V Cankarjevem domu v Ljubljani je konec septembra potekal največji dogodek za starejše v Evropi – že 22. festival za tretje življenjsko obdobje (F3ŽO). Tokrat je bil namenjen izboljšanju kakovosti življenja starejših in uresničevanju solidarnosti med generacijami. Pripravili so več okroglih miz o aktualnih temah, številne delavnice in predavanja, veliko je bilo glasbenih, pevskih in plesnih nastopov. Na slavnostnem odprtju je predsednica republike Nataša Pirc Musar poudarila, da starejši v tretjem življenjskem obdobju ogromno dajejo družbi,...

V Cankarjevem domu v Ljubljani se je včeraj začel največji dogodek za starejše v Evropi, že 22. festival za tretje življenjsko obdobje (F3ŽO). Tokrat je namenjen izboljšanju kakovosti življenja starejših in uresničevanju solidarnosti med generacijami. Pripravili so več okroglih miz o aktualnih temah, številne delavnice in predavanja, veliko je glasbenih, pevskih in plesnih nastopov.

Na slavnostnem odprtju je predsednica republike Nataša Pirc Musar poudarila, da starejši v tretjem življenjskem obdobju ogromno dajejo družbi, zato se moramo upreti vsem poskusom, da se jih prikaže predvsem kot breme, ki ogroža naš napredek in razvoj. Rdeča nit celotne slovenske zgodovine je prav solidarnost in brez nje ne bi imeli vsega tistega, kar opazijo tujci, ko nas obiščejo, je dejala. Ceniti moramo vse, kar so nam naši predniki zagotovili in kar starejši še vedno prispevajo. Kot poglavitni izziv na tem področju v prihodnosti je izpostavila zakon o dolgotrajni oskrbi, ki mora biti po njenem vpeljan v prakso tako, da bo na solidarnosten način zagotavljal storitve vsem, ki jih potrebujejo. Izpostavila je še zdravstveno in pokojninsko reformo, ki mora prinesti dostojne pokojnine in zaključila, da se veličina naroda meri tudi po tem, kako ravna s starejšimi.

Štiriindevetdesetletna Marija Moravec Jelenič, upokojena profesorica geografije iz Črnomlja, je bila prva gimnazijka, ki je med vojno obiskovala partizansko gimnazijo v Črnomlju in se po študiju leta 1955 vrnila na to isto šolo kot profesorica geografije in geologije. Čeprav je imela druge načrte, jo je tedanji ravnatelj pregovoril. Ostala je, ker je čutila dolžnost, da domači gimnaziji in mladim Belokranjcem pomaga do znanja.

Večkrat poudari, kako pomembna je bila za belokranjske otroke ustanovitev partizanske gimnazije leta 1944, do katere je prišlo po sklepu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, saj so tako dobili možnost šolanja tudi otroci, ki so živeli stran od železnice. Marija je bila kmečko dekle, doma iz Podklanca pri Vinici. Njen oče Matija je bil cenjen vinogradnik in sadjar, mama Marija pa skrbna gospodinja. Pri Moravčevih je bilo sedem otrok, vsi štirje bratje in dve sestri so že pokojni. Marija je zelo rada hodila v šolo, prav tako vsi njeni bratje in sestre. Še posebej sta ji ostala v lepem spominu učitelja Rudolf Kavčič in Avgust Kravos, ki sta prišla k njim poučevat iz Primorske, od koder sta pobegnila pred fašisti. Na Vinici so imeli osemletko, kar drugje ni bil običaj, zato so učenci tudi po zaslugi dobrih učiteljev že v osnovni šoli dobili znanje nižje gimnazije.

Malo iz Novega mesta v smeri proti Prečni je v bližini novomeškega olimpijskega centra, kjer je sneg pozimi nesrečno podrl streho, tako rekoč sredi gozda konjeniški center Češča vas. Do nedavnega so tja zahajali predvsem ljubitelji konj, od lanske jeseni pa je v neposredni bližini urejen doživljajski park z igrali in posebno čutno gozdno potjo, ki je pri nas novost in je prilagojena slepim in slabovidnim.

Če se v urbanih okoljih še nekako trudimo prilagoditi dostop tudi gibalno oviranim, pa tega prilagajanja v naravi še ni. V Novem mestu so se odločili to spremeniti. Skupaj z mestno občino, Društvom Est=etika, Zavodom Dostop in ob sodelovanju članov novomeškega medobčinskega društva slepih in slabovidnih so pri konjeniškem centru Češča vas uredili gozdno čutno učno pot s tipnim zemljevidom, da lahko gozd spoznavajo in v njem uživajo tudi slepi in slabovidni ter druge osebe s posebnimi potrebami. Denar za projekt Podkev za srečo je prispeval tudi evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. Pot je zelo poučna tudi za druge, še posebej otroke, ki ob tem, ko spoznavajo gozd, vidijo, kako lahko naravo začutijo ljudje, ki imajo težave z vidom. Še vedno je preveč predsodkov do slepih in slabovidnih, ki so kljub invalidnosti kar se da samostojni in želijo tako kot drugi ljudje spoznavati svet okrog sebe, seveda na način, ki jim je prilagojen.

Po dveh mandatih vodenja največje upokojenske organizacije se je poslovil Janez Sušnik. Na današnjem volilnem zboru članov Zdus v prostorih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije so odločili, da vajeti prevzame predsednica Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje, sicer upokojena kriminalistka Zdenka Jan. Nova predsednica je napovedala, da se bo zavzemala za dobrobit vseh upokojencev in ob razglasitvi poudarila, da si upokojenci zaslužijo spoštovanje.  

Kandidati za predsednika Zdusa so bili štirje. Pokrajinska zveza društev upokojencev Dolenjske in Bele krajine je predlagala predsednico strokovnega sveta in komisije za zdravstvo in socialno politiko Zdusa Rosvito Svenšek. Pokrajinska zveza Zgornje Podravje predsednico Društva upokojencev Fram Romano Fišer, ki je javnosti poznana tudi kot predsednica nadzornega sveta Slovenskih državnih gozdov, v svoji karieri pa je bila na različnih vodstvenih delovnih mestih. Omenjena pokrajinska zveza pa je kandidirala še Ivana Bitenca iz Slovenskih goric, ki se kot samostojni podjetnik ukvarja z logistiko.

Največjo nevladno organizacijo Zvezo društev upokojencev Slovenije, ki združuje skoraj 200.000 članov, zadnja leta vodi Janez Sušnik. Sredi junija zaključuje svoj drugi mandat. Z njim smo se pogovarjali o problemih in izzivih, s katerimi se srečujejo starejši in upokojenska organizacija, ter tudi o nezadovoljstvu nekaterih upokojencev zaradi nizkih pokojnin.

Pred vodenjem Zdusa ste imeli izkušnje z delom v gospodarstvu in politiki. Verjetno se delo na teh področjih razlikuje ...

Če primerjam delo v gospodarstvu, politiki in upokojenski organizaciji, kjer sem najprej vodil šenčursko upokojensko društvo in potem gorenjsko pokrajinsko zvezo društev upokojencev, bil član upravnega odbora Zdusa, podpredsednik in na koncu tudi predsednik, lahko rečem, da so velike razlike. Nikoli se nisem mogel sprijazniti, da delo v politiki tako bistveno odstopa od dela v gospodarstvu. V politiki pravzaprav ni meril za merjenje učinkovitosti delavcev in vodilnih, v gospodarstvu pa nekaj pomenita samo rezultat in presežek dohodkov, ki omogočata nadaljnji razvoj podjetja.

Včeraj so se na Gospodarskem razstavišču zaključili letošnji Dnevi medgeneracijskega sožitja, kjer so upokojenci iz vseh koncev Slovenije pokazali, kako zelo aktivni so še in kaj vse znajo in delajo, od petja, plesa, literarnega in likovnega ustvarjanja do obvladovanja različnih veščin ročnih del. Razstavljeni izdelki so prave umetnine. Pri svojem delu so zelo spretni, inovativni in tudi skrbni pri ohranjanju naše kulturne dediščine. Vse to nastaja ali se odvija v skoraj 500 društvih po Sloveniji.