EN DAN

Sivo jutro.

Megla do tal.

Luže in blatne poti.

Ljudje tihi, brez volje.

Brez besed se izgubljajo

v sivo jutro na vse strani.

Mračen dan.

Megla še vedno do tal.

Grem skozi križišče brez luči.

Avtomobili glasno drvijo

na vse štiri

meglene strani.

Svetlo popoldne.

Sonce na obzorju se smeji.

Modro nebo se v soncu blešči.

Ljudje imajo dvignjeno glavo,

smejijo se, prijazni so,

pozdravljajo lepo.

Večer.

Le kakšen bo?

EsTeR

USODA

Življenja našega je knjiga

iz dneva v dan težja, siva.

Kdo ne pozna priljubljenega radijskega voditelja Jureta Seška, prvega glasa Radia Ognjišče? Na radiu, ki je lani praznoval 25. obletnico delovanja, dela od prvega dne, poslušajo pa ga radi stari in mladi. Za svoje delo je prejel šest Vikendovih gongov popularnosti, bil je radijska osebnost Nedeljskega dnevnika, dvakrat je bil nominiran za radijskega viktorja. Nagrad je bil vedno zelo vesel, jemal jih je kot priznanje njihovi radijski postaji.

Že od začetka radia vodi priljubljeno otroško oddajo Sobotna iskrica, ki je na sporedu ob sobotah med 9. in 10. uro dopoldne. Takratni odgovorni urednik Franci Trstenjak mu jo je zaupal, ker je Jure na pedagoški fakulteti študiral razredni pouk. Razvedrilna in poučna oddaja, kjer veliko govorijo o pravih vrednotah, je Juretu povsem zlezla pod kožo in jo še danes navdušeno pripravlja.

GREMO NA IZLET

V ponedeljek, 27. aprila 2020

Vstopna mesta: Ljubljana in ob poti, tudi Kranj in Celje, če bo najmanj 15 potnikov

Odhod avtobusa s parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani ob 6. uri. Peljali se bomo mimo Zagreba, po Lonjskem polju in čez mejni prehod Gradiška v BiH. V Banjaluki si bomo v spremstvu lokalnega vodnika ogledali mesto. Videli bomo trdnjavo Kastel, Narodno skupščino Republike Srbske, Gosposko ulico, Banske dvore, Narodno gledališče, cerkev Svete Trojice ... Po ogledu bo nekaj prostega časa za osvežitev in obisk tržnice. Pokusili boste lahko znamenite banjaluške čevapčiče in sladice. Pred odhodom domov se bomo zapeljali na kosilo v restavracijo ob reki Vrbas. Prihod v Ljubljano v večernih urah.

Dragi naši bralci in prijatelji Vzajemnosti, 

vabljeni v našo veselo družbo od nedelje, 31. maja, do srede, 3. junija 2020.

z vsakim dnem smo bližje letošnjemu že 16. druženju bralcev in prijateljev Vzajemnosti. Tokrat bomo spoznavali severno Dalmacijo, točneje Unescovo mesto Zadar, ki je polno kulturnih znamenitosti in od koder je lepo izhodišče za potepanje po bližnji okolici z ladjo ali avtobusom. Tudi tokrat bomo poskrbeli za razgibavanje, izobraževanje, zabavo in ples. 

Nekdaj je bilo zbiranje razglednic »popularen konjiček«, družine so si delale albume, ki so prehajali iz roda v rod, tako kot pozneje fotografski albumi. Če pa so stare razglednice sistematsko urejena zbirka, kot so se je lotili na Inštitutu za slavistiko Univerze v Gradcu, je zanimiv prispevek k zgodovini. Projekt so poimenovali ŠTAJER-MARK, Po sledeh skupne preteklosti: razglednice zgodovinske Spodnje Štajerske (1890–1920).

Zbrali so več kot 2000 razglednic iz različnih virov – zasebnih in javnih, avstrijskih in slovenskih. Naša sogovornica je dr. Karin Almasy, soavtorica projekta, sicer pa prevajalka in raziskovalka na graški univerzi. »Ideja za ta projekt se je rodila iz zasebne strasti Heinricha Pfandla, profesorja slavistike na univerzi. Premišljevali smo, da bi se lahko znanstveno ukvarjali z razglednicami, in avstrijski znanstveni sklad FWF je odobril prošnjo za triletni raziskovalni projekt,« pripoveduje v slovenščini. Pojasni, da so se osredotočili na določeni geografski in časovni okvir – Spodnja Štajerska v letih 1890–1920 ter razglednice iz manjših vasi, saj sicer v vsaki zbirki prevladujejo večja mesta.

