Sodobna tehnologija dovoljuje ponarejanje skoraj vseh stvari in izdelkov, med njimi so tudi zdravila in celo kontaktne leče. Razmah spletne trgovine omogoča, da lahko ponarejena zdravila kupimo praktično kjer koli – enostavno, poceni in brez recepta. Vendar pa je tako ravnanje tvegano: napačen odmerek, neznane sestavine ali neustrezno razmerje učinkovin imajo lahko resne posledice za zdravje bolnikov, tudi srčni zastoj, komo, anafilaktični šok ali smrt.

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je na razvitih trgih do približno odstotka ponarejenih zdravil, na nekaterih območjih Azije, Afrike in Latinske Amerike pa celo do 30 odstotkov, predvsem na račun ponaredkov zdravil za infekcijske bolezni (protimikrobna sredstva in antimalariki). Največ ponaredkov izdelajo v Pakistanu, kjer izkoriščajo najrevnejše prebivalce, da jih izdelujejo v umazanih prostorih in nečloveških razmerah, ponarejevalci pa z njimi odlično služijo. Na spletu pogosto zdravila kupujejo ljudje, ki ne želijo k zdravniku, ki iščejo čim bolj poceni zdravila ali so pripravljeni preizkusiti tudi neregistrirane izdelke. A previdnost ne bo odveč tudi pri nakupu v lekarnah: v državah, kjer nimajo državne mreže lekarn, na primer v Bosni, kjer so lekarne le zasebne, je večja možnost, da kupite ponaredek, saj se ponarejevalci vpletajo že v uradne dobavne poti.

 V Gorici pri Slivnici sta se 25. februarja 1935 poročila Neža in Konrad Lesjak. Fotografijo hrani njuna edina hči Minka, ki je na začetku januarja praznovala 80. rojstni dan. 

Danes 97-letna Slavka Štrukelj iz Domžal se je leta 1964 fotografirala v Parizu. Ob njej sta »le Père Noël« in bodoči mož Jean Maurice. Še vedno živita v Franciji. Fotografijo hrani vnukinja Vanda Klopčič.

Upokojeni železničar Viktor Kotar iz Velenja še hrani fotografijo sodelavcev, ki je nastala leta 1963 na postaji v Prelogah pri Velenju. Čepijo z leve: Franc Koren (vozopisec), Jože Špiljak (prometnik) in Maks Jagorin (premikač). Stojijo z desne: Maks Klenovšek (kurjač na parni lokomotivi), Ivan Grobelnik (premikač), Ivan Rožič (vozopisec), Viktor Kotar (kretničar), Jože Podgoršek (vodja premika), Franc Pajtler (vlakovodja), Jože Meh (premikač) in Jože Robert (strojevodja parne lokomotive).

Edvard Strmole iz Zagradca je prej kot čopič v rokah držal mizarsko orodje. Čeprav le občasno. Izučeni mizar se je namreč ob delu izšolal za komercialista, potem pa je 20 let, do upokojitve, delal kot računovodja. Šele v pokoju si je izpolnil mladostno željo in se vpisal v slikarski krožek na ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, kjer je takrat živel z družino. Kar nekaj let ga je obiskoval, vmes pa se je dodatno uril še pri krajših tečajih slikanja. Najraje slika motive iz narave v vseh letnih časih. Pravi, da zadnja leta slika sicer nekoliko manj, a za svojo dušo. S čopičem v roki je laže premagoval tudi žalost ob ženini smrti pred šestimi leti.

LJUBLJANA VIČ

Društvo upokojencev Ljubljana Vič je konec leta praznovalo štiridesetletnico, saj je bilo ustanovljeno 4. decembra 1975. Zadnja leta deluje v okviru Četrtne skupnosti Vič in ima 300 članov, v svoje vrste pa vabijo vse tiste, ki se za to še niste odločili.

Društvo spodbuja člane k dejavnemu, zdravemu življenju in sodelovanju na različnih področjih: izletih, druženjih, pohodih v naravo, petju, vse v duhu vzajemnosti, medsebojnega spoštovanja in predvsem druženja. Pohodniška sekcija vsako sredo organizira pohode v bližnjo okolico, za vzdržljivejše pa na okoliške vzpetine. Izletniška sekcija pa pripravlja izlete po Sloveniji. Mešani pevski zbor člane razveseljuje s svojim petjem na občnih zborih in na srečanjih, ki jih organizira Mestna zveza upokojencev. V društvu deluje tudi komisija za socialo. (Besedilo in fotografija: D. O.)

Ne podpirajo privatizacije zdravstva

Dejavnosti Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) za leto 2016 izhajajo iz treh osnovnih in trajno opredeljenih skupin nalog največje nevladne organizacije v Sloveniji: zaščita človekovih pravic starejših, skrb za dejavno, zdravo in varno staranje članstva ter medsebojna pomoč in prostovoljstvo starejših. Med ključnimi cilji so zagotavljanje dostojnih pokojnin in drugih prejemkov upokojencev ter spremljanje zakonodaje, ki posega v življenje in delo starejših, so poudarili člani ZDUS na decembrskem zboru v Izoli. Izrazili so podporo ministrici za zdravje in poudarili, da ne podpirajo privatizacije zdravstva. Sklenili so tudi, da bo ZDUS podpisal manifest o gradnji drugega tira Koper–Divača.

ŠE LEPŠE Z VZAJEMNOSTJO 

Albina Melinc že od mladih let živi v Ljubljani, a izredno rada se spominja odraščanja v Slovenski vasi pri Kočevju. V njihovi hiši je bilo vedno živahno, saj je mama izhajala iz družine z enajstimi otroki in tete so pogosto prihajale k njim na počitnice. Od njih se je naučila tudi dobro kuhati.

Že pri treh letih je vedela, da bo otroška zdravnica, in posebej rada je cepila svoje punčke s šivankami in bucikami, ki si jih je izposodila pri mami šivilji. Pa se je obrnilo drugače. Ob koncu gimnazije je z odličnim spričevalom kar sama zaprosila predsednika občine za štipendijo za študij medicine. Vendar ji je povedal, da je na voljo le ena štipendija, pa še ta za prihodnjega ekonomista. V hipu se je odločila zanjo, da je le lahko odšla v Ljubljano. Nikoli ji ni bilo žal in svoj poklic je z zadovoljstvom opravljala.

Zmanjšane zaznave zvokov se zavemo šele, ko se pojavijo resnejše težave pri sporazumevanju, misleč, da drugi govorijo tiše, nerazumljivo. »Saj slišim, a ne razumem, kar mi govorijo,« je najpogostejša pripomba človeka, ki počasi izgublja sluh. Seveda je razumljivo, da sliši. Kdor je gluh, mu slušni aparat ne pomaga. A slab sluh povzroča poslabšanje razumevanja.

Izgubljanje sluha poteka počasi in postopoma, in ker ne boli, ga posameznik redko sam prepozna. Sprva ima težave z zaznavo zvokov visokih frekvenc (npr. zvonjenje telefona, budilke, ptičje petje, ženski in otroški glasovi). Kasneje slabo razume glasove po televiziji, vse težje sledi branju z ustnic … Kdor slabo sliši, teže razume povedano v hrupnem okolju in slabo določa lokacijo zvoka v prostoru, vse pogosteje prosi sogovornike, da ponovijo, kar so rekli, začne se izogibati družabnim stikom, obiskom gledaliških predstav, koncertov in podobno. Vse to lahko počasi vodi v izolacijo, morda celo v depresijo.