Ker gre za nekaj, kar je človeku nevidno in pogosto nedojemljivo, se je šamanizma dolgo držal predsodek nečesa nevarnega, primitivnega, za našo družbo nesprejemljivega, celo nespodobnega ... Vse to samo zato, ker šamani »delajo« z energijami, te pa so nevidne in zato tako zelo skrivnostne. Ko pa je naša evropska komisarka Violeta Bulc obelodanila, da ima poleg zavidljive formalne izobrazbe tudi znanja iz šamanizma, je to dalo marsikomu misliti ... Morda pa to le ni tako nesprejemljiva praksa! In kaj šamanizem sploh je?

Patronažna medicinska sestra mag. Andreja Krajnc iz Sladkega Vrha nam je povedala, da se ljudje pogosto odločijo za nego nepomičnega bolnika v domačem okolju zato, ker si bolniki želijo ostati doma, in še pogosteje, ker si domskega varstva ne morejo privoščiti. Žalosti pa jo, ker za to pogosto nimajo zagotovljenih niti najnujnejših osnovnih pogojev.

Tako se zgodi, da se za nego doma odločijo tudi, kadar na primer ob bolniku dopoldne ni nikogar, ker svojci delajo, pomoči pri negi (ki ni del patronažnega zdravstvenega varstva) pa si ne morejo privoščiti. Pogosto zmanjka tudi sredstev in časa za ustrezno preureditev doma (odpravo arhitektonskih ovir), ki je ponekod nujna že zato, da sploh dobijo prostor, kjer bo bolniška postelja ustrezno nameščena.

Večinoma kuham za večjo družino, zato so se moja merila sčasoma prilagodila potrebam, in mi je včasih zelo težko skuhati samo za naju z možem, še bolj pa le zase. V resnici postanem lena, ko kuham le zase, in tako se večkrat zalotim, kako razmišljam, da bi si raje odprla vrečko piškotov ali slanih palčk oziroma na hitro pripravila toast, kot skuhala zelenjavno juho. Do enolične in nezdrave hrane tako ni daleč …

Verjamem, da se tudi sami kdaj v svojem gospodinjstvu spopadate s takšnimi zadregami. Preskočiti zajtrk, v celem dnevu zaužiti le solato in slan prigrizek iz trgovine, za večerjo pa kos kruha in skodelico mleka je vendar tako mamljivo. Povsem napačno! Čas za hranjenje je vendar čas zase, točno tisti čas, po katerem ste hrepeneli v svoji delovni dobi.

Na prehodu med letnima časoma je pogosto težko izbrati primerna oblačila. Morda ne znamo sestaviti lepe kombinacije s kosi, ki jih že imamo v omari, ali pa moramo izbrati primerne, ki jih ponujajo v naših trgovinah.

Najpomembnejše je, da izberete vrhnji del oblačila, s katerim boste dopolnili svoj slog oblačenja.

Če je vaš slog pretežno športen, potem vam bo najbolj prav prišla športna jopica s kapuco, ki jo nosite k različnim športnim hlačam ali krilom in džinsu. Izberite nevtralno barvo, da bo oblačila lažje kombinirati. Klasična jopica, ukrojena v slogu suknjiča Chanel, je brezčasen kos, ki je eleganten (čeprav je jopa), lahko pa ga nosite tudi z bolj športnimi oblačili. Puloverji so vedno v modi, letošnji so kvadratastega kroja in posebnost je tisk vzorcev na finejših pleteninah.

Vse pogosteje prihajajo k zdravnikom po pomoč bolniki s hudo utrujenostjo, ki ne mine s počitkom, pač pa jih izčrpava in hudo ovira pri delu, osebnem življenju in socialnih dejavnostih. Sindrom kronične utrujenosti je resnična bolezen z različnimi obrazi in ni izmišljotina preobremenjenih povzpetnikov in nevrotičnih posameznikov, kot so včasih predvidevali.

Sindrom kronične utrujenosti (SKU) postaja vse pogostejši, saj naj bi se z njim spopadalo od 0,2 do 0,4 odstotka ljudi vseh starostnih skupin in različnih socialnih in družbenih slojev. Najpogosteje se huda izčrpavajoča utrujenost pojavi pri osebah med 20. in 40. letom starosti, lahko tudi v kasnejši starosti. Neredko obolijo tudi otroci, predvsem v puberteti, ter celo mlajši od pet let.

Ko človek prestopi petdeseta, šestdeseta, sedemdeseta, tudi osemdeseta leta, in tudi če nima več partnerja, ima pred sabo še precejšen del življenja. Zakaj bi ga preživljal v osamljenosti in grenkobi? Vedno je lahko pravi čas za nov začetek, za to, da spoznamo novega sopotnika, prijatelja, partnerja, moža ali ženo.

Starejši imajo več časa, ki ga končno lahko posvetijo sebi, pa tudi več časa za to, da ga posvetijo morebitnemu partnerju. Za sabo imajo določene življenjske izkušnje, ki usmerjajo njihove odločitve, in še veliko energije, ki jo lahko usmerijo v to, da na novo postavijo svoje življenje. Ljubezen v poznih letih je lepa, čeprav drugačna.

Na delavnici, ki sem jo pripravila na srečanju bralcev v Neumu, smo sledili dvema ciljema: ugotoviti, kako zelo pomembno je uravnoteženo prehranjevanje in kako nam zelišča pri tem lahko pomagajo. So drobcena in skoraj nič ne tehtajo, a pogosto nagnejo jeziček na tehtnici v smer zdravja.

Ko s hrano pridobimo vse, kar telo potrebuje za svojo gradnjo, energijo, obnovo in zaščito, govorimo o uravnoteženem prehranjevanju. To potem zagotavlja ravnovesje našega telesa in duha, zato pogosto pravim, da je ravnovesje na krožniku ravnovesje v telesu. Če smo v ravnovesju, smo sposobni narediti, kar smo si zastavili, saj zmoremo razmišljati racionalno in ustvarjalno ter poiskati svojo izvirno rešitev. Sposobni smo tudi poglabljati odnose in širiti krog prijateljev.

Letos mineva 20. obletnica Zveze invalidskih društev Slovenije (ILCO) in 30 let organiziranega druženja oseb s stomo. Ti pomembni obletnici so v začetku junija zaznamovali z več dogodki: v Šmarjeških Toplicah so organizirali predavanje in okroglo mizo o enterostomalni terapiji, kjer so sodelovali tudi predstavniki oseb s stomo iz dvanajstih evropskih držav, v Športnem centru Otočec pa so pripravili svečano prireditev s kulturnim programom, katere častni pokrovitelj je bil predsednik države Borut Pahor, prišli pa so tudi gostje z ministrstva za zdravje, ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zdravniki, predstojniki klinik, enterostomalne medicinske sestre, uvozniki medicinskih pripomočkov, bolniki in njihovi svojci.