Svinčeni, kositrni ali leseni vojački v starinarnah dosegajo visoke cene in so iskano blago med zbiralci.

Od nekdaj so veljali za igračko, rezervirano za sinove najbogatejših ter za prihodnje vojskovodje. Staroegipčanskemu princu Emsahu so jih pred štirimi tisočletji priložili v grobnico in jih lahko občudujemo v muzeju v Kairu. Francoski kralj Ludvik XIV. je imel svojo armado srebrnih vojačkov, a so jih kasneje pretopili. Ruska cesarica Katarina Velika je v avtobiografiji zapisala, da je mladi car Peter III. imel nekaj stotin vojačkov iz lesa, svinca, škroba in voska. Bili si narejeni tako umetelno, da jih je bilo mogoče zložiti na določeni način, nato pa potegniti vrvico, ki je sprožila skrita peresa v njihovih telesih, da se je slišalo, kot da so ustrelili s puškami.

Robotek iz pločevine je igrača iz časa po letu 1950. Odraža strahove in želje časa, ko se je med velesilama ZDA in Sovjetsko zvezo odvijala zagrizena tekma za vesolje.

V današnjem času si težko predstavljamo, kako je bilo v letih po drugi svetovni vojni, ko ni bilo hladilnikov, ko je bilo treba ročne ure redno navijati, perilo pa kuhati in prati na roke. Zato težko razumemo, kako zelo so ljudi navduševale tehnične novosti, ki so v samo dveh desetletjih po drugi svetovni vojni precej spremenile vsakdanje življenje ljudi. Sanje o robotu, ki bo kmalu namesto nas opravljal naše vsakdanje naloge, so se zdele resničnost bližnje prihodnosti. Zdelo se je, da bodo roboti prevzeli dolgočasne naloge, mi pa bomo zato postali ustvarjalnejši, produktivnejši in bogatejši na drugih področjih.

Kolagen predstavlja eno izmed pomembnejših beljakovin v telesu. Skrbi za elastičnost kože, upočasnjuje njeno staranje, izsušenost in odpravlja kožne nepravilnosti, pomemben je tudi za lase, sklepe, kite, vezi in mišice.

Kolagen je beljakovina, ki v človeškem telesu deluje kot lepilo, ki veže tkiva. Najdemo ga povsod, še posebej veliko pa ga je v koži, sklepih, vezeh, prebavilih in kosteh. Kolagen pomaga obdržati vlago in elastičnost kože ter tako zmanjšuje videz gubic, mlahave kože in celulita. Preprečuje poškodbe lasnih mešičkov in tako zaustavlja izpadanje las, hkrati pa pospešuje njihovo rast. Pomaga ohranjati mišično maso, ki je zelo pomembna za ohranjanje optimalne telesne teže in varno gibanje.

Konstrukcijske igrače so všeč otrokom in odraslim. Odrasli prepoznajo njihovo didaktično vrednost, saj lahko otroci iz osnovnih elementov sestavijo, kar jim narekuje domišljija, pri tem pa se učijo pomembnih spretnosti. Otroci pa v igranju preprosto uživajo.

Njihova posebnost je, da iz osnovnih elementov sestavimo vedno nekaj novega, izdelek pa lahko razstavimo in igro začnemo znova. Konstrukcijske igrače so zelo ustvarjalne, otrok pa ima vlogo tistega, ki sproti določa, kaj bo nastalo in kako bo svoje zamisli uresničil. Med prvimi so bili osnovni elementi iz nepobarvanega lesa različnih geometrijskih oblik. Velik korak v razvoju teh igrač sta naredila Maria Montessori in Rudolf Steiner, ki sta prva poudarila pomen razvoja otrokovih možganov od rojstva do tretjega leta. Sprva so konstrukcijske igrače iz različnih materialov uporabljali le v vrtcih, postopoma pa so jih začeli tudi prodajati. Zelo priljubljene so bile kamnite kocke Anchor Building Blocks, kjer je bilo iz osnovnih elementov mogoče »zgraditi« stavbe in mostove. Med arhitekti še danes velja za kultno igračo.

Spomin iz otroških dni

Pisane figurice PEZ in bombončki v njih so prava paša za otroške oči, a tudi mnogi odrasli se jim ne morejo upreti. Prodajajo jih skoraj po vsem svetu, marsikdo pa figurice tudi zbira.

Vse se je začelo leta 1927 na Dunaju, kjer je slaščičarsko podjetje Eduarda Haasa III. izdelovalo pepermintove bombone po starem družinskem receptu. Prodajali so jih v priročnih kovinskih škatlicah. Izdelek so poimenovali PEZ, in sicer tako, da so uporabili prvo, srednjo in zadnjo črko nemške besede PfeffErminZ (pepermint). Za škatlico so namerno izbrali obliko, ki je spominjala na vžigalnik, ker so bombone oglaševali kot alternativo kajenju.

Pomanjšana kopija vozička za dojenčke, v katerem otroci vozijo na sprehod svoje punčke in medvedke, ni zelo stara igrača, saj tudi voziček za dojenčke ne obstaja še tako dolgo.

Tisočletja so ženske dojenčke nosile le na rokah, v rutah ali košarasti zibki, privezani na hrbet. Namesto bogatih žensk so otroka nosile dojilje ali služabnice. Zapisi pred letom 1800 govorijo predvsem o »kočijah«, v katerih so vozili kraljeve malčke. Voziček za dojenčka, ki ga potiskamo naprej, poznamo šele po letu 1800. Okoli leta 1860 ga je že morala imeti vsaka bogata meščanska družina, ki je kaj dala nase. Bil je dokaz socialnega statusa, saj si ga revnejši niso mogli privoščiti.