V varnih rokah po poškodbi ali bolezni
Razviti svet ima poleg gospodarske krize in čedalje večje brezposelnosti še dva ključna problema: rodnost se zmanjšuje, življenjska doba pa podaljšuje. Zato bi lahko v naši državi brez škode zaprli vse porodnišnice, ki imajo, recimo, manj kot deset porodov na teden, in v njih odprli negovalne bolnišnice, ki jih zelo potrebujemo. Ne le za starejše, ki jih je iz dneva v dan več, pač pa tudi za mlajše, ki po akutni bolezni ali poškodbi po odpustu iz bolnišnice še niso dovolj zdravi in samostojni, da bi lahko skrbeli sami zase.
-
Ali ste že kdaj slišali, da sedemdesetletniki delajo letala in da so v lepem vremenu vsak prosti trenutek visoko nad oblaki? Jaz sem, saj mi je upokojeni strojnik Janez Videtič iz Ljubljane rekel: »Če bo jutri lepo, pridite v Podpeč, pa boste videli, kako je videti moje novo ultra lahko motorno letalo, ki sem ga sam gradil zadnjih pet let.«
Ko pijeva kavo v kavarni blizu kraja, kjer ima shranjeno letalo in prikolico zanj, da ga lahko pripelje na vzletišče in nazaj, pravi, da ko je visoko v zraku »v sebi vriskam od sreče, saj ni pod menoj ena sama dolina, ampak so vsi hribi, vse doline in polja pa reke, jezera, gozdovi, vasi in mesta. Če sem dolgo v zraku, lahko v nekaj urah po dolgem in počez preletim vso Slovenijo. Zmeraj znova in znova jo občudujem. Tako je lepa, tako zelena ter tako zelo spokojna in mirna.«
Pomoč pri oskrbi zelo bolnih in invalidnih oseb
Upokojenec, ki ne more opravljati osnovnih življenjskih potreb (hoditi, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno itd.), lahko zaprosi za dodatek za pomoč in postrežbo (DPP) ter hkrati zaposli družinskega pomočnika, če noče v zavod ali tam zanj še dolgo ne bo prostora.
DPP, ki ga podeljuje Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije, pomaga lajšati finančno stisko slepim, paraplegikom ter takšnim ljudem, ki jim je zmožnost premikanja zmanjšana za najmanj 70 odstotkov, bolnikom, ki so trajno vezani na invalidski voziček, pa tudi osebam z demenco itd. Mogoče so tri višine dodatka: 146,06 (nižji) ali 292,11 (višji) ali 418,88 (za najtežje prizadete) evra, odvisno od tega, kakšna je bolezen in koliko pomoči posameznik potrebuje. Naj omenimo, da je dodatek za pomoč in postrežbo marca letos prejemalo 31.198 ljudi, le 624 jih je dobivalo najvišjega, največ, 19.382, pa najnižji znesek.
-
»Vsako pomlad z velikim pričakovanjem čakam, da vzklijejo semena, da vrt ozeleni, da drevesa zacvetijo, in potem z največjim veseljem in hvaležnostjo pobiram plodove, ki nam jih daje zemlja,« pravi 68-letna Jožica Haule, vedno nasmejana, zgovorna, vedoželjna in zelo delovna ženska z Raven na Koroškem, ki je bila leta 2010 izbrana tudi za kmetico leta. Ta laskavi naziv podeljuje Zveza kmetic Slovenije, ki želi vrniti ugled in veljavo kmečkemu poklicu.
Namigne na izrek, ki pravi, da je nekdo neumen kot kmet. »Toda kmet sploh ne sme in ne more biti neumen. Goji rastline, živali, prodaja sadje in zelenjavo, dela pa tudi klobase, maslo, peče kruh itd. Vse, kar naredi, mora tudi prodati. Torej je vsak kmet hkrati šef proizvodnje in prodaje. In končno, če ne bi bilo kmetov in predvsem kmetic, ki vedno podpirajo tri vogale vsakega gospodarstva na deželi, bi bili vsi lačni,« poudari naša sogovornica, gospa sivih las in mladostnega videza, ki je vedno urejena, ko se odpravi mesto. Strašno rada dela, a uživa tudi pri branju dobrih revij in knjig, z veseljem si ogleda kakšen film ali gledališko predstavo, se izobražuje, druži s prijateljicami in rada tudi potuje.
-
»EMŠO Blues Band smo skupina glasbenikov, vsi starejši od 60 let, ki igramo glasbo iz sedemdesetih let, ko so bili najbolj priljubljeni: blues, blues rock in stari rock. V zdajšnji sestavi smo se zbrali pred petimi leti in se odločili, da se o svojih glasbenih uspehih v mladih dneh ne bomo le pogovarjali, ampak bomo tudi na jesen življenja glasbeno dejavni,« je začel Andrej Konjajev, upokojeni magister strojništva, sicer pa klaviaturist.
Korošice se borimo za naš jezik
Svojega (zdaj že pokojnega) moža Andreja Kokota, pesnika, prevajalca, urednika in novinarja, je Milka Friškovec spoznala leta 1961 v Kranju, od koder je doma, ko so prišli mladi koroški Slovenci obiskat kranjske mladince.
»Iskrica je preskočila in pozneje pošteno zagorela, čeprav sva kar nekaj časa živela vsak na svojem koncu: on na Koroškem, jaz v Sloveniji. Ker se najina čustva niso ohladila, sva se poročila 8. februarja, na Prešernov dan, leta 1964 v Kranju in se odločila, da bova živela v Celovcu. Andrej je menil, da malo sveže krvi v tej prestolnici Slovencev v Avstriji ne bo škodilo,« je začela Milka Kokot, predsednica Zveze slovenskih žena v Celovcu, čedalje bolj zavedna Korošica in čedalje manj Gorenjka, čeprav ima seveda še veliko stikov s svojo matično domovino.
-
»Vedno sem bil športnik. Ne sicer vrhunski, čeprav sem v mladosti dosegel tudi nekaj lepih rezultatov v teku in hitri hoji. Nikoli v življenju nisem kadil, nikdar nisem popil preveč alkohola, zdravo sem živel. Pa še po starših nisem podedoval nagnjenosti k visokemu krvnemu tlaku, povišanemu holesterolu ali sladkorju v krvi,« pravi 94-letni prim. Boris Cibic, dr. med., ki ima telesno dejavnost še vedno rad. Uradno se je upokojil pri sedemdesetih letih, v resnici pa še vedno dela kot zdravnik. V življenju je prejel veliko priznanj, nazadnje ob koncu lanskega leta, ko ga je revija Ženska izbrala za izjemno osebnost leta 2015 zaradi njegove dolgoletne človekoljubnosti.
-
»Zdravje je največ, kar imamo. Žal se tega pogosto zavemo šele, ko zbolimo,« pravi upokojena zdravnica mag. Božena Skalicky Kuhelj, dr. med., specialistka splošne medicine, ki že osem let vodi Sekcijo upokojenih zdravnikov Slovenskega zdravniškega društva.
Znano je, da vsak drugi prebivalec Slovenije umre zaradi bolezni srca in ožilja (srčni infarkt, možganska kap, pljučna embolija itd.), vsak peti zaradi raka in vsak dvanajsti zaradi bolezni dihal (predvsem pljučnice). Kar četrtina ljudi v Sloveniji umre zaradi naštetih treh bolezni. »To so največkrat nepotrebne in prezgodnje smrti, ki bi se jim lahko izognili, če bi zmanjšali dejavnike tveganja. Ti pa so predvsem kajenje, previsoka telesna teža, preveč maščob in soli v prehrani, pretirano pitje alkoholnih pijač, premalo gibanja, premalo počitka in preveč stresno življenje,« je nadaljevala in dodala, da nikoli ni prepozno začeti živeti zdravo.
-
»Ko sem zbolel za demenco, so mi nekateri rekli, da me je bog grdo kaznoval. Pa to preprosto ni res! Morda je le hotel, da zbolim, da moja bolezen počasi napreduje, mene pa določil za to, da naredim nekaj dobrega za vse osebe z demenco. In sem. Kajti samo dementni bolniki vemo, kaj potrebujemo in kaj pričakujemo od družbe in tistih, ki skrbijo za nas,« je začel James McKillop, ki se je skupaj z ženo septembra udeležil 25. konference Alzheimer Europe v Ljubljani.
Že leta 2002 je v Glasgowu na Škotskem ustanovil prvo skupino za samopomoč dementnih bolnikov v Evropi. Ker so bili zelo uspešni, so po vzoru te skupine leta 2012 pri organizaciji Alzheimer Europe ustanovili 11-člansko Evropsko delovno skupino bolnikov z demenco (European Working Group of People with Dementia). Pri nas takšne skupine seveda nimamo. Slovenske osebe z demenco se praktično ne pojavljajo v javnosti. V njihovem imenu govorijo, pa še to zelo redko, in jih zastopajo predvsem svojci in drugi, ki jim stojijo ob strani. To po svoje preseneča, saj je demenca tudi pri nas vedno bolj prepoznavna. Res pa je, da je bolezen še vedno močno stigmatizirana. Tisti bolniki, ki še lahko izražajo svoje misli in znajo še govoriti, pogosto rečejo, da jih je strah, da bi jih okolica imela za nore, in ne za bolne. Demenca je namreč bolezen možganov. Ti pa so, kot gotovo veste, odgovorni za vse. Z njimi računamo, pišemo, rišemo, hodimo, se zaljubimo, vonjamo, vidimo, slišimo itn.
-
Mnogi, predvsem mladi ljudje, si pod vplivom čedalje bolj vsiljivih reklam navadno želijo imeti čim bolj snežno bele zobe. »Toda bela barva še ne pomeni, da so beli zobje v resnici bolj zdravi. Celo nasprotno: rumenkasto obarvani so kakovostnejši,« pravi doc. dr. Franek Klemenc, dr. stomatologije, danes pa upokojenec, ki rad mizari in potuje. Rad se ukvarja tudi s športom. Tako poleti kolesari, pozimi pa igra namizni tenis.
»Alpske smučke sem postavil v kot zaradi bolečih kolen, prav tako tenis.« Rad se spominja več kot sto tekem Zlate selekcije Nedeljskega dnevnika, ki jo je vodil Tof. V njej so brcali žogo in se imenitno zabavali vsi bivši dobri in znani športniki. Tako Bojan Križaj, Brane Oblak, Miro Cerar, Borut Bassin in drugi.