ODSTRTE PODOBE - KITNI VRH

Gručasta vas na razgibanem kraškem svetu v severozahodnem delu Suhe krajine stoji vrh istoimenskega griča nad reko Krko, približno 360 metrov nad morjem. K naselju spada tudi zaselek Kobiljek z nekaj hišami nad kraškim dolom Korita na vzhodnem robu. Na zahodni strani je gozdnat hrib Golobovec (437 m), na severni pa planotast Kremenjek (460 m). Kitni Vrh je ena od šestnajstih vasi krajevne skupnosti Zagradec, do katere je s Fužin skozi Gabrovko pri Zagradcu speljana rahlo vzpenjajoča se cesta, dolga dva kilometra in pol.

ODSTRTE PODOBE – ŽABČE

Majhno gručasto naselje na severovzhodnem robu tolminske kotlinice leži ob vznožju zahodnega pobočja Žabijskega vrha oziroma Šenpavla (772 m), kot mu pravijo domačini. Nekdanje nadstropne zidane primorske hiše z latniki vinske trte, zgrajene na morenskem grušču nad levim bregom reke Tolminke, so danes večinoma obnovljene in posodobljene. Med njimi je v zgornjem delu vasi tudi Mešeletova hiša, iz katere je doma 85-letna upokojena vzgojiteljica Marija Dvorščak, ki pravi, da so se v času njene mladosti Žabčani v glavnem preživljali s kmetovanjem. »Največ s planšarsko živinorejo, pri čemer so govedo pasli predvsem na planinah Polog in Lašca blizu izvirov Tolminke, medtem ko so na njivah na terasah pod vasjo pridelovali koruzo in krompir.«

ODSTRTE PODOBE – ŠOŠTANJ

Mestno naselje na zahodnem robu Šaleške doline leži na rečnih naplavinah med regulirano Pako in strmimi vzpetinami na jugu, visokimi do šesto metrov, medtem ko ga z vseh drugih strani obkroža ugrezninsko območje velenjskega premogovnika. Pred vstopom reke Pake v sotesko Penk se v bližini naselja vanjo izlivajo potoki Velunja, Bečovnica, Toplica in Šentflorjanščica. Krajevno ime izvira iz nemške besede Schönstein (lepi kamen), kakor se je imenoval stari šoštanjski oziroma današnji Pusti grad iz 12. stoletja, od katerega se je na strmem griču ohranil le večnadstropni obrambni stolp. Ob nastanku obeh razglednic pred dobrimi sto leti je bil Šoštanj, kot pravi 82-letni Joco Žnidaršič, domačin in eden najuglednejših slovenskih reporterskih in umetniških fotografov, cvetoče trško središče z eno največjih usnjarn v avstro-ogrski monarhiji, ki je bila v lasti družine Vošnjak in je odločilno prispevala h gospodarskemu razmahu kraja.

ODSTRTE PODOBE – BREŽICE

Upravno, gospodarsko, izobraževalno, zdravstveno in kulturno središče vzhodnega dela Krške kotline leži v neposredni bližini sotočja rek Save in Krke, na tektonski prelomnici pod Gorjanci. Kraj, ki se je začel razvijati okoli gradu, je imel pomembno razvojno vlogo na štajerski strani Spodnjega Posavja in je tekmoval s Krškim, ki je imelo enako vlogo na kranjski strani. Staro mestno jedro je strnjeno pozidano ob široki glavni cesti od gradu proti župnijski cerkvi sv. Lovrenca. V novejšem času pa so se Brežice, kot pravi 72-letni domačin Lenart Šetinc, dipl. pravnik in mag. komunikologije, razširile predvsem proti dva kilometra oddaljeni železniški postaji na severu ter ob cestah proti Bizeljskemu in Dobovi na vzhodu, pri čemer so se jim leta 1982 priključila še primestna naselja Brezina, Šentlenart, Črnc, Zakot in Trnje.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – KOSEZE

Koseze, ki so leta 1935 postale sestavni del mesta Ljubljane, ležijo severozahodno od hriba Rožnika (394 m), med severno obvoznico in Mostecem. »Nekdanja vasica na obrobju Ljubljane je pred dobrimi sto leti imela podružnično cerkev sv. Marjete, gostilno, trgovino, opekarno in večinoma kmetije s travniki in polji v okolici. Po letu 1970 pa so se Koseze razvile predvsem v stanovanjski del mesta s številnimi individualnimi hišami in dvema večjima skupinama blokov, od katerih ena, in sicer na Ulici bratov Učakar, predstavlja prve terasaste bloke v Ljubljani,« nam je iz enega od stanovanj v teh blokih po telefonu pripovedoval 65-letni upokojeni vodja veleprodaje v Toku Zmago Tančič.

