Kostanj je edino drevo, ki raste divje v gozdu in brez človekovega truda obilno obrodi. V pozni jeseni je kostanj še zadnje darilo gozda človeku, ki ga je od nekdaj skrbelo, kako bo zbral dovolj hrane za mrzlo zimo. Dišeči pečeni ali kuhani kostanji še danes pomenijo poslastico in še več kot to – lupljenje kostanja je prijetno druženje, ogreje roke, želodček in srce.

V našem ljudskem izročilu je kostanj obredna jed ob martinovih pojedinah. Martinovo je prastari praznik, ki izhaja še iz poganskih jesenskih zahvalnih daritev. Takrat je bila gos gotovo ena izmed obrednih jedi. Danes pa poznamo gosko v povezavi s svetnikom Martinom. Bil je vojak, a nadvse dobrosrčen. Najpogosteje je upodobljen kot jezdec, ki z mečem razpolavlja svoj vojaški plašč, da ga je polovico lahko daroval beraču. Bil je tudi zelo skromen. Ko je izvedel, da ga želijo imenovati za škofa, se je skril med gosi v gosjak, a so ga z gaganjem izdale. Na številnih slikah je zato sv. Martin upodobljen z gosko. Martinovo je velik ljudski praznik, saj svet' Martin iz mošta nar'di vin'. To je čas, ko so poljski pridelki pod streho, vino v sodih, paša zaključena – čas za veselo praznovanje.

»Odslej to ni več Fernamt, temveč medkrajevna, in ti nisi več Greta, ampak Metka!« je Metki Orešič na dan zmage, 9. maja 1945, zabrusila kontrolorka na tedanji telefonski centrali oziroma pošti v Mariboru. V njej se je zaposlila že 27. julija 1944, potem ko je končala ekonomsko šolo. »Bili so to nevarni časi, Maribor so zahodni zavezniki često bombardirali in smo se morali redno zatekati v zaklonišče v poštnem poslopju«, se spominja Metka, ki bo 20. decembra letos praznovala 91. rojstni dan in se še zmeraj intenzivno ukvarja s športnimi dejavnostmi. 

Bilo je januarja 1946, ko se je mlada učiteljica Bogomila s konjsko vprego peljala proti vasi Andraž nad Polzelo, kjer jo je čakala prva služba. Še kar prijeten zimski dan se je nenadoma sprevrgel v hud snežni metež. Kmalu je bilo vse belo in konj se je le s težavo prebijal proti cilju. Tik pred vasjo sta z voznikom srečala domačina, ki se je glasno pridušal nad vremenom. Ko je slišal, da na vozu sedi nova učiteljica, pa je veselo vzkliknil: »O, potem pa je ta metež kar dober cahen!«

Ljudje so namreč verjeli, da je slabo vreme ob prihodu v nov kraj dobro znamenje. In res se dvaindevetdesetletna upokojena učiteljica še danes rada spominja let, ki jih je preživela v Andražu. V lepem spominu so jo ohranili tudi njeni nekdanji učenci in njihovi starši.

 V spomin na 30 let službovanja na Blejskem otoku se je družina Bijol fotografirala leta 1936. Fotografijo hrani Tone Bijol iz Vuzenice, sin Jožeta (stoji drugi z leve strani).

Prekmurska dekleta so se leta 1951 odpravila na sezonsko delo v Ovčaro pri Vukovarju, kjer so pomagale žeti konopljo. Fotografijo hrani Veronika Čučkovič iz Apač (stoji prva z leve).

Na fotografiji iz leta 1914 sta mati in hči, obe Frančiški Janežič s Spodnje Slivnice pri Grosupljem. Fotografijo hrani Alojz Gruden s Spodnje Slivnice, eden od šestih otrok deklice na sliki, ki bi bila danes babica 13 vnukom, imela pa bi tudi 26 pravnukov in dva prapravnuka.

Bogata arheološka odkritja v Celju so v novejšem času presenetila z enkratnimi najdbami iz rimskega in drugih zgodovinskih obdobij. Obiskovalci mesta ob Savinji se še danes sprehajajo po ulicah, ki so jih nekoč tlakovali Rimljani. Ogledujejo si ostanke srednjeveškega mestnega obzidja, se ozirajo po ostalinah nekdanje mogočne fevdalne arhitekture.

Bogata naselbinska kultura se je začela razvijati okrog leta 300 pred našim štetjem, ko so se tu naselili Kelti. Zgradili so razsežno naselbino, poimenovano Keleia. Razvoj naselja so omogočili ugodna geografska lega z bujnimi gozdovi, gričevnat in ravninski svet.

ODSTRTE PODOBE – ŠPITALIČ

Kraj, ki je v najvišjem delu doline potoka Motnišnica pod prelazom Kozjak (658 m), je ime dobil po srednjeveškem hospitalu (»špitalu«), ki ga je za popotnike in trgovce na prometno pomembni točki pod Kozjim hrbtom (današnjim Spodnjim Okrogom) leta 1228 ustanovil istrski mejni grof Henrik Andeški. Takrat je namreč, kot pravi 58-letni upokojeni policist Janez Petrič, ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine, skozi Tuhinjsko dolino vodila glavna cestna povezava med Primorjem in Podravjem. Posest hospitala je segala od Češnjic v Tuhinju na zahodu do vrha Menine planine na severu, potoka Bela na vzhodu ter pobočja Šipka in Trojan na jugu.

