ODSTRTE PODOBE – PODGRAD

Večje središčno naselje leži v jugovzhodnem delu Podgrajsko-Matarskega podolja na meji med Brkini in Čičarijo. Sestavljata ga gosteje pozidani del na pobočjih flišnih vzpetin Grmade (677 m) in Starega gradu (675 m) z razvalinami Novega gradu iz 13. stoletja ter nižje ležeči del ob glavni cesti Trst–Reka. V okolici so opuščeni pašniki in mlad mešan gozd, pod naseljem pa je obsežna zakrasela suha dolina. Podgrad je bil ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, iz katerega izvirata stari razglednici, upravno središče notranje slovenske Istre z okrajnim sodiščem, davkarijo in sedežem občine ter pomembno krajevno žarišče slovenske kulture.

Prostovoljna dejavnost društev obstaja zaradi predanih in nesebičnih ljudi. Takšni ljudje ne govorijo o svojem razdajanju kot o nečem pomembnem, pač pa razdajanje v društvih enostavno živijo iz dneva v dan. In ena takšnih ljudi je Magda Ježovnik iz Griž, članica kar nekaj društev, predvsem pa prostovoljka z veliko začetnico.

Magda Ježovnik se je rodila 5. junija 1934 v Zahomu. V Celju je zaključila učiteljišče, po nekaj letih službovanja na Kozjanskem, točneje na Blagovni in Proseniškem, je dobila službo učiteljice v Grižah. Tu si je z možem Francijem ustvarila družino, ki sta jo bogatili hčerki Lilijana in Mojca. Njen žal že nekaj let pokojni mož je bil prav tako nadvse aktiven na različnih področjih.  

Glasbena pedagoginja in skladateljica Vida Matjan (1896–1993) je v Sloveniji slabo poznana predvsem zato, ker je večji del življenja preživela v Črni gori. Tam je med drugim ustanovila prvo zasebno glasbeno šolo, iz katere je nastala državna glasbena šola.

Vida je bila rojena v Ljubljani, mama, pevka in glasbenica Antonija Učak ji je že v rani mladosti vzbudila ljubezen do glasbe, saj jo je naučila igrati na okarino in klavir. Oče Franc Hribar je bil grafični delavec, zaposlen pri časopisu Slovenski narod. Po maturi leta 1914 se je začela pripravljati za sprejemne izpite na Dunajski glasbeni akademiji, toda zaradi začetka prve svetovne vojne ni odšla na študij. Tri leta kasneje se je poročila z arhitektom Alojzom Matjanom, ki je prav tako cenil glasbo, igral je na klavir in orgle, ukvarjal se je tudi s slikanjem. Njuna hiša je postala zbirališče različnih ustvarjalcev, ki jim je Vida pogosto igrala na klavir. Med drugimi so na srečanja prihajali Ivan Cankar, kipar Lojze Dolinar in slikar Gojmir Anton Kos.

Sredi julija se je 89-letnemu Albinu Piberniku, upokojenemu pilotu iz Ljubljane, izpolnila velika želja, ponovno je namreč obiskal znamenito bolnico Franja. Bine, kot ga kličejo prijatelji, pa se po strmih stopnicah ni povzpel sam, žal ga noge ne nesejo več tako dobro, temveč so mu tja gor pomagali člani Gorske reševalne službe Tolmin, ki so ga posadili v posebej prirejena nosila in ga prenesli do bolnice.

»Nekoč sem v neki družbi omenil, da bi rad še enkrat obiskal bolnico Franja. Tja sem vodil svoje kolege pilote in prijatelje z vsega sveta in s ponosom sem jim pokazal ta spomenik humanosti in tovarištva naših zdravnikov med narodnoosvobodilno vojno. Mojo željo je slišal Jože Jeram iz Cerknega, ki je bil glavni organizator celotnega podviga, za katerega sploh nisem vedel. Ko so prijatelji prišli pome, sem razumel, da gremo na izlet, pojma nisem imel, kaj me čaka – tam pa presenečenje,« pripoveduje Albin, ki je za to nepozabno doživetje nadvse hvaležen vsem, ki so bili vključeni v organizacijo, posebej seveda članom Gorske reševalne službe Tolmin. »Najbrž sem bil zanje kar dober trening,« pove med smehom.

Na fotografiji, ki je nastala leta 1938 na Preloki v Beli krajini, sedi v ospredju Ana Žunič v bluzi in krilu iz domačega platna, stara mama Marije Belavič iz Črnomlja, ki hrani fotografijo. Na desni stoji njena sestrična Ana, na levi pa teta Magda.

Ljubljanska gostilna Bizeljčan v Šmartnem pod Šmarno goro se je nekoč imenovala Pod lipo, lastnik je bil Franc Trojer. Fotografija, ki še visi v gostinskih prostorih, je iz leta 1933, na njej je tudi Matilda (Tilka), njegova hči iz prvega zakona, ki je februarja letos praznovala sto let, nam je sporočila njena hči Matilda Perme iz Domžal.

Nekoč smo imeli

Ko je leta 1970 Jeklotehna na vogalu Vetrinjske in Jurčičeve ulice v Mariboru odprla veliko trgovsko hišo Merkur, se je videz mestnega jedra povsem spremenil. Sredi industrijskega mesta je zasijala nova moderna blagovnica z velikimi izložbami, tekočimi stopnicami in samopostrežnim načinom izbire blaga. In čeprav trgovine ni več, je med mnogimi Mariborčani še vedno slišati: »Dobimo se pri Merkurju.«

Jeklotehna, Kovinotehna, Metalka, Merkur … so bili nekoč štirje največji slovenski veletrgovci. Njihovi poslovni partnerji, dobavitelji in kupci so bila vsa večja jugoslovanska podjetja, z veleblagovnicami, v katerih si dobil vse, od plenic do strojev, pa so oskrbovali domače prebivalstvo. Razen Merkurja nobenega od teh podjetij ni več.

Zgodbo Janka in Sonje Štifter o družinski oljarni z Vira pri Domžalah sta njