Kraj z imenom Čolnišče sem najprej povezoval s čolni, a že pogled na zemljevid mi je povedal, da v bližini vasi nad Zagorjem ob Savi ni nobenega jezera. »Morda je kdaj bilo,« pravi v vasi rojeni Ivan Janez Pavšek, predsednik sveta Krajevne skupnosti Kisovec-Loke. »Arheologi so iskali dokaze v okolici cerkve, kjer naj bi bili na obzidju privezi, a za zdaj še ničesar niso našli. Morda je verjetnejša razlaga, da se vas imenuje tako po dolini, ki ima obliko čolna.«

In res, spodnji in redkeje naseljeni del vasi leži v podolgovati ozki dolini, medtem ko se zgornji del okoli cerkve in gasilskega doma stiska na strmih bregovih. Zadnji niso najbolj prijazni za kmetovanje, ko se ozrem po travnatem bregu pred Ivanovo hišo na robu vasi, hudomušno pripomni: »Pri nas morajo imeti kokoši na riti "škrnicelj", da se jajca ne odvalijo v dolino...« Ovce, ki se pasejo na ograjenem travniku nad hišo, očitno nimajo težav s strmim bregom. Kakšnih trideset jih je in skrbijo, da se travnik ne zarašča.

Sadje, ki smo ga jeseni obrali, je treba primerno shraniti, da nam bo dalj časa služilo. Eden izmed načinov spravila je tudi sušenje. Preprosto lahko vse vrste sadje sušimo tudi v lesi na radiatorju. Sadeže narežemo na poljubno velike rezine, jih položimo v leso, če pa so sadeži bolj sočni, na dno lese položimo papirnato brisačo. Poleg okusne ozimnice nam bo sušenje sadja tudi prijetno odišavilo stanovanje.

Če imamo nad radiatorjem polico, najprej zmerimo prostor med polico in radiatorjem. Uporabil sem les smreke za stranice in hrasta za dno. Za mero sem vzel debelino in dolžino radiatorja (dolžina: 100 cm, širina: 12 cm, višina: 5 cm).

Poleti sva bili s prijateljico na Kubi. V enem mesecu sva si ogledali to zanimivo deželo od zahoda do vzhoda, od Havane in zahodnega Vinalesa pa proti jugu v Prašičji zaliv, nato v Cienfuegos, Trinidad, Camaguey in končno Santiago de Cuba.

Spali sva pri domačinih v zasebnih hišah (casas particulares). To je ceneje kot v hotelu in ponuja več možnosti za stike z domačini, kar mi na potovanju največ pomeni. Lastniki dobro poznajo okoliške zanimivosti in odlično poskrbijo za rezervacije nadaljnjih prenočišč.

Slovencu prepih škodi, Američani pa menijo, da predstavlja vir zdravja. Slovenci ne bodo odšli niti čez prag z mokro glavo, v Skandinaviji pa lahko zjutraj videvaš ljudi, ki z mokrimi lasmi hitijo v službo – tudi pozimi! Pri nas velja, da po češnjah ne smemo piti vode, česar drugje po svetu ne poznajo. Ste se kdaj vprašali, ali obstaja še kakšna resnica poleg naše, slovenske?

Bilo je pred tremi leti, ko smo doma gostili nizozemsko družino. Starša in njuni najstniški hčeri so prišli na dopust v Slovenijo in s sabo so pripeljali kolesa. Za začetek so bili povsem šokirani, ko so opazili, da nimamo v Sloveniji na podeželju kolesarskih stez, kajti zamišljali so si, kako imenitno bi bilo našo državo prekolesariti. Ko so spoznali, da je to mogoče samo vštric s kamioni, jih je povsem minilo. In tako smo se z avtomobilom odpeljali pod Krvavec, od tam pa z nihalko na vrh. Ko smo se začeli peš vzpenjati po travnatem hribu, je navzgor še nekako šlo. Ko pa smo se spustili navzdol, sem bila povsem osupla. Ti ljudje sploh niso znali hoditi po hribu navzdol! Moja štiriletnica je bila virtuozinja v primerjavi s štirimi odraslimi Nizozemci. Še nikoli v življenju nisem videla česa takšnega. Držali so se za roke, krilili so, skoraj položen travnik jim je predstavljal problem. Povedali so, da še nikoli niso hodili po hribu, saj je njihova država povsem ravna. 

GREMO NA IZLET

V soboto, 21. januarja 2017

Vstopna mesta: Ljubljana (Dolgi most), ob zadostnem številu prijav odhod avtobusa tudi iz Kranja

Novi ameriški predsednik Donald Trump bo 20. januarja prisegel kot 45. ameriški predsednik, njegova žena Melanija bo tako kot prva Slovenka postala prva dama Amerike, zato si bomo na januarskem izletu ogledali Sevnico, od koder prihaja. Na pot se bomo podali ob 7. uri zjutraj s parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani. Peljali se bomo po avtocesti do Celja, prvi postanek za jutranjo kavo bo v zdravilišču Laško. Pot bomo nadaljevali ob Savi mimo Zidanega Mosta do Sevnice. Tam se bomo najprej ustavili pri tovarni Lisca, kjer boste lahko nakupili spodnje perilo. Potem se bomo odpravili na sprehod po Sevnici, videli bomo stanovanjski blok, v katerem je živela družina Knavs, in osnovno šolo, ki jo je obiskovala Melanija. Nato se bomo zapeljali na sevniški grad, ki stoji na griču nad mestom.

Marie Gendron: Skrivnost, imenovana Alzheimer

 Založba Chiara, 27,80 evra

Zdravnica, ki se že dolgo ukvarja z oskrbo oseb z Alzheimerjevo boleznijo, piše iz izkušenj, ki jih je pridobila pri druženju z njimi in svojo mamo, in se je marsikaj naučila. Predstavi bolezen z najbolj krutimi posledicami, doživljanje svojcev, oskrbovalcev in tudi bolnikov, ki včasih »postanejo skenerji duše in toplomeri svojega človeškega okolja«.

V drugem delu odgovarja na vprašanja, ki se porajajo marsikomu med nami, in obenem navaja, da bolezen še vedno ostaja v marsičem nerazumljiva.

Največje naselje izolskega zaledja z okoli 750 prebivalci se razprostira na ozkem slemenu nad reko Drnico na nadmorski višini 224 metrov. Od tod se odpirajo razgledi na gričevnato okolico in sečoveljske soline.

Z obalne ceste se v Seči odcepi manj prometna cesta, ki me je privedla v Čedlje, najmlajši zaselek Kort, ki pa s šolo, trgovino, nekdanjim zadružnim domom, informacijsko tablo, baliniščem in gostilnama velja za nekakšno vaško središče. V zadružnem domu ima prostore tudi kulturno društvo. Njegovi prizadevni člani so poskrbeli za ureditev muzejske sobe z manjšo knjižnico, v kateri hranijo knjige in publikacije, ki odstirajo skrivnosti kraja. Zbirko dopolnjujejo slike z nekdanjih slikarskih ekstemporov, nekaj narodopisnih predmetov in figurica...

To poletje sem prvič obiskala Portugalsko in prvič sem potovala z motorjem. Ker živim v Španiji, sva se s fantom odločila, da dopust preživiva kar pri sosedih, in sicer v južni pokrajini Algarve. Potovanje z motorjem je slikovitejše, saj imaš popoln razgled na pokrajino in okolico. Bolj ko sva se bližala meji, bolj je navdušenje raslo.

Algarve je veliko bolj zelen od juga Španije, ker je tu več dežja. Nasadi oljk in agrumov so naju pozdravljali ob cesti, ko sva hrumela proti Moncarapahu, vasici v notranjosti. Ko sva prispela, sva z veseljem slekla vso motoristično opremo in skočila v bazen.