Med starejšimi prebivalci Kopra bi težko našli koga, ki ne pozna Ivana Jenka. Leta 1987 je namreč postal predsednik koprskega društva upokojencev in ga vodil kar 21 let. Junija je dopolnil 91 let, prav toliko kot njegova žena Vilma. Ona iz Goriških brd, on iz Tominja pri Ilirski Bistrici, poročena sta 63 let, imata sina in tri vnuke. Danes, ko ju v častitljivih letih spremljajo bolezni in druge starostne tegobe, sta še tesneje povezana, drug drugemu sta v ljubeznivo oporo in podporo.

Ivan Jenko je med drugim spodbudil regijsko in čezmejno sodelovanje upokojencev, bil je med ustanovitelji stranke DeSus v Kopru, športno dejaven, med drugim je bil tudi soustanovitelj balinarskega kluba 4. julij, kjer je žena Vilma še vedno dejavna.

Kogar zanima izdelovanje papirnatega cvetja ali pa samo občuduje to spretnost, zagotovo pozna Martino Felicijan z Vranskega. Že desetletja z veseljem deli svoje znanje in tudi na festivalu za tretje življenjsko obdobje je bila pri njeni stojnici (v sklopu Dežele Celjske je bila predstavnica občine Vransko) vedno gneča.

Izdelovanje rož iz papirja je stara ljudska spretnost, ki se je na Vranskem ohranila, ker po tradiciji papirnato cvetje vpletajo med zelenje v velikonočne butarice. »Ko sem se pred petdesetimi leti primožila v kraj, sem imela srečo, da so bile še žive gospe, ki so to znale in so mi tudi pokazale. Sprva sem bila plašna, delala sem sama zase, potem me je pa kar potegnilo noter. Od vsepovsod se pridejo učit k meni ali grem sama naokrog. Tudi zunaj Slovenije. Prosvetno društvo v Trstu me je že večkrat povabilo, bila sem že pri koroških Slovencih. Slovenci, ki živijo na tujem, so še bolj željni znanja, ker se tako nekako bolj čutijo povezani z domovino. Zdi se mi prav, da tisto, kar znam, delim naprej. Saj tudi sama z veseljem pogledam, kako delajo drugi. Pa ne da bi posnemala, pač pa se še kaj naučim in po svoje uporabim,« pravi sogovornica, ki je vpisana v register nesnovne kulturne dediščine. Zamisli za cvetoče umetnine dobi največkrat ponoči, takrat jih tudi najpogosteje izdeluje.

Ne le blejske kremne rezine, pečejo tudi išlerje, smetanove zvitke (šamrole), indijančke in druge stare slaščice, ki se malo kje še dobijo. Dodajajo pa tudi novosti – včasih tudi z okusi sveta. Na Grajski cesti na Bledu stoji hiša, ki je zaznamovana z dobrotami že od leta 1890. Čeprav so se lastniki menjali, so v slaščičarni vedno postregli z odličnimi sladicami. Marsikdo jo pozna pod imenom Šmon, zdaj jo vodi družina Zima in po njej od lani nosi tudi ime. 

V tej hiši je že leta 1890 imela pekarijo gospa Antonija Ravnik, njeni izdelki pa so bili tako dobri, da je z njimi oskrbovala celo kraljevo družino, kadar je bila na Bledu. Antonija se je sicer primožila v to hišo, toda s svojo sposobnostjo in podjetnostjo je prekašala moža Jerneja. Poleg kruhov je pekla tudi pletenice pa potice in druge posebno okusne pekarske izdelke; postopno pa tudi enostavnejše slaščice – pite, zavitke in podobno, saj takrat pri nas še ni bilo mogoče kupiti zahtevnejših surovin, kot je čokolada.

Rezko Kralj, nekoč kuharico v osnovni šoli, zdaj že šest let upokojenko, sicer pa ženo, mamo in babico z Gorenjih Sušic, sem spoznala lani, malo pred silvestrovim. Odločila se je, da si bo ogledala praznično okrašeno prestolnico z gradu. Ker žičnica tisti dan ni obratovala, jo je navzgor mahnila peš, čeprav je bila brez kondicije pa tudi precej pretežka. Nekje, še precej daleč od vrha, sem jo srečala, ko je sopihala kot iztrošena stara lokomotiva.

Ker je trmasta, ni hotela nazaj, kot sem ji predlagala. Je pa z veseljem sprejela mojo pomoč. Pravzaprav mojo ramo. Ko sva prav počasi osvojili vrh, mi je obljubila, da bo začela telovaditi, hoditi in morda tudi hujšati. To svojo zaobljubo je še večkrat ponovila, ko sva jo mahali prav počasi navzdol.