RAZSTAVI

Edi Šelhaus: Retrospektiva

Ob 100. obletnici rojstva fotografa, fotoreporterja in pisatelja Edija Šelhausa si lahko v Muzeju novejše zgodovine ogledate pregledno razstavo njegovih del, ki so nastajala od začetka 2. sv. vojne do prvih let 21. stoletja. Kar 160.000 njegovih posnetkov hranijo v muzeju, tudi tako imenitne, kot je reševanje ameriških zavezniških letalcev med vojno, prihod partizanov v Trst, Gorico in Ljubljano, boj kroških Slovencev za svoje manjšinske pravice. Na ogled do konca septembra.

GREMO NA IZLET                  

V petek, 11. oktobra in 25. oktobra 2019 (3 dni)

Vstopna mesta: Ljubljana, ob zadostnem številu prijav tudi Kranj, Škofja Loka, Celje, Koper in Nova Gorica, mogoči vstopi ob poti

1. dan: Odhod avtobusa s Kongresnega trga v Ljubljani ob 5. uri. Peljali se bomo čez mejni prehod Vinica in naprej po avtocesti v Dalmacijo. Po nastanitvi v hotelu na Makarski rivieri bo popoldne prosto za sončenje, kopanje ali sprehod ob morju. Sledita večerja in prenočevanje.

Na vrhu Jelenka, enega od številnih vrhov, s katerih se banjška planota strmo spušča na zahod v dolino Soče, boste po ne preveč naporni turi najprej nagrajeni z res spodobnim razgledom, in to ne le po širnih Banjščicah, ampak še čez, po rogatem reliefu idrijsko-cerkljanskih in trnovskih gora ter podolij, pa še na jug bo segel pogled – na krvavo bojišče iz prve svetovne vojne na hribu Škabrijel.

Najhitreje se na vrh Jelenka (787 m) pride z južne strani te gore, iz Bat na Banjščicah. Cesta pelje kakšen kilometer proti Kanalskemu Vrhu. Pri usmerjevalni tabli, ki kaže na levo za Jelenk, parkirate. Manj kot ura je do vrha, od koder je komaj pet kilometrov zračne črte daleč videti bel pokrov samostana in cerkve na Sveti gori, vi pa stojite na nenavadnem, kar strašljivem grebenu golega, s škrapljami izjedenega kraškega skalovja, na katerega so nanošeni veliki in majhni prodniki.

V času zorenja paradižnikov se dogaja, da je plod trd, nedozorel, deformiran. Plod lahko tudi poka, opažamo zvijanje listov in še nekatere težave. Zanje niso odgovorne bolezni, zato jih lahko zlahka rešite. 

 V zadnjih letih vse več plodov ne dozori, trda je tudi sredica. Takšen plod je na zgornjem delu rumen, zelen, na spodnjem delu pa rdeč in dozorel. V tem primeru rastlini primanjkuje kalija, ki je eden izmed treh glavnih elementov, ki jih potrebuje paradižnik za dobro rast in razvoj plodu. Kalija je lahko v tleh dovolj, a zaradi preveč drugih hranil ga rastlini ne uspe posrkati. Največkrat kalij ni dostopen zaradi preveč fosforja in kalcija. Paradižniku ne dodajajte jajčnih lupin za pomanjkanje kalcija, ker takšna dejavnost še povečuje težavo s pomanjkanjem kalija. Vzrok lahko iščete tudi v slabi oskrbi z vodo in pretiranem gnojenju s hlevskim gnojem, ki ima največ dušika. Nekatere sorte so za pomanjkanje kalija občutljivejše kot druge.

Letošnje nestanovitno vreme nam kar ne da miru, zato je tudi na vrtu več težav. Dotaknili se bomo le tistih najbolj perečih, ki jih ne smemo zanemariti, saj lahko naslednje leto postanejo bolj problematični, pa tudi škoda je lahko večja, če ne bomo ukrepali.

