Vlakec velja za igračo za očete in sinove, toda v resnici obstajata dve vrsti izdelkov: prvi so v razmerju pomanjšani posnetki lokomotiv in vlakov, ki so lahko zelo dragi in so namenjeni odraslim zbiralcem, igračka vlakec pa je prilagojena otrokovim potrebam.

Prvi vlakci so bili narejeni v 19. stoletju, ko se je »železna cesta« začela širiti po Evropi in ZDA, kar so proslavili tudi z modelčki vlaka. Narejeni so bili iz litega železa in se niso premikali. Kmalu so izdelali modelček lokomotive, ki je zmogla vleči vagončke, saj jo je poganjal motor na paro ali pa na mehanizem na navitje. Pravi razmah je igrača dosegla, ko ga je začela izdelovati nemška tovarna Märklin, kjer so izdelovali hišice za punčke, že nekaj časa pa so iskali igračo za dečke. Otroci so lahko sestavili cel sistem železnice s kretnicami, predori, mostovi in železniškimi postajami. Prvi električni vlakec je prišel na trg šele leta 1925. Električni vlakci so kmalu postali zelo priljubljeni, igrača pa je postajala vedno bolj zapletena. Vlakci so lahko menjali smer, se ustavili in spet speljali, prižigale so se luči in signalizacija na vlakcu, slišal se je zvočni signal …

Zadnje leto, ko smo se vsi skupaj srečevali z omejitvami, ki jih je prinesla epidemija, se je marsikaj, kar so otroci imeli za samoumevno, izkazalo za privilegij. Druženje je postalo razkošje, sprehod po najbližji naravi zdravilo za počutje, odhod v vrtec težko pričakovan dogodek, učenje v šolski klopi olajšanje po pouku od doma. Pomagajmo vnukom utrditi pozitivna spoznanja, ki so jih obrodile neprijetne izkušnje. Modrost raste tudi iz neprijetnih izkušenj, ki smo jih ozavestili.

Kaj mi je pomembno in za kaj se je vredno potruditi? To sta vprašanji, na kateri si mora prej ali slej odgovoriti vsak mlad človek, tudi vaš vnuk. V času epidemije se je pokazalo, kako pomembna je družina, koliko so vredni dobri odnosi z najbližjimi. Otroci to močno občutijo, ne vedo pa še, da je treba dobre odnose negovati. Svoj kamenček v mozaik spoznanja, kako se negujejo odnosi, lahko dodate tako, da pomagate vnuku pokazati, kako rad ima svoje starše. Pomagajte mu na primer izdelati izvirno čestitko za mamico ali očka. Vzemite kos tršega papirja, premažite svojo dlan s prstno barvo in jo odtisnite. Ko se barva posuši, naj z drugo barvo svojo dlan pobarva še vnuk in jo pritisne čez vašo dlan. Odtisa velike in majhne dlani bosta pošiljala ljubeč pozdrav še dolga leta. Enako lahko izdelate kazalo za knjigo ali pa sliko prilepite v dnevnik spominov, ki ga boste nekega dne podarili vnuku.

Z VNUKI

Ko opazujemo vnuke, kako iz dojenčkov rasejo v šolarje, se spominjamo svojih otrok. Ko bi takrat vedeli, kako hitro zrasejo ... In nato vnukovim staršem rečemo, »uživaj vsak dan«, ko potožijo, da so spet prebedeli noč ob otroški posteljici. Nasvet je sicer dobronameren, toda ali nismo marsičesa o starševstvu pozabili? Na primer, kako naporno je bilo.

Prav je, da ohranimo le najlepše spomine, toda včasih je dobro pobrskati tudi za pozabljenimi, ker nam to omogoča, da smo boljši, modrejši stari starši. Kaj vse smo o starševstvu pozabili?

Iz izkušenj vemo, da nas na sprehodu skozi smrekov gozd zajame občutek notranjega miru in celo vznesenosti ali da nas preplavi občutek tolažbe ob skodelici dišečega kamiličnega čaja. Vonj dišečih rastlin vpliva na boljše psihično in fizično počutje.

Z vonji, ki se dvigujejo s paro, in z eteričnimi olji, ki jih vtremo v kožo, si lahko pomagamo do boljšega spanca, zmanjšamo stres, bolečino in zaskrbljenost. Izboljšamo lahko prebavo, si pomagamo pri artritičnih bolečinah, pri slabšem krvnem obtoku in dihalnih težavah. Primerni vonji zelo ugodno učinkujejo tudi v boju z demenco, saj spodbujajo delovanje tistih predelov možganov, ki nadzorujejo čustva, razpoloženje in spomin. Z vonjem zato lahko umirimo osebo z demenco, ko postane razburjena, ko se pretirano giblje ali ko tava. Takim osebam pogosteje privoščimo razvajanje z vonji, saj drobna ugodja potrebujejo še bolj kot drugi.

Omejevanje obiskov zaradi epidemije je še posebej prizadelo stare starše, ki imajo najmanjše vnuke. Najmlajši že po nekaj tednih skoraj ne prepoznajo starih staršev. Ko se spet srečamo, jih stari starši veselo pozdravimo – vnuk pa se prestrašeno stisne k mamici.

Majhni otroci imajo slab spomin, zato ni čudno, če na vztrajno vabljenje, da bi jih stisnili v naročje, planejo v jok, kot da ste jim tujci. Pa sploh ni nujno, da vas vnuk ne prepozna več. Čisto mogoče je, da je vzrok za odziv separacijski strah, zaradi katerega se malček počuti varnega le v naročju staršev. Separacijski strah se razvije med šestim mesecem in prvim letom, običajno pa vztraja prve dve leti življenja. Lahko se pojavi tudi kadar koli kasneje, ko je malček v stresu zaradi kakšne večje spremembe. Sočasno se v zgodnjem obdobju življenja pojavi tudi strah pred tujci, ki je tudi razvojno pogojen strah. Toda strah pred tujci ne razloži, zakaj se zgodi, da vnuk noče v naročje enega izmed starih staršev, čeprav je oba videl enako redko.

Z VNUKI

V navadi je, da ob začetku novega leta naredimo načrt, kaj bomo z novim letom spremenili. Letos je lahko cilj pokazati vnukom, kako se pogumno in modro spopasti s preizkušnjami zdravstvene krize.

Epidemija je zarezala v celotno družbo in razgalila resnico, katere vrednote cenimo kot družba in posamezniki. Prav zato je še toliko pomembnejše, da jih z zgledom predajamo vnukom. Na primer optimizem, sočutje, odgovornost, zvestobo, zanesljivost, vztrajnost, iskrenost, humor, potrpežljivost, pogum, premišljenost, spoštljivost, resnicoljubnost, pravičnost, igrivost, ljubeznivost, skrb zase in hkrati za druge … Kriza je priložnost, da se nanje osredotočimo, saj nam pomagajo »stati in obstati«.