Zgodbe | sep. '18

ODSTRTE PODOBE – TRIGLAV

Letošnjega 26. avgusta je minilo 240 let, odkar so na pobudo barona in razsvetljenca Žige Zoisa na 2864 metrov visok Triglav prvi stopili štirje srčni možje iz bohinjskega kota. To so bili Lovrenc Willomitzer, 31-letni ranocelnik v Stari Fužini, Štefan Rožič, 39-letni lovec, s Savice ter rudarja 34-letni Matevž Kos iz Jereke in 31-letni Luka Korošec s Koprivnika. Zatem je vrh slovenskega očaka osvojilo na tisoče domačih in tujih gornikov, med katerimi je tudi 72-letni upokojeni univ. dipl. fizik in navdušen planinec Andrej Grum, ki je bil prvič na njem z murskosoboškimi taborniki pri dvanajstih letih in poslednjič lani, štiridesetič; z vseh treh zavarovanih smeri (s Kredarice, Planike in Doliča), ob tem pa se je do Kredarice trikrat povzpel tudi po triglavski severni steni.

Zgodbe | jul. '18

ODSTRTE PODOBE – KANIŽARICA

Rudarsko naselje v zahodnem delu Bele krajine je po novembru leta 1943, ko je tu nastalo osvobojeno ozemlje, odigralo pomembno vlogo v slovenskem partizanskem zdravstvu, saj je bila v upravni zgradbi rudnika rjavega premoga januarja naslednje leto ustanovljena največja in najbolje opremljena civilna bolnišnica OF. »To je bila ena izmed treh bolnišnic za potrebe prebivalstva, v njej pa je bilo 60 postelj, medtem ko jih je bilo v Trebnjem 25 in Starem trgu pri Ložu 35. Poleg teh je bilo v NOB na celotnem ozemlju Slovenije na skrivnih mestih še 265 vojaških bolniških ustanov, ki jih je zasnoval dr. Pavel Lunaček in v katerih se je zdravilo 22.000 ranjencev,« pravi 96-letna upokojena pediatrinja, univerzitetna profesorica in znanstvenica dr. Zora Konjajev, ki je kot študentka medicine prišla v Kanižarico 20. februarja 1944 in v njej delala do 25. marca 1945, ko je bila evakuirana v Dalmacijo.

Zgodbe | jun. '18

ODSTRTE PODOBE – ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU

Razloženo naselje sredi Slovenjgraške kotline v najširšem delu Mislinjske doline ob magistralni cesti Velenje–Dravograd je zelo staro, saj je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1106. »To velja tudi za prvo omembo krčme, ki je ob cerkvi sv. Martina stala že leta 1396. Njena primerna lokacija na razpotju poti ob cesti proti Legnu, širitev naselja in nastajanje obrtnih dejavnosti v kraju, še posebej furmanstva, so pripomogli k temu, da je krčma kot tedanja točilnica pijač sčasoma prerasla v gostilno,« je začela pripoved o preteklosti svojega kraja in več kot dvesto let stare Brezovnikove hiše z gostilno v središču Šmartnega pri Slovenj Gradcu 88-letna upokojena gostilničarka Terezija Brezovnik.

Zgodbe | maj '18

ODSTRTE PODOBE – LOVRENC NA POHORJU

»Lovrenc na Pohorju me spremlja v spominu kot idiličen kraj moje mladosti, v katerem sem pred sedmimi desetletji začel doživljati naš svet. Od tam izhaja tudi moja žena Antonija. Njegova lega med gorami me malo spominja na Kotlje, kjer živiva, in v obeh krajih mi 'smreke dišijo' enako. Škoda, da v Lovrencu turizem ne pride do takšne veljave, kot jo je imel pred desetletji, saj bi si zaradi lepe narave zaslužil več obiska,« začenja pripoved o svojem rojstnem kraju 71-letni upokojeni zdravnik prim. mag. Franc Verovnik, dr. med., specialist za interno medicino, ki od leta 1962, ko ga je zapustil in odšel na mariborsko drugo gimnazijo, vseskozi redno spremlja tamkajšnji krajevni utrip in proučuje preteklost.

Zgodbe | apr. '18

ODSTRTE PODOBE – CELJE

Današnje gospodarsko, prometno, trgovsko, sejemsko, kulturno, izobraževalno, zdravstveno in turistično regijsko središče, ki je kot trg prvič omenjeno leta 1323, mestne pravice pa je dobilo leta 1451, se je na prehodu iz 19. v 20. stoletje znašlo sredi ostrih nacionalnih bojev med Nemci in Slovenci. »To se nazorno kaže tudi na objavljenih razgledniških fotografijah, od katerih ena prikazuje slovenski Narodni dom, zgrajen med letoma 1895 in 1896, druga pa Nemško hišo (Deutsches Haus), ki so jo postavili med letoma 1905 in 1906 in je bila odgovor celjskih Nemcev na novo slovensko pridobitev,« pravi Anamarija Rančič, upokojena univerzitetna diplomirana inženirka kemijske tehnologije, ki je po končani celjski gimnaziji leta 1962 prišla študirat v Ljubljano in nato tu ostala. Vseskozi pa se živo zanima za zgodovino obeh mest.