Polži na vrtu so nikoli izpeta tema. Takoj po dežju jih je na gredicah, kolikor hočeš, pa čeprav smo uporabljali limacide. Vzrokov je več. Lahko smo imeli smolo in nismo izbrali pravega preparata. Sam sem uporabljal preparat, ki zdrži tudi v vlagi do meseca in pol. Je zelo učinkovit, dela imamo manj, saj ni potrebno večkratno trosenje.

Z VNUKI

Skupne ure z vnukom so za stare starše dragocene in želimo si, da bi bile dragocene tudi zanj in bi se jih veselil. Kaj storiti, ko opazimo, da se vnuk v naši družbi dolgočasi?

Pomembno je, da se zavedamo, da dolgčas sam po sebi ni nič slabega. Gre le za premor, ko je ena dejavnost zaključena in iščemo, kaj bi lahko počeli od tu naprej. Vmesni čas umirjanja potrebujemo, da se odženemo v nekaj novega, kar nas spet zaposli in prevzame. To velja za odrasle kot tudi za otroke. Otrok je v vsakdanjem hitrem ritmu življenja vajen, da sledi tistemu, kar mu določijo starši, ko pa pri starih starših ta pritisk nenadoma poneha, ne ve, kaj bi, in se začne dolgočasiti. Toda ta dolgčas je dragocen, ker z njim vnuk dobi priložnost, da razišče, kaj bi rad počel.

Ivan Sivec je maja dopolnil 70 let, julija pa je prejel visoko državno odličje – red za zasluge za narod. Takrat je predsedniku države Borutu Pahorju javno obljubil, da bo, če bo zdrav, napisal vsaj še trideset knjig. »Lani so mi namreč izrezali ledvico in z njo vred skoraj sedemcentimetrski rakasti tumor. Zdaj spet funkcioniram kot prerojen. Hvala vam, ljudje v belem, ste čudoviti ljudje!« pravi sogovornik.

Ivana Sivca pozna tako rekoč vsak Slovenec, saj je že poldrugo desetletje med najbolj branimi avtorji. Obenem je najplodovitejši slovenski pisatelj, saj je do zdaj napisal kar 157 knjig, ki so natisnjene v več kot 355.000 izvodih. Po njegovih štirih romanih Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju so bili posneti filmi in televizijske nadaljevanke. Je avtor več kot tri tisoč besedil za narodno-zabavno in zabavno glasbo, poleg tega je napisal več monografij o znanih slovenskih skladateljih.

Portugalsko mesto Setúbal stoji 50 kilometrov vzhodno od prestolnice Lizbone, posebnost teh krajev pa so ne prevroča poletja in ne premrzle zime. Povprečna januarska temperatura je pet stopinj, avgustovska pa 29 stopinj. Je pa res, da lahko tudi poleti kar dobro zapiha. Mesto podpira različne zvrsti kulture in je v novejšem času postalo pomemben oder za različne dogodke na področju glasbe, gledališča in književnosti.

V Setúbal se lahko iz Lizbone pripeljete v slabe pol ure. Najprej prečkate najdaljši most v Evropi, dolg je 17 kilometrov in povezuje bregova reke Teje, poimenovali pa so ga po pomorščaku Vascu da Gami. Na mostu je šest prometnih pasov, njihovo število pa se bo lahko razširilo na osem, ko bo promet dosegel dnevno povprečje 52 tisoč vozil. Pot do Setúbala vodi naprej po cesti čez hribovit nacionalni park Arrabida.

Šopki rožic

Težko je izbrati, kateri šopek ljubkih poletnih rožic nam je najbolj všeč. Zato kar z vsemi domiselno okrasite velik prt, namizni tekač ali manjši prtiček.

Šopki so prikazani skoraj v naravni velikosti, da boste lažje izbrali barve prejic. Vzorce s pomočjo fotokopirnega stroja povečamo za 50 odstotkov. Prerišemo jih na svileni papir. Na blago položimo papir s prerisanim vzorcem, vmes vložimo kopirni papir za tkanine in vzorec skrbno prerišemo.

Vezemo z dvema ali tremi nitkami deljive prejice v ustreznih barvah. Liste vezemo s ploščatim vbodom, sredino cvetov s prednjim vbodom, cvetove pa s polnim vbodom. Stebla vezemo s stebelnim vbodom.