Kaj imajo skupnega bovški govor, petje na četrtko ter miklavževo? Vsi spadajo v nesnovno kulturno dediščino in so bili pred kratkim vpisani v register nesnovne kulturne dediščine, ki v Sloveniji trenutno šteje 95 enot in 263 nosilcev.

Nesnovna dediščina so nesnovne dobrine, kot so prakse, predstavitve, izrazi, znanja in veščine, ter z njimi povezane premičnine in kulturni prostori, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prenašajo iz roda v rod in jih poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino. Leta 2003 je bila sprejeta Unescova Konvencija o varstvu nesnovne kulturne dediščine.  

Igrača ladjica, ki prav zares pluje po ribniku sredi parka, je nekoč navduševala otroke. Z njimi so tekmovali, se postavljali in sanjarili, da bodo še sami odpotovali.

Marsikatera je doživela pravi brodolom in za vedno izginila v ribniku. Ko so sredi prejšnjega stoletja čistili velik okrogel ribnik v londonskem Kensingtonskem parku, so v mulju našli več kot 150 potopljenih barčic. Med otroki so bile najbolj priljubljene okrog leta 1920, seveda pa so obstajale že dolgo pred tem. Ljudje so doma izdelovali ladjice, podobne pravim ladjam, tovarne igrač pa so jih začele izdelovati okoli leta 1850. Sprva so bile lesene, ko pa sta les in veter začeli nadomeščati kovina in para, so se spremenile tudi barčice.

Čebelarski muzej v Radovljici, ki domuje v baročni graščini v starem delu mesta, predstavlja bogato tradicijo slovenskega čebelarstva, te edinstvene kulturne dediščine pri nas. Največje bogastvo muzeja je izjemna zbirka poslikanih panjskih končnic, ki predstavljajo nepogrešljiv del ljudske umetnosti na Slovenskem.

Ljubezen do čebel ima na Slovenskem dolgo tradicijo. Na svetu težko najdemo deželo z naravno in kulturno dediščino, tako prepleteno s čebelarstvom, kot je naša. Posebna skrb za čebele je v preteklosti narekovala nastanek čebelnjakov, ki jih zdaj najdemo v skoraj vsaki slovenski vasi. Čebelnjaki so varno zavetje za posebno vrsto medonosne čebele –  kranjske čebele ali kranjske sivke  (lat.  Apis mellifera carnica ), slovenske avtohtone vrste čebel, ki je del slovenske naravne dediščine.

Kronična venska bolezen velja za eno od najpogostejših kroničnih nenalezljivih bolezni. Zanjo so značilne otekle, boleče in težke noge, težave pa povzroča kar 80 odstotkom odraslih, zlasti starejšim od 60 let. Ženske zbolijo veliko pogosteje kot moški.

Na nastanek te bolezni, ki ji pogovorno pravimo tudi krčne žile, vplivajo dednost, spol, starost in debelost, drugi dejavniki tveganja so še nosečnost, vročina, kajenje in dolgotrajno stanje ali sedenje ter premalo gibanja. Kronična venska bolezen prizadene največ prebivalcev zahodnega dela sveta, kar kaže na povezavo s pogosto nezdravim načinom življenja, ki ne omogoča dovolj prostega časa, zdrave prehrane in gibanja. Na nekatere pomembne dejavnike, kot so spol, starost in družinska obremenjenost, ne moremo vplivati, je pa veliko takšnih, na katere lahko, na primer odpravimo odvečne kilograme, postanemo telesno dejavni in prenehamo kaditi. Strokovnjaki so opravili veliko raziskav in vsi se strinjajo, da je najpomembnejše zgodaj odkriti bolezen in jo čim prej začeti zdraviti, saj lahko tako preprečimo njeno napredovanje. Če je ne zdravimo, lahko bistveno vpliva na kakovost življenja.

Stare igrače 

Možiček kopitljaček, figurica iz lesa ali kartona, je prastara igrača. Ko potegnemo za vrvico, možiček smešno pomiga z rokami in nogami. Zdi se, kot da bi drobna figurica nenadoma oživela.  

Zagotovo je bil možiček kopitljaček igrača, ki so jo poznali že v starem Egiptu, saj so arheologi izkopali kar nekaj takšnih figuric. V srednjeveški Evropi možički kopitljački niso bili razširjeni, sredi 18. stoletja pa je ta igrača postala zelo priljubljena na francoskem dvoru in med plemstvom. Le da to niso bile igrače, ampak drobna zabava za odrasle. Največkrat so prikazovale figure eksotičnih plesalcev – Kitajcev, Turkov, Italijanov ... Moški so si na skrivaj ogledovali tudi erotične ženske kopitljačke, dame pa so se smejale smešnemu poplesavanju kopitljačka v podobi moškega, ki je bil žrtev mode.

Nekoč so kolebnico preskakovale deklice pred vsakim blokom, zdaj pa le še redko vidimo otroka s kolebnico. Zato pa je postala športni pripomoček za trening.

Kdo je izumil kolebnico, ne vemo. Vemo pa, da je bila igra »stotih poskokov z vrvjo« sestavni del praznovanja novega leta že v stari kitajski civilizaciji. Kolebnice so bile razširjene tudi v feničanski kulturi, stari Grčiji in starem Egiptu. Evropski slikarji 16. stoletja so upodabljali otroke s kolebnico, razširjena je bila predvsem v severni Evropi. Z nizozemskimi priseljenci je preskakovanje kolebnice prišlo tudi v ZDA. Skoraj do začetka 19. stoletja je bila igra s kolebnico namenjena predvsem revnim otrokom iz predmestij, saj je bila zelo poceni. Še posebno se je priljubila deklicam, ki so jih sicer odvračali od gibalnih iger. Med premožnejše otroke je prodrla zelo počasi, zanje so začeli izdelovati kolebnice z lepimi barvnimi lesenimi ročaji.