Ukrivljen nožni palec pogost sopotnik starejših
O ukrivljenem nožnem palcu (lat. hallux valgus) govorimo, kadar je nožni palec obrnjen proti drugim prstom, med palcem in stopalom pa je videti izbočeno kost. Gre za tako imenovano subluksacijo ali polovični izpah osnovnega členka nožnega palca; kost, ki se zdi, da raste ob bazi palca, pa je pravzaprav zadebeljena glavica prve stopalnice. Hallux valgus je zdaleč najpogostejša deformacija (razobličenje) sprednjega dela stopala, ki utegne biti boleč sopotnik starejših.
Ukrivljen nožni palec lahko prizadene vse ljudi ne glede na spol in starost, a strokovnjaki pravijo, da so ženske dvakrat bolj ogrožene kot moški. Raziskave so pokazale, da ima ukrivljen nožni palec skoraj 60 odstotkov žensk, starih 70 let in več. »Vzrok za to so pogosto visoke pete in 'špičaki'. Ženske, ki dolga leta nosijo takšno obutev, imajo namreč kar za 20 odstotkov več možnosti za razvoj deformacije nožnega palca kot tiste, ki uporabljajo udobnejšo obutev, v kateri ne prihaja do nenaravnega položaja prstov, pri čemer je porušeno ravnovesje kit in vezi v stopalu,« je začela mag. Alenka Höfferle Felc, upokojena zdravnica fiziatrinja, sicer pa tudi profesorica angleščine in francoščine, nekdanja radijska in televizijska voditeljica ter avtorica zdravstvenih člankov v strokovnih in poljudnih revijah.
Čim bolj uporabljajmo možgane!
Raziskave kažejo, da vsakovrstna telesna dejavnost in intelektualno delo v tretjem življenjskem obdobju pomagata, da se demenca pojavi kasneje, kot bi se sicer. Ob tem velja omeniti še družabnost, ki prav tako upočasnjuje demenco, zdravo prehrano z dovolj zelenjave in sadja ter izogibanje škodljivim razvadam, kot so alkohol, kajenje in raznovrstne droge. Med dejavnike tveganja zdravniki med drugim prištevajo še sladkorno bolezen tipa 2, holesterol, srčno-žilne bolezni, visok krvni tlak in depresijo. Največja dejavnika tveganja za demenco, a nanju žal ne moremo vplivati, pa sta starost in ženski spol, saj je med dementnimi osebami dvakrat več žensk kot moških. O demenci smo se pogovarjali z doc. dr. Milico Gregorič Kramberger, dr. med., specialistko nevrologije in voditeljico Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani, kamor zdravniki družinske medicine napotijo posameznike, če posumijo, da jim pešajo možgani.
-
Študijska skupina ustvarjalnega pisanja Zgodbopisje je ob zaključku letošnjega šolskega leta Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani izdala antologijo kratke proze in poezije Kolažnice. Imenitne zgodbe je prispevalo 18 članic in dva člana skupine.
»Zanimivo je, da pri nas in v svetu uspevajo v literaturi predvsem moški, v Kolažnicah pa smo se izkazale v glavnem ženske,« je začela Dragica Trobec Zadnik, umetnostna zgodovinarka in germanistka ter dolgoletna kustosinja Mestnega muzeja v Ljubljani, ki se je takoj po upokojitvi priključila skupini kreativnega pisanja. Zakaj ravno tja? »Oh, ker me je pisanje vedno strašansko privlačilo.«
Jeklene magnolije po slovensko
Anglež Robert Harling je sredi osemdesetih napisal Jeklene magnolije, dramsko besedilo o ženskah, ki se srečujejo v frizerskem salonu in med njimi ni skrivnosti. Potem pride v njihovo mesto nova gospa, ki želi postati del njihove družbe … Ker kot moški ni poznal vseh odtenkov ženske duše, so slovenske »magnolije«, ki igrajo v novi postavitvi te predstave, besedilo malce prilagodile: sebi in času, v katerem živijo. Nove uprizoritve so se lotile amaterske igralke Univerze za tretje življenjsko obdobje, stare od 55 do 70 let, ki so v mladosti že igrale ali pa so si v tretjem življenjskem obdobju zaželele uresničiti svoje mladostne sanje in izkusiti čar odrskih luči.
-
Ko lajnar zavrti ročico na svoji lajni, navadno zaslišimo kakšno prelepo staro melodijo, ki med ljudi, še posebno med tiste malo starejše, prinese spomin na otroštvo. Včasih tudi vonj po kruhu iz krušne peči ali pa spomin na babico in dedka ter na tiste čase, ki jih ni več, pravi Maks Viher, lajnar, ki živi na kmetiji Primož na Pohorju v občini Vuzenica.
