsak večer brala naglas, nikoli tiho. Če so bili dialogi, sem odigrala vse vloge. Na šolskih proslavah sem rada in veliko nastopala,« je začela. Mala Ida, ki je bila edinka, je hodila na počitnice k stari mami na podeželje in tam je pogosto zbrala vaške deklice, ki so morale nastopati s pesmimi, ona pa je povezovala program. »A dekleta so morala priti na nastope lepo oblečena – v belih bluzicah in nogavičkah ter modrem krilcu. Uh, je bila enkrat ena mama huda name, kje vendar naj na vasi dobi bele nogavičke za hčerko,« se smeje sogovornica.

Na obrobju snežniške planote, v bližini Ilirske Bistrice, se skriva jama s petroglifi. V njej najdemo podobe, vrezane v živo skalo. Čeprav pomen, namen in čas nastanka simbolov v jami pod Snežnikom niso dokončno pojasnjeni, vsekakor zaslužijo pozornost.

Najlepši in najbolj prepoznaven lik v jami je stilizirana človeška podoba. Ta je najbolj natančno in skrbno vrezana. Po eni različici predstavlja lokostrelca v razkoraku z zgolj nakazano glavo, drugi pa menijo, da gre za konjenika. V tem primeru so noge človeške podobe v resnici konj, in kar naj bi bil v prejšnjem primeru lok, je zdaj stilizirana konjska glava.

 ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA, GORJUŠA

»Ko je leta 1935 nastala objavljena razgledniška fotografija s podobo začetka nekdanje Karlovške ceste oziroma zaključnega dela današnjega Gornjega trga, se je naša družina iz Trnovega že preselila v veliko hišo na levi strani, katere lastnik je bil Tihomil Jenko. Oče Joško Majhenič je bil slikarski in pleskarski mojster in je potreboval večje prostore za svojo obrtno dejavnost pa tudi za štiričlansko družino. Zato je v dvoriščnem delu te zgradbe za tisoč dinarjev mesečne najemnine najel desno krilo, v pritličju je bila delavnica, v prvem nadstropju pa stanovanje, v katerem smo živeli z mamo Karlo in sestro Jožico, ki pa je kmalu zbolela in na hitro umrla,« je obudila spomin na svoje otroštvo 89-letna upokojenka Saša Tančič, držeč v roki eno izmed številnih razglednic njenega sina Zmaga, lastnika najpopolnejše zbirke starih razglednic Ljubljane.

Kar petdeset sedemletnih deklic je bilo leta 1951 pri svetem obhajilu v cerkvi na Jožefovem hribu v Celju. Med njimi je bila tudi Ana Seles (dekliško Kerk, stoji v sredini nad duhovnikom in ima na glavi bel venček).

Fotografija je nastala poleti leta 1937 ob gradnji ceste Gmajna–Straža pri Oplotnici. Delovodja na gradbišču je bil Janez Novak, oče Jožeta Novaka iz Moravč, ki nam je poslal fotografijo.

Hrastniški »glažarji« so gojili številne kulturne in športne dejavnosti. Na fotografiji iz leta 1925 so člani telovadnega društva po nastopu. Fotografijo hrani Darinka Gošnjak iz Velenja.