Zgodbe | mar. '18

ODSTRTE PODOBE – IDRIJA

Najstarejše slovensko rudarsko mesto se je z odkritjem in pridobivanjem živega srebra od konca 15. stoletja razcvetelo na vseh področjih, od tehnike in znanosti do trgovine in kulture. »Tako se današnja Idrija, katere celotno staro mestno jedro je od leta 2012 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine, lahko postavlja ne le z bogato rudarsko dediščino, razstavljeno v muzeju, ter podzemnim svetom rovov in jaškov, ki so danes sicer večinoma zaliti, zasuti ali kako drugače zaprti, ampak tudi s številnimi pomembnimi arhitekturami, ki so in še vedno oblikujejo, spreminjajo in dopolnjujejo prostor mesta,« poudarja pomen ohranjanja naselbinske in stavbne kulturne dediščine arhitektka, redna profesorica dr. Živa Deu, ki je bila do lanske upokojitve zaposlena na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.

Zgodbe | jan. '18

ODSTRTE PODOBE – AVČE

Gručasta vas leži v Spodnji Soški dolini na visoki flišni terasi na levem bregu reke Soče pet kilometrov severovzhodno od občinskega središča Kanala. Kraj se je razvil ob izteku globoke tektonske doline potoka Avščka. Domačini so se pred dobrimi sto leti, ko so nastale vse štiri fotografije, preživljali predvsem z živinorejo, pridelovanjem koruze, krompirja in fižola, sadjarstvom ter gojenjem sviloprejk, delali pa so tudi na bohinjski železniški progi, ki so jo pod vasjo (vključno s postajo) dogradili leta 1906. »Tako je v 19. stoletju tu živelo okrog 700, pred prvo svetovno vojno več kot 500 in danes le nekaj več kot 200 prebivalcev. Med svetovnima vojnama je bilo v kraju kar pet gostiln, danes pa ni nobene gostilne in tudi trgovine ne,« ugotavlja 69-letna Alenka Božič, upokojena lektorica in urednica pri Mladinski knjigi, ki po materini strani izvira iz Gašperčičeve hiše v spodnjem delu Avč.

Zgodbe | dec. '17

ODSTRTE PODOBE – MARIBOR, LJUBLJANA

Naključje je hotelo, da sva se s slovensko košarkarsko legendo Ivom Daneuom srečala deževnega 13. novembra na Pražakovi ulici v Ljubljani, nedaleč stran od njegovega doma. Z iskrivim 80-letnim sogovornikom sva se tako nehote najprej zapletla v pogovor o trinajstici, ki je športno in zasebno zanj srečna številka: »Ko sem se leta 1956 iz Maribora (Branika) preselil v Ljubljano, sem pri AŠK Olimpija oblekel dres s številko 13 in nato z njo s soigralci štirinajst let krojil vrh jugoslovanske košarke ter bil šestkrat državni prvak. Pa tudi sicer se v mojem življenju veliko vrti okoli te številke: 13. januarja se je rodil brat Vladimir, 13. februarja žena Katja, 13. maja njena sestrična, 13. v mesecu sta rojena moja najboljša prijatelja …« Med pripovedjo pa je ves čas pogledoval razglednico s podobo mariborske I. gimnazije, izdano ob njeni stoletnici leta 1950.

Zgodbe | nov. '17

ODSTRTE PODOBE – NOVA GORICA

»Začetki Nove Gorice segajo v čas med letoma 1946 in 1947, ko se je na slovenski strani pojavila negotovost, ali se bo nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo z meddržavno pogodbo udejanjila tako, da bo Gorico prisodila Italiji in da bo s Slovenci naseljeno zaledje v Jugoslaviji oziroma Sloveniji ostalo brez svojega središča. Slutnjo je potrdila mirovna pogodba 21 držav z Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 v Parizu. Tako so se že pred 15.

Čeprav je pobuda za novo mesto nastajala nekako spontano, sta odločitev za njegovo gradnjo morala potrditi državni in politični organ. A že pred tem (10. maja 1947) je Slovenski poročevalec povzel Tanjugovo vest, da bodo v neposredni bližini starega mesta Gorica zgradili novo Gorico. Zato je bil pri okrajnem izvršilnem ljudskem odboru goriškega okraja ustanovljen poseben delovni odbor z nalogo, da pripravi regulacijski osnutek za novo Gorico. Vodstvo goriškega okraja je namreč presodilo, da je slovenska vlada svoje delo za gradnjo novega mesta...

Zgodbe | okt. '17

ODSTRTE PODOBE – GORJE

»Ne glede na to, v kateri vasi smo doma, Gorjanci običajno uporabljamo kar skupno zemljepisno ime Gorje, kakor se imenuje tudi naša občina (z dvanajstimi naselji), ki pa je bila okoli leta 1900 precej večja kot zdaj, saj se je raztezala od Malega Triglava na zahodu do Save na severovzhodu. Kadar se iz Škofje Loke, kjer živim dobrih štirideset let, odpravljam v svoj rojstni kraj, vselej rečem, da grem v Gorje, kar pomeni, da grem na domačijo Pr' Turnu v Spodnje Gorje.

Ko ji je jeseni leta 1996, mesec dni pred smrtjo, teta Julka Slivnik izročila album, je začutila, da je prejela nekaj pomembnega, nekaj dragocenega. Skrivnostne stare razglednice so jo pritegnile. Začela se je zanimati za preteklost, za življenje njenih prednikov in za vse, kar je bilo povezano s temi razglednicami. Pri tem se ji je zazdelo, da ni prav, da tako zanimivi dokumenti takratnega časa, njene družine in domačega okolja obležijo na dnu predala. Zato je leta 2009 ohranjeno zbirko razglednic, ki so jih Čebularjevi (največ njen stari stric živinozdravnik Anton Slivnik) prejeli v letih 1896 do 1905, dopolnjeno s številnimi zanimivimi podatki, objavila v monografiji Pozdravi od blizu in daleč.