ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA ŠENTVID

»Leta 1928, ko je ljubljanski fotograf Franc Kunc z jase Grček na robu Šentviškega hriba napravil objavljeni razgledniški panoramski posnetek, je bil St. Vid pri Ljubljani še samostojna občina. Ta se je leta 1961 priključila občini Ljubljana Šiška, po ukinitvi ljubljanskih petih občin leta 1994 je postal del mesta in leta 2001 tudi sedež Četrtne skupnosti Šentvid. Vanjo spadajo še naselja: Vižmarje, Brod, Gunclje, Stanežiče, Dvor, Medno, Podgora, Pržan, Trata in Poljane,« nam je začel svoj rojstni kraj opisovati 71-letni upokojeni grafičar in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Jože Jager.

ODSTRTE PODOBE – MALI LIPOGLAV

Gručasto naselje v jugozahodnem delu Posavskega hribovja leži vrh slemena med dolinama Dolom in Slivnico ter je del četrtne skupnosti Sostro v Mestni občini Ljubljana. Območje Malega Lipoglava je bilo naseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo ostanki gradišča Mrdiž z obrambnim nasipom, nedaleč stran pa je tudi bolj znano arheološko najdišče Magdalenska gora. Tako Mali kot Veliki Lipoglav sta ime dobila po lipah, ki stojijo ob cesti v dolino. Zakaj je eden mali in drugi veliki, obstaja več razlag: Veliki Lipoglav ima s 532 metri za tri metre višjo nadmorsko višino; Veliki naj bi nastal prej kot Mali; na Velikem Lipoglavu naj bi lipe, ki so jih nekoč posadili v obeh vaseh, hitreje rasle.    

ODSTRTE PODOBE – ŽALEC

»Panoramski posnetek v zgornjem levem delu štirislikovne krajevne razglednice iz leta 1916 prikazuje pogled na trško naselje s severne strani. V ozadju vidimo 1090 metrov visok hrib Gozdnik, levo pred njim je Bukovica (584 m), pod njo pa na razglednem Gradišču (341 m) v Migojnicah stoji griška podružnična cerkev Lurške Matere božje iz leta 1894, zato ga imenujejo tudi savinjski Lurd. Slika zajema pravzaprav celoten tedanji trg Žalec, katerega osrednji del predstavlja sklenjeno pozidano jedro ob pomembni cestni povezavi vzhod–zahod (Dunaj–Trst), ki ga obdajajo polja. Značilno kmečko okolje so v drugi polovici 19. stoletja spremenili nasadi hmelja, ki še danes dajejo pečat naši dolini – dolini zelenega zlata,« je začel žalske podobe odstirati 66-letni upokojeni grafičar in domoznanec Veni Ferant.

ODSTRTE PODOBE – VELIKE LAŠČE

Gručasto središčno naselje leži sredi obsežne zakrasele pokrajine na nižji vzpetini ob glavni cesti Škofljica–Kočevje. Tu se od nje odcepita cesti proti Podsmreki pri Velikih Laščah in Mali Slevici ter naprej proti številnim drugim vasicam na tem razmeroma gosto poseljenem območju. V okolici so manjši zaselki Kijani, Sela in Pod Kolodvorom. Dokler ni leta 1893 stekla železniška proga iz Ljubljane v Kočevje, so bile Velike Lašče pomembna furmanska postaja. Kraj je v listini oglejskega patriarha Peregrina kot villa Lasis prvič omenjen leta 1145, trške pravice pa je dobil leta 1912. Prvotna naselbina je nastala ob stari rimski cesti blizu današnje železniške postaje, kjer so stiški menihi kmalu po letu 1230 postavili leseno cerkvico.

ODSTRTE PODOBE – GORICA, RENČE

Današnje obmejno mesto v italijanski deželi Furlaniji - Julijski krajini je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1001 in je nastalo na robu soške ravni, ki na zahodu prehaja v furlansko ravnino, na severu in vzhodu pa jo omejuje hribovje z vzpetinami Sabotin, Skalnica in Škabrijel. Naselje se je pod gradom iz 12. stoletja razvilo v trgovsko, obrtno in upravno središče goriške pokrajine, kjer je bilo pred prvo svetovno vojno 40 odstotkov slovenskega prebivalstva. Po letu 1873 je tu živela tudi družina gimnazijskega profesorja fizike in matematike Antona Šantla in slikarke Avguste pl. Aigentler, ki sta imela sedem otrok. Od teh so trije umrli v zgodnji mladosti, od drugih pa so kar trije postali slikarji, pri čemer je Saša Šantel avtor obeh objavljenih akvarelov na razglednicah.    