KJER JE VOLJA ...

Če se nam bilanca tega decembra ni zdela spodbudna, potem je čas, da nekaj spremenimo. To, da imamo nekaj več kilometrine od drugih, ne pomeni, da smo prišli do konca poti. Richard Bach je napisal zelo lepo misel za tiste, ki premišljujete, ali je vaše poslanstvo v tem življenju končano: »Če ste se danes zbudili in to berete, vaša zgodba še ni zaključena.«

Ravno nasprotno – izkušnje in pregled nad prehojenimi stezami in stranpotmi vam dajejo možnost, da lažje ocenite, po katerih poteh boste hodili naprej in po katerih ne. V primerjavi z mlajšimi, ki so ujeti v centrifugo služenja denarju in prisiljeni v razprodajo zdravja v zamenjavo za uspešnost, imate vi čas. Zakaj ga ne bi končno uporabili za vse tisto, za kar ga je desetletja zmanjkovalo? Kdaj, če ne zdaj?

V letalu za belgijsko glavno mesto Bruselj sem srečala mlade Belgijke, tabornice, ki so se vračale iz Slovenije. Spoznavale so naš alpski in predalpski svet. Nad njima so bile navdušene. Kako tudi ne, saj pri njih prevladuje nižina. Le na jugu je gričevnat svet – Ardeni. Tam prebivalci radi kolesarijo vse leto, saj v Belgiji prevladuje milo oceansko podnebje.

V Belgiji sem bila nekajkrat in tokrat sem izbrala le nekatere zanimivosti. Država se deli na Flandrijo na severu in na Valonijo na jugu. Turizem je bolj razvit v Flandriji. Tam imajo čudovita majhna mesta z ohranjeno kulturno dediščino, na podeželju sta intenzivna poljedelstvo in živinoreja, zlasti govedoreja. Simpatično mestece Brugge je prepleteno s številnimi kanali, zato mu pravijo severne Benetke. Je izvirno srednjeveško mesto z ohranjeno kulturno dediščino, ki jo bogatijo s cvetličnimi dekoracijami. Mestno jedro je na seznamu Unescove svetovne dediščine.  

Kranjska podzemna jama Tular, vhod vanjo je z dvorišča tovarne Iskratel, ima pestro zgodovino. O njej je pisal že Valvazor. Med drugo svetovno vojno so jo uporabljali kot zaklonišče pred letalskimi bombnimi napadi, ki jih k sreči Kranj ni doživel veliko. V sodobnem času pa je v njem javnosti malo znan, a zelo pomemben jamski laboratorij, ki ga je pred 60 leti uredil domačin, biolog Marko Aljančič.

V zadnjih letih laboratorij vodi njegov sin Gregor, prav tako jamski biolog in raziskovalec. Za začetek pove nekaj zanimivosti iz zgodovine jame. Njen prvi raziskovalec je bil Valvazor. Kot vemo, je bil eden od pionirjev krasoslovja, pa tudi jamarstva. V svoji Slavi vojvodine Kranjske omenja okoli 70 jam, mnoge jame je tudi obiskal, nekatere celo izmeril. Jamo Tular je opisal kot jamo, kjer »obisk ni primeren v belih škornjih«, kar je pomenilo, da je v njej dosti blata. Seveda skoznjo teče potok.

RAZSTAVE

Tisočletje metalurgije na Slovenskem

Ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani so združili moči sodelavci Narodnega muzeja Slovenije in Oddelka za materiale in metalurgijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Z razstavo Ko zapoje kovina želijo opozoriti na bogato, a preslabo znano tehniško dediščino, ki jo v muzeju sistematično zbirajo že tako rekoč dve stoletji od obstoja te ustanove. Hkrati pa predstavljajo vrhunsko znanje, zbrano pod okriljem univerze, kjer se je metalurgija uveljavila kot ena najstarejših študijskih smeri. Barvito razstavno postavitev so nadgradili z vzorčnimi izdelki vodilnih slovenskih podjetij, ki se na mednarodnem trgu uspešno kosajo z ostro konkurenco, na primer v avtomobilski industriji in celo vesoljskih tehnologijah. Na ogled do maja.