ODSTRTE PODOBE – SOČA (Lemovje)

V razloženem naselju ob cesti Bovec–Vršič–Kranjska Gora v Zgornji Soški dolini, ki je ime dobilo po Gregorčičevi »krasni bistri hčeri planin«, je edini večji skupek hiš le okoli župnijske cerkve sv. Jožefa in podružnične osnovne šole. Sicer pa vas Sočo sestavljajo številne raztresene domačije, vključene v dvanajst zaselkov, med katerimi je tudi Lemovje. »Ta leži na ledeniški terasi na dobrih osemsto metrih nadmorske višine na južnem pobočju Bavškega Grintavca (2347 m). Dostopen je le peš v približno 40 minutah planinske hoje,« začne odstirati podobe zaselka Lemovje Sočan Milan Bradaškja, 67-letni upokojeni elektrikar in zagnani lovec, ki po upokojitvi pred osmimi leti tu gor preživi po sto dni na leto.

ODSTRTE PODOBE – HRASTNIK

Razpotegnjeno sklenjeno mestno naselje v Zasavju se širi po dolini potoka Bobna od soteske pod Čečami do Save in na bližnja pobočja. To območje je bilo poseljeno že pred prihodom Rimljanov, katerih sledovi izvirajo iz 1. in 4. stoletja. V srednjem veku so začeli nastajati kmečki zaselki, med katerimi je bil največji, imenovan Hrastnik, na vzpetini nad sotočjem Bobna in Brnice ter prvič pisno omenjen sredi 13. stoletja. Nastanek današnjega naselja je najtesneje povezan s pojavom premogovništva, ko so v začetku 19. stoletja začeli kopati rjavi premog; najprej leta 1822 v Žuganju, Hrastniku in Dolu, leta 1853 pa še na Ojstrem. Pravi gospodarski razmah je kraj doživel po letu 1849, ko je po dolini reke Save stekla južna železnica s postajo v Hrastniku, ki jo prikazuje starejša razglednica.

ODSTRTE PODOBE – HMELJČIČ

Razloženo naselje z gručastim jedrom leži na južnem vinorodnem pobočju Hmeljčanske gore, ki se v Raduljskem hribovju položno dviga proti severu. Pod vasjo na okrog 320 metrih nadmorske višine, v kateri živi nekaj več kot sedemdeset prebivalcev, teče glavna cesta Ljubljana–Novo mesto. Kraj je po besedah upokojenega časnikarja in vinskega publicista Jožeta Rozmana ime zelo verjetno dobil po nekaj kilometrov oddaljenem mogočnem gradu Hmeljnik iz 12. stoletja. Ta se dviga na 507 metrov visokem pomolu razglednega hriba nad Dolenjim Karteljevim, severozahodno od Novega mesta, in je nekoč obvladoval pokrajino med potokoma Temenico in Raduljo ter varoval starodavno tovorniško pot v dolini. Na severnem koncu vasi stoji podružnična cerkev device Marije Vnebovzete, ki je bila v 18. stoletju pozidana na temeljih srednjeveške prednice, od katere so ostali le deli gotskih fresk.

ODSTRTE PODOBE – TRŽIČ

Ob poti iz glavnega mesta province Norik Virunuma na Gosposvetskem polju v Emono je že v rimskih časih pod Ljubeljem stalo naselje Forum in Lubelino (Ljubeljski trg). Ko ga je zasul plaz, so se prebivalci umaknili nižje v dolino in ob izlivu potoka Mošenika v Tržiško Bistrico ustanovili novo naselje, ki je leta 1320 v pisnih virih prvič omenjeno kot Neumarktl. Leta 1492 je cesar Friderik III. na prošnjo tedanjih lastnikov Tržiča grofa Lovrenca Paradeiserja in dedičev grofa Janeza Lamberga vasi podelil trške pravice, ki so omogočale prirejanje tedenskih sejmov in prodajo rokodelskih izdelkov po vsem cesarstvu. To je ugodno vplivalo na gospodarski razvoj kraja, skozi katerega je vodila glavna prometna povezava med Trstom in Avstrijo. Zaradi nje ter obilice vodnih virov, bogatih gozdov in nahajališča železove rude so se razmahnile številnih obrtne delavnice in manufakture (železarske, usnjarske, čevljarske, tekstilne idr.).

ODSTRTE PODOBE – SODRAŽICA

Danes precej urbanizirano obcestno naselje z gručastim jedrom, ki leži v razširjenem delu doline ponikalnice Bistrice, se že od rimskih časov ponaša s pomembno prometno lego. Skozi Sodražico je po besedah 79-letnega Miloša Mikoliča, strojnega tehnika in upokojenega poklicnega sindikalnega delavca, že tedaj vodila pomembna trgovska pot, ki je skozi Žlebič, sodraško dolino in čez klanec Boncar povezovala Kočevje s Trstom. Po njej so največ tovorili les, suho robo, platno in živino. Zaradi živahnega prometa so se razvile različne obrti – razen trgovine in gostinstva tudi prevozništvo, kovaštvo in sedlarstvo. To je trajalo do konca 19. stoletja, ko se je z izgradnjo kočevske železniške proge leta 1893 blagovni promet s cest preusmeril na železnico.