V Ljubljani, Zeleni prestolnici Evrope 2016 je julij namenjen spoznavanju  biotske pestrosti. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) pripravlja nekaj delavnic in predavanj v katerih je rdeča nit bo predstavitev ptic, ki živijo v mestu in okolici ter promocija ukrepov, s katerimi lahko vsak od nas prispeva k varstvu narave in povečanju pestrosti rastlin in živali.

 Kako lahko pomagamo naravi v mestu in na podeželju? je naslov predavanja, ki ga pripravljajo člani društva, sicer prostovoljci, v četrtek, 7. julija, ob 17. 30 uri v informacijski točki Zelene prestolnice pred mestno hišo v Ljubljani. Nato se bodo udeleženci sprehodili po ulicah in parkih Ljubljane in si ogledali konkretne primere.

Francka in Janez Premk sta izobraženca, svetovljana in kulturna delavca. V najplemenitejšem pomenu. Sta tudi mojstra besed: prva v raziskovanju jezikoslovja, drugi v pisanju poezije. Z leti, ki niso bila vedno posuta z rožami, sta se izmojstrila še v nečem: v preprostem dojemanju življenja. Pri tem jima je od začetka pomagalo učenje Martina Kojca, slovenskega duhovnega velikana, modreca, filozofa, parapsihologa in psihoterapevta. Svoja srečevanja z njim – v duhovnem smislu – sta popisala v knjigi Srečevanja z Martinom Kojcem, ki je izšla tako rekoč hkrati z njunim prevodom Kojčeve knjige Prebujajoči se človek. In skoraj hkrati je izšel tudi življenjepis Marje Boršnik, pokojne slovenske literarne zgodovinarke in Franckine matere. Napisali sta jo Francka in njuna hči dr. Eva Premk Bogataj. Omenjamo zato, ker je bila prav mama tista, ki je sogovornika pred mnogimi leti seznanila s Kojčevima sorodnikoma.

Razviti svet ima poleg gospodarske krize in čedalje večje brezposelnosti še dva ključna problema: rodnost se zmanjšuje, življenjska doba pa podaljšuje. Zato bi lahko v naši državi brez škode zaprli vse porodnišnice, ki imajo, recimo, manj kot deset porodov na teden, in v njih odprli negovalne bolnišnice, ki jih zelo potrebujemo. Ne le za starejše, ki jih je iz dneva v dan več, pač pa tudi za mlajše, ki po akutni bolezni ali poškodbi po odpustu iz bolnišnice še niso dovolj zdravi in samostojni, da bi lahko skrbeli sami zase.

Člani študijske skupine Dom, kultura bivanja, oprema in prenova, ki pod vodstvom mentorice arhitektke Barbare Železnik Bizjak delujejo v okviru ljubljanske univerze za tretje življenjsko obdobje, so se lani jeseni lotili trdega oreha. Poskusili so namreč odgovoriti na več vprašanj v zvezi s kakovostjo bivanja v domovih za ostarele, točneje glede uporabne in oblikovne kakovosti prostora domske sobe, in nalogi posvetili del časa, namenjenega delovanju študijske skupine. Kmalu se je pokazalo, da je tematika zelo občutljiva in o njej nočemo razmišljati, dokler nismo postavljeni pred dejstvo, da moramo najti konkretno rešitev za sorodnike ali zase.

Sogovornike smo spraševali, ali si lahko predstavljajo, da bi bili begunci.

Žana Kapetanović, novinarka: »Bila sem begunka! Maja 1992 sem z dvema majhnima otrokoma tik pred zaprtjem obroča okoli Sarajeva zapustila dom, ki so ga potem razrušili in požgali. Nikoli več se nisem vrnila. Izkušnja begunstva človeka zaznamuje za vse življenje. Če ga novo okolje sprejme, če najde delo, lahko zgradi novo življenje. Če ga pustimo izoliranega v begunskem centru, je bolje, da ga sploh ne sprejmemo. Imela sem srečo, da so me kolegice in kolegi novinarji sprejeli in mi dali priložnost, da delam in sem si lahko ustvarila dom.« 

 Društvo Kneipp z Vrhnike je s pomočjo podjetja Avtotrade iz Sinje Gorice v Bistri (na vrtu za gostilno Bistra) uredilo Kneippov kotiček.Otroke želijo na zabaven način in skozi igro poučiti o zdravem načinu življenja po načelih Kneippa (zdrava prehrana, vodna terapija, teorija prioritet in zeliščna terapija), zato so uredili urbane vrtove, zeliščne kotičke ter čutne potke, po katerih otroci bosi hodijo po travi, kamenju, pesku ali storžih, v vodnih kadeh se knajpajo, izvajajo pilates, odkrivajo samorasle zdravilne rastline in zelišča, ki se uporabljajo pri kuhanju.

STARANJE V SLOVENIJI

V javnosti se o oskrbovanju govori, ker morata po 20-letnem zaostanku za drugimi evropskimi državami naša vlada in parlament pripraviti in sprejeti sodoben sistem in zakon o dolgotrajni oskrbi. Pogovori se vrtijo skoraj samo okoli finančne zdržnosti in oskrbovalnih ustanov. Toda okrog 75 odstotkov ljudi, ki zaradi starostne onemoglosti, kronične bolezni ali invalidnosti potrebujejo pomoč pri osnovnih vsakdanjih opravilih, oskrbujejo neuradni družinski oskrbovalci brez podpore države in strok; le četrtino oskrbujejo ustanove.

Zbor članov Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) je sprejel odstopno izjavo dosedanjega predsednika Antona Donka in za začasnega predsednika imenoval dosedanjega podpredsednika Janeza Sušnika. Ta bo funkcijo opravljal predvidoma do srede decembra, ko naj bi potekale volitve novega predsednika zveze.

Kot je povedal Sušnik, bodo med prednostnimi nalogami do konca leta področje pokojnin, zdravstva in sociale ter zakon o dolgotrajni oskrbi in demografski sklad. »Pokojnine stalno padajo, indeksacija pokojnin gre navzdol, tako da je danes za 40-letno delo osnova samo še 60-odstotna, kar pomeni, da ljudje dobijo po 450, 460 evrov pokojnine, kar ni dostojno za življenje,« je ocenil Sušnik. Zdus bo na poslance naslovil pobudo, s katero bi delodajalce pripravili do tega, da na osnovi povečanih osebnih dohodkov, zlasti najnižjih, dosežejo dostojne plače in tudi dostojne pokojnine. Pri tem se bodo v Zdusu navezali na vse stranke oz. poslanske skupine, je še napovedal Sušnik.