ODSTRTE PODOBE – VUZENICA

Središčno gručasto naselje v Dravski dolini leži na desnem bregu reke ob izlivu potoka Cerkvenica vanjo, na obrežni ravnici pod severnim vznožjem gozdnatega Pohorja. Izoblikovalo se je ob stari cesti, ki je vodila iz Avstrije čez Sv. Primož na Pohorju v Slovenj Gradec in ob železniški progi Dravograd–Maribor. Eden najstarejših krajev v Dravski dolini je po besedah 64-letnega upokojenca Slovenske policije in prizadevnega ljubiteljskega raziskovalca krajevne zgodovine Braneta Grobovška v pisnih virih prvič omenjen leta 1238, petdeset let pozneje je dobil trške pravice ter potem še deželsko sodišče, več sejmov in do sredine 15. stoletja obzidje.

ODSTRTE PODOBE – ŽIROVNICA

Gručasto naselje v Deželi leži deloma na rečno-ledeniškem produ najsevernejšega dela Ljubljanske kotline, ki tu prehaja v ozko Zgornjesavsko dolino, deloma pa na pobočnem grušču grebena Reber, ki ga na severu dolina potoka Završnica loči od Stola (2236 m). »Na dobrih 120 let stari razglednici je risarski samouk Franc Rojec, ki je tedaj kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, na osrednji risbi upodobil staro jedro kraja, prvič omenjenega leta 1253. Na njej si z leve proti desni sledijo: Svetinova, Muhovčeva, Keržišnikova, Osenkova, Grosova, Strahova, Tonejčkova, Pogorevova in Bohinčeva hiša,« nam je najprej pojasnil 61-letni Žirovničan Brane Horvat, upokojeni elektromonter za merilne naprave.

ODSTRTE PODOBE – DREŽNICA

Slikovito gručasto naselje, ki je šest kilometrov oddaljeno od občinskega središča Kobarida, leži 550 metrov nad morjem na plodni terasi v amfiteatrsko oblikovanem svetu pod previsnimi stenami Krna. Vas z vzhoda proti zahodu obdajajo visoki hribi: Planica (1376 m), Kožljak (1587 m), Krn (2244 m), Srednji vrh (2134 m), Krnčica (2142 m), Lopatnik (2012 m), Oblo brdo (1957 m), Vršič (1897 m), Morizna s Krasjim vrhom (1773 m), Velikim vrhom (1764 m) in Pirhovcem (1660 m). Na zahod se terasasta dolina odpira proti kobariškemu Stolu (1673 m) onkraj reke Soče, na jugu pa sta nižja Ozben (795 m) in Ladrski vrh (650 m).

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (gostilni Gorjanc in Kovač)

»Že srednjeveški popotniki so naše kraje in predvsem ljudi omenjali tudi v zvezi z gostoljubnostjo, ki naj bi bila posebna lastnost njihovega značaja. Povezovali so jo z dobrodošlicami, prenočevanjem in prehranjevanjem domačinov in tujcev, ki so potovali po naših krajih. Vse tri navedene sestavine gostoljubnosti združuje gostilna in prav zato jo uvrščam tudi med slovenske posebnosti, kakršne so na primer kozolec, panjske končnice, potica in še nekaj drugih,« poudarja 73-letni dr. Janez Bogataj, ugledni slovenski etnolog, upokojeni redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

ODSTRTE PODOBE – PETANJCI

Razpotegnjeno, približno tri kilometre dolgo naselje ob reki Muri na Ravenskem leži ob cesti Maribor–Murska Sobota. Petanjci so s 608 prebivalci največja vas v tišinski občini in obsegajo Dolnje, Srednje in Gornje Petanjce. Kraj ob umetno speljanem potoku Kučnica, ki so ga nekoč imenovali Jelšnica, na zahodu meji z Avstrijo, na severu ga od sosednje Tišine loči potok Rdjajca, pritok potoka Mokoša, na jugu pa zajema še ozek pas sveta na desni strani Mure. Leta 1972 so ob levem bregu reke Mure dogradili obrambni nasip in z njim zavarovali ravninski del pred dotlej pogostimi poplavami.