Peter Čeferin – človek, poln strasti do življenja in svojega dela, predvsem pa poln ljubezni do svojih treh, kot je poudaril, krasnih otrok. Odvetnik, športnik, pisatelj … Seznam njegovih dejavnosti in talentov se s tem še ne konča. Kot sin uglednega pravnika je tudi sam študiral in doktoriral iz prava; pravnika sta tudi njegova sinova in njegovi vnukinji, hči pa se je odločila za arhitekturo. Toda ta legendarni odvetnik je bil kot mladenič zelo problematičen – popival je, večkrat se mu je »strgalo« in do »streznitve« je moral počakati v zaporu. Tudi o tem piše v eni izmed svojih knjig, ki ji je dal naslov Moje zgodbe. Zgodbe, ki jih preberemo v tej in njegovih drugih knjigah, in zgodbe, ki jih spoznavamo v pogovoru z njim, opisujejo »golo« življenje, ki nas spravi v jok in smeh. Njegovo življenje sestavljajo tako slikoviti kot tudi dramatični dogodki, ki bi bili lahko zgodba za kar nekaj filmov zelo različnih žanrov.

Helena Okorn, mama Leni, kot jo kličejo domači, je 96-letna gospa, polna energije in optimizma. Njene misli so jasne, spomin pa izjemen, ko pripoveduje o svojem življenju. Kljub vsemu hudemu, ki se ji je zgodilo, reče življenju vedno DA. Vsak dan se najmanj pol ure sprehaja, najraje ob reki Savinji, enkrat na teden pa pešači iz mesta do celjske Špice do kluba Kajak kanu in nazaj.

Rodila se je leta 1921 na največjem gruntu v vasi Prekorje pri Celju. Bila je trinajsti in zadnji otrok v veliki kmečki družini, pravili so ji »ta mičkena«. In edina med njimi še živi. Naredila je štiri razrede osnovne in štiri razrede meščanske šole. Vse življenje je trdo delala, najprej na domači kmetiji, kjer je skrbela za konje in jih vodila h kovaču, molzla krave in obirala hmelj. Kasneje se je zaposlila v tovarni emajlirane posode Emo. Še do 85. leta je obdelovala njivo, s katero je preživljala svojo družino.

Malokdaj sem spoznal tako človekoljubno, sposobno in vsestransko žensko, kot je že dolgo časa upokojena defektologinja prof. Cilka Dimec Žerdin, ki živi v domu starejših občanov v Gornji Radgoni. Štirideset let je z dušo in srcem živela za otroke z motnjami v duševnem razvoju in njihove starše, bila je mentorica mnogim učiteljem in drugim, ki so skrbeli zanje. 

Cilka se je rodila v Žižkih v s slamo kriti hišici malega prekmurskega kmeta kot najstarejša od dvanajstih otrok. Do četrtega razreda so jo v šoli učile šolske sestre, ki so kljub prepovedi med madžarsko okupacijo učile otroke v slovenskem jeziku. V Črenšovcih je med bivanjem pri stari mami končala osnovno šolo, kjer je bil učni jezik madžarščina.

3. stotnija Lovskega bataljona se je fotografirala v Kanalu leta 1912. Komaj je Janez Ribnikar iz Seničnega (četrti z leve v prvi vrsti) odslužil triletni »kadrovski rok«, je bil vpoklican v vojsko, saj se je začela prva svetovna vojna. Tako je v vojaški uniformi prebil kar sedem let in sedem mesecev. Fotografijo je poslal njegov sin Janez Ribnikar iz Tržiča.

Barbara Mandelc iz Radovljice je po moževi smrti na eni izmed front prve svetovne vojne ostala sama s sedmimi otroki. Z velikim trudom je vse spravila h kruhu. Fotografijo hrani njena vnukinja Joži Zaplotnik iz Naklega.

Kot drevo je oreh pojem mogočnosti, kot plod pa je simbol rodovitnosti. V svoji bližini oreh ne trpi drugega drevesa. Z močnim vonjem preganja škodljivce, zelo je cenjen tudi v ljudskem zdravilstvu.

Oreh v ljudskih pripovedih: Zlata orehova vejica

Štirje godci, ki so hodili od vasi do vasi in godli po gostilnah ter se tako preživljali, so prišli nekega večera do podrtega gradu. Domislili so se in nekdanjim grajskim prebivalcem zaigrali podoknico. Ko so prenehali gosti, je stopil iz ruševin majhen star možiček, se jim zahvalil, dal vsakemu orehovo vejico in jim prijazno rekel: »Nesite te vejice svojim otrokom!«

 Sevniško graščino krasijo pestre zidne poslikave, zanimive muzejske zbirke pa so vredne ogleda. Vabljiv je tudi slikovit pogled na staro mestno jedro Sevnice in pokrajino ob reki Savi.

Grad Sevnica stoji na razglednem griču nad starim mestnim jedrom. Spodaj se razliva reka Sava iz zasavskega kanjona po rodovitni dolini med Posavskim hribovjem na levem in dolenjskim gričevjem na desnem bregu. Grad je bil prvič pisno omenjen leta 1309 in v času hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573 ni bil uničen.

ODSTRTE PODOBE – RAZKRIŽJE

Deloma gručasto in deloma razloženo naselje, katerega ime je po letu 1998 prevzela tudi novoustanovljena občina, leži na južnem obrobju Murskega polja, večinoma v ravnini na desnem bregu spodnjega toka Ščavnice, ki se malo naprej severno od Gibine izliva v Muro. Tu je bilo že v preteklosti pomembno prometno križišče (krajevno ime!), kjer so se križale ceste proti Ljutomeru in Ormožu na slovensko ter proti Murskemu Središču in Čakovcu na hrvaško stran. Obmejna lega kraja je po besedah 70-letnega upokojenega oljarja Marijana Zanjkoviča v marsičem zaznamovala nepopustljiv boj Razkrižanov za življenje znotraj slovenskega narodnega območja in pravico do rabe maternega jezika, ki se je končal šele leta 1994, ko je razkriška župnija naposled prešla pod mariborsko škofijo.

»Tako srečnega in zadovoljnega človeka, kot sem jaz, zlepa ne boste našli. Res sem zelo zadovoljna. K meni ljudje radi prihajajo, ker izžarevam pozitivno energijo, in to se čuti,« za začetek pove Ljerka Palovec Toplak, 92-letna gospa iz Ljubljane. »Tako kot zoprni ljudje izžarevajo negativno energijo in te zastrupijo. Takih ne maram,« še prepričljivo doda.

In vse, kar pravi, je res. Njena pozitivna energija je nalezljiva in njena ljubeznivost, neposrednost in odkritost pritegnejo. Tudi življenje je vedno jemala s tiste boljše strani, v vsaki situaciji je gledala predvsem dobro, dobro pa gleda najprej tudi v ljudeh, ki jih srečuje na svoji poti. »Rada imam ljudi, ljudi, ljudi. Pači (oče) in mami se nista razumela, bila sta si povsem različna. V meni, znotraj, pa se popolnoma razumeta. Čez dan sem pači, ki je imel vsak dan drugo družbo. Ponoči ali pa kadar sem sama, pa sem kot mami, obkrožena s knjigami. Uživam v teh knjigah kot ne vem kaj. V družbi pa tudi. Ni mi do slave, časti ali zunanjega blišča. Briga me to! Lepo pa je, ker me imajo ljudje radi. To je res nekaj vredno.«

Ana Češarek iz Dolenje vasi pri Ribnici je leta govorila možu Andreju, da ji bo posekal lipo, ko se bo upokojil. Zaobljubila se je namreč, da bo izdelala križ. In ga tudi je, a ne iz lesa, ampak iz gline. Ko se je mož upokojil, je Ano razbremenil vsakodnevnih opravil, tako da je imela več časa zase in svoj konjiček.

 Andrej je bil namreč šofer, Ana pa je kot gospodinja skrbela za družino in kmetijo. Zaradi Andrejevih pogosto celodnevnih odsotnosti od doma je bila ves čas odraščanja njunih hčera praktično sama za vse. »Na kmetiji smo si pridelali skoraj vso hrano, tisto, česar si nismo mogli, na primer sladkor, olje in sol, pa smo kupili z denarjem od oddaje mleka,« pravi in dodaja, da so imeli pri hiši dve kravi, bikca in vedno po dva prašiča, skrbela pa je tudi za obdelanost njiv. Zato so lahko preživeli samo z eno plačo, pravi. Je pa bil to tudi razlog, da je Ana, ki se je poročila že pri 17 letih in pol, čakala na moževo upokojitev kot na tisti čas, ko bo lahko Andrej kaj več postoril doma, ona pa bo zato imela čas še za kaj drugega.

Že ob vstopu v stanovanje za Bežigradom v Ljubljani obiskovalec zasluti, s čim se ukvarjata zakonca Šmid. Povsod so lesene rezbarije, visijo na stenah, položene so na kavč in prislonjene obenj ter ob stene, nekatere se, potem ko jih premažeta, sušijo v sobi, druge čakajo v kuhinji na zaključne poteze.

Olga in Alojz Šmid imata nekaj skupnih konjičkov, a največ časa jima zagotovo vzame rezbarstvo. »Začela je žena,« pravi Lojze, kot ga kličejo domači in znanci. Olga je zanimanje, veselje in del znanja podedovala po očetu, ki je iz lesa delal vse mogoče: pohištvo, sode, lesene vozove in kolesa zanje, vlečne sani … Izhaja iz Črneče vasi nad Kostanjevico na Krki, kjer je od nekdaj občudovala skulpture na Formi vivi. A sama je začela rezbariti šele, ko jo je po rezbarski razstavi v Trzinu k temu spodbudil kolega. Mož jo je nekaj časa opazoval, potem je prijel za dleto tudi sam. Že v otroških letih se je ukvarjal z lesom in si je doma v Železnikih, ko je bil star 10 let, naredil šahovske figure, celo lesene drsalke pa smuči. Bil je tudi zavzet modelar.