-
»Rada bi še hodila v službo,« je začela Tanja Hofman, od leta 2012 upokojena univ. dipl. pravnica iz Ilirske Bistrice. Dvajset let je delala na Ministrstvu za kmetijstvo v Ljubljani, še prej pa tudi dvajset let na občini Ilirska Bistrica. »Zaradi Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki mu rečemo kar Zujf, sem se morala upokojiti. Prve dneve, tedne in mesece se nisem čisto dobro znašla, saj sem imela veliko prostega časa, česar prej nisem bila vajena.«
»Na upokojitev se vsi počasi privadijo, sploh tisti, ki so po njej hrepeneli in so jo komaj čakali,« pravi. V strokovni literaturi je zasledila, da najhujša čustvena kriza pri novih upokojencih največkrat izbruhne tri do štiri mesece po upokojitvi, pogosto tudi pri tistih, ki so komaj dočakali, da nehajo hoditi v službo. »Novi upokojenec namreč kmalu ugotovi, da si mora sam na novo oblikovati svoj dan, teden in mesec.« Predvsem pa hitro spozna, da njegovega dela nihče več ne potrebuje, ali misli, da je odveč, brez vpliva itd.
Od paragrafov k platnu in čopiču
Vesel je, ko vidi, kako se nekateri po upokojitvi prav razcvetijo, saj začnejo delati, kar so si vedno želeli. »Mnogi se posvetijo učenju, drugi svojim konjičkom, tretji se ukvarjajo z vnuki, četrti delajo na vrtu, vinogradu, potujejo, postanejo športniki, se družijo s prijatelji, za kar prej niso imeli časa, itd.,« je začel Jernej Rovšek, že štiri mandate eden izmed namestnikov varuha človekovih pravic, sicer pa pravnik po poklicu. Konec letošnjega leta se bo upokojil.
Z njim smo se pogovarjali predvsem o tem, kako se pripravlja na ta novi izziv …
-
Razviti svet ima poleg gospodarske krize in čedalje večje brezposelnosti še dve ključni težavi: rodnost se zmanjšuje, življenjska doba pa podaljšuje. Zato povsod, z večjimi ali manjšimi odpori, daljšajo pokojninsko dobo in predvsem višajo starost, pri kateri se bo mogoče upokojiti. Ekonomisti namreč predvidevajo, da bodo pokojninske blagajne v nekaj desetletjih prazne, če se aktivna delovna doba ne bo podaljšala.
»In čeprav je starejših vse več, gube, sive nitke v laseh in manjša telesna moč niso v modi,« je med drugim dejala dr. Judith Bachay, profesorica družbenih ved na St. Thomas University na Floridi v ZDA, prva Fulbrihtova specialistka, ki je pred kratkim predavala v Ljubljani, in sicer o staranju tam čez veliko lužo, za člane Gerontološkega društva Slovenije in za vse, ki jih ta tema zanima. »Uspešno oziroma kakovostno staranje seveda ni kupovanje krem proti gubam, tudi niso kozmetične operacije, pač pa je treba živeti naprej čim dejavnejše, željam in zdravju ustrezno.«
Zbira starine za prihodnje rodove
SPOZNAJTE JIH
Janez Mavrič, 64-letni upokojeni mizar iz Gornjega Grada, je strasten zbiratelj cerkvenih podob, molitvenikov, slik, kipcev, knjig. Zbira pa tudi posvetne stare razglednice, stara pisma, ki imajo pomen za njegovo matično občino, pa kmečko orodje, ki so ga nekoč uporabljali kmetje, in posode, v katerih so kuhale naše praprababice.
Vse, kar ima in je z veliko odrekanja sam nakupil, bo zapustil svoji občini, če bo le hotela vse vzeti in razstaviti v stalni zbirki. »Zgodovina bi morala biti naša življenjska učiteljica. Ker je ne poznamo in ne upoštevamo, delamo kar naprej iste napake,« pravi ljubiteljski zgodovinar, ki je v več kot 30 letih zbral že nekaj deset tisoč najrazličnejših predmetov, ki vsak po svoje govori o slovenski dediščini.
-
»Upokojenski status mi je prinesel svobodo in mi omogočil, da se o svojih dejavnostih odločam sama, tako kot čutim in želim. Izbiram le tiste, ki me zadovoljujejo, v katerih se počutim izpolnjeno in koristno. Hkrati pa si vsak dan vzamem tudi dovolj časa zase, za svoja drobna veselja in telesno aktivnost,« pravi Irena Kosovel, Novogoričanka, ki živi že več kot dvajset let v Ljubljani, a se ima še vedno za Primorko.
Diplomirana pravnica je delala marsikaj. »Delovno pot sem v celoti preživela v državni upravi, na različnih vodstvenih delovnih mestih v notranjem in kmetijskem ministrstvu ter vladi.« Zadnjih šest let do upokojitve leta 2013 je delala v Službi vlade za zakonodajo.
-
Ivana Pelko iz Dolenjskih Toplic, ki je za katedrom v osnovni šoli stala kar 43 let, zdaj pa je že peto leto v pokoju, je topla in nadvse rahločutna oseba, ki vidi in sliši vsak klic na pomoč. Predvsem pa zna prisluhniti ljudem v stiski, jih objeti in jim dokazati, da je za oblaki sonce. S svojimi izkušnjami in pozitivno energijo skupaj z drugimi dobrimi ljudmi vedno najde najustreznejšo rešitev za starejšega človeka, družino ali otroke.
Učiteljsko pot je začela leta 1967 v Gabrju pod Gorjanci. Po dveh letih je odšla poučevat na Dvor pri Žužemberku, zadnjih osem let pa je v Žužemberku poučevala 4. oziroma 5. razred ob uvedbi devetletke.
-
»Če bolniki menijo, da je prišlo pri njih ali njihovih svojcih v postopku zdravljenja do napake, jim svetujem, da se najprej pomenijo z zdravnikom oziroma z odgovorno osebo. Če pogovor ni uspešen, pridejo v poštev notranje pritožbene poti, ki morajo biti urejene v vsakem zdravstvenem zavodu. Če se tudi tam na pritožbe ne odzovejo, naj bolnik pokliče najbližjega zastopnika ali varuha bolnikovih pravic. Mi bomo potem brezplačno branili in zagovarjali njegove pravice,« je začela Duša Hlade Zore, dr. med., zastopnica pacientovih pravic v Ljubljani.
-
Magda Kastelic Hočevar, štiriintrideset let učiteljica razrednega pouka na osnovni šoli v Žužemberku, je topla, nežna, vedra, nasmejana, iskrena, dobrohotna, razigrana, ljubezniva, hudomušna in iskriva, a tudi zelo delavna, odločna, vztrajna ter nepopustljiva.
Je tudi ženska, ki piše pesmi, pripravlja občinske proslave, slika, plete, kvačka, izdeluje nakit, ustvarja čestitke, šiva in še in še. Je tudi prava dobrotnica, saj ne zna reči ne, če jo kdo prosi za to ali ono uslugo. Da bi se spremenila in imela več časa zase, si je kupila celo knjigo Kako reči ne brez občutka krivde. Pa ji knjiga ni nič pomagala. »Ne morem iz svoje kože, ker vedno mislim na to, kako bi osrečila druge,« pravi, ko jo obiščem na njenem domu.