Veter ziba mačice,
mačice na veji,
kmalu bo pomlad prišla,
dol po sončni preji. Feri Lainšček

Tokrat pomlad prehiteva. Ker je bil februar pretopel, so mačice že odcvetele. Včasih smo za 8. marec komaj našli prve zvončke, letos jih je bilo polno že sredi februarja. Z njimi smo otroci razveselili mamice in babice za dan žena. Morda bodo namesto njih nabrali trobentice in vijolice. Šopki, ki jih podarijo drobne ročice, so najlepši in njihovi objemi najtoplejši.

Drage bralke in bralci,

letošnje leto je nekaj posebnega za Vzajemnost, saj praznuje abrahama. V tem času smo marsikaj preživeli skupaj, med drugim smo iz črno-bele priloge zrasli v sodobno revijo, ki vsak mesec prinaša veliko zanimivega in koristnega branja. Bralce spodbuja tudi k druženju, tako zadnjih 18 let prirejamo letna srečanja, kjer se imamo vedno zelo lepo. Letos se dobimo v začetku junija v Neumu, od koder bomo imeli lepo izhodišče za izlete, tako se bomo zapeljali tudi čez Pelješki most.

Kaj je čas? Nekaj, kar neprestano beži, so trenutki, ki se nam vtisnejo v spomin, je nekaj, česar se bolj zavedamo, ko smo starejši. V mladosti teče počasi, celo vleče se, ko je več let za nami kot pred nami, pa dnevi minevajo vse hitreje.

Zelo hitro je minilo tudi prvih petdeset let Vzajemnosti, prve in edine revije za starejše. Šestindvajsetega januarja leta 1974 je izšla prvič, takrat še kot priloga Delavske enotnosti, 1985 pa je pogumno zakorakala na samostojno pot kot revija in tudi po zahrbtnem poskusu prevzema leta 1999 ohranila številne bralce do danes. V tem času se je marsikaj spremenilo, a Vzajemnost ostaja priljubljeno branje starejših tudi v vse bolj digitalnem svetu.

Le kdo še ni slišal za umetno inteligenco, ki je sposobna vse več stvari. Tega razvoja se ne da ustaviti, algoritmi z navodili, kako naj kaj deluje, so že v vsakem manjšem aparatu, pravzaprav svet poganjajo računalniki. Vse bolj so zmogljivi, ker črpajo znanje in podatke, ki jih nalaga človeštvo. Strokovnjaki za prihodnjih pet do deset let napovedujejo še večji in hitrejši razvoj umetne inteligence, ki bo pogonska sila gospodarstva in bo omogočila razvoj in blagostanje. Marsikatere je strah pametnih strojev, toda kako bomo uporabili njihovo moč, je odvisno od nas. Vodilni državi na tem področju ZDA in Kitajska imata zato največjo odgovornost. 

»Radi imamo stare katedrale, staro pohištvo, staro zlatnino, stare knjige in stare hiše, toda popolnoma smo pozabili, da so tudi stari ljudje lepi.« (Lin Jutang)

Problem je v našem odnosu do starejših. Za mladostno lepoto poskrbi narava, notranja pa je odvisna od našega truda in zori z leti. Včasih je skupaj živelo več generacij in se je lep odnos med njimi v družini rojeval spontano, danes največkrat živijo mladi ločeno od staršev in starih staršev, zato jih manjkrat vidijo in so tudi manj povezani. Kjer pa še živijo skupaj ali se redno obiskujejo, je odnos med vnuki in starimi starši skoraj vedno zelo lep, delijo si skrivnosti, se učijo drug od drugega in hrepenijo po skupnih trenutkih. Če bi otroke vprašali, kakšna sta njihova dedi in babi, bi odgovorili, da sta najboljša na svetu. Otroci jih gledajo s srcem, ne vidijo gub, povešene kože ali sivih las, čutijo pa njihovo prijaznost, ljubezen, pozornost in varnost, vidijo lepoto, ki se skriva v njih. Tudi ko bodo odrasli, odnosa do starejših ne bodo spremenili.

»Treba je mnogo preprostih besed / kakor: / kruh, / ljubezen, / dobrota, / da ne bi slepi v temi / na križpotjih zašli / s pravega pota.« Tone Pavček, Preproste besede

Nedavni dogodek, ki se je zgodil v trebanjskem domu starejših, nas je osupel in pretresel. Dijakinja, ki se je na počitniški praksi znašala nad nemočnimi stanovalci, je svoje zavržno dejanje še posnela in ga delila na družabnem omrežju. Ob pogledu na posnetek sem najprej pomislila na njene stare starše. Le kako so se morali počutiti? Na dan pa so začele prihajati tudi druge zgodbe, ki kažejo, da dogodek še zdaleč ni osamljen. Pravijo, da se nasilje nad starejšimi ne dogaja le v institucijah, ampak ga je še veliko več za domačimi štirimi stenami.