Je oče treh sinov. Ko je najmlajši prevzel kmetijo, se je upokojil. »Imam ženo, ki me razvaja, in ljubico, na katero rad zaigram v prostem času. To je lajna, ki je tudi moja sprostitev, rekreacija ter moj konjiček.« Pove nam, da lajnar ni glasbenik. Je pa vsekakor človek, ki zna nastopati, torej je nekakšen amaterski igralec, ki se zna pokloniti, nasmehniti in razveseljevati ljudi. Ko nastopa, je vedno oblečen v črn frak, na glavi ima klobuk in na rokah bele rokavice.
Učenje poživlja, miselna lenoba ubija
Življenje po upokojitvi je lahko tudi čas, ko prisluhnemo sebi, svoji duši, ko začnemo delati to, česar prej zaradi prezaposlenosti nismo utegnili. Lahko začnemo peti v pevskem zboru, nabirati zdravilna zelišča, potovati, slikati, lahko varujemo vnuke, začnemo drugo kariero, postanemo prostovoljec te ali one človekoljubne organizacije ali pa znova sedemo v šolske klopi. Tudi v jeseni življenja nas učenje dela miselno dejavne, pozitivne, družabne, koristne in zadovoljne. Hkrati se človek, ki se uči, počuti živega, samozavestnega in vrednega življenja. Psihologi kot zdravilo proti malodušju ter brezciljnosti seniorjem celo predpišejo tako imenovano terapijo spoznavanja novih reči. O vseživljenjskem učenju smo se pogovarjali s prof. dr. Ano Kranjc, predsednico in soustanoviteljico Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO).
-
Nenadzorovano uhajanje urina (urinska inkontinenca) je zdravstvena motnja, ki pesti od pet do deset odstotkov prebivalstva. Velika večina med njimi je žensk, ki so starejše od šestdeset let. Urin pogosteje uhaja ženskam, ki so rodile težke otroke in imajo tudi sicer previsoko telesno težo.
»Malo je motenj, ki bi bile tako neprijetne, kot so težave z obvladovanjem mehurja. Hkrati pa vemo, da ljudje, ki jih inkontinenca prizadene, o tem še vedno neradi govorijo. Tudi zdravnika navadno obiščejo šele, ko se stanje zelo poslabša,« je začela mag. Gabrijela Starc, viš. fiziot. in univ. dipl. org. dela v pokoju, ki je trenutno predsednica Združenja fizioterapevtov Slovenije. Že dolga leta vodi kondicijsko vadbo in jogo za starejše, kjer ves čas delajo tudi vaje, ki krepijo mišice medeničnega dna.
-
Triinšestdesetletni bivši angleški novinar Michael Prowse, trenutno na nekakšnem čakanju pred upokojitvijo, bo konec letošnjega leta – po 38 letih dela – začel prejemati starostno pokojnino, ki bo znašala približno 26 tisoč funtov na leto (okoli 2165 mesečno). Ko bo dopolnil 65 let, pa bo začel kot vsi Britanci prejemati poleg svoje še državno pokojnino, ki bo znašala okoli 7 tisoč funtov (približno 580 na mesec).
Vrednost enega funta je približno 15 odstotkov višja od evra, tako bo vsak mesec prejel okoli 3000 evrov. Njegova pokojnina bo približno trikrat višja od tiste, ki jo v povprečju prejemajo slovenski novinarji.
-
Rezko Kralj, nekoč kuharico v osnovni šoli, zdaj že šest let upokojenko, sicer pa ženo, mamo in babico z Gorenjih Sušic, sem spoznala lani, malo pred silvestrovim. Odločila se je, da si bo ogledala praznično okrašeno prestolnico z gradu. Ker žičnica tisti dan ni obratovala, jo je navzgor mahnila peš, čeprav je bila brez kondicije pa tudi precej pretežka. Nekje, še precej daleč od vrha, sem jo srečala, ko je sopihala kot iztrošena stara lokomotiva.
Ker je trmasta, ni hotela nazaj, kot sem ji predlagala. Je pa z veseljem sprejela mojo pomoč. Pravzaprav mojo ramo. Ko sva prav počasi osvojili vrh, mi je obljubila, da bo začela telovaditi, hoditi in morda tudi hujšati. To svojo zaobljubo je še večkrat ponovila, ko sva jo mahali prav počasi navzdol.
Vse motnje spomina niso demenca!
»Težko sem sprejela dejstvo, da je moja odgovorna, delovna, pametna in zanesljiva mama zbolela za demenco in da nikoli več ne bo takšna, kot je bila,« je povedala Ana Cajnko, prof. likovne umetnosti in socialna delavka, specializirana za gerontologijo in delo s skupinami. S svojim znanjem ter človeško toplino kot prostovoljka pomaga osebam z demenco in njihovim svojcem. Sprva je projekt RESje, ki ga vodi, potekal pri Slovenski filantropiji, od leta 2009 pa v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije. Za cilj delovanja so postavili prav pomoč osebam z demenco in njihovim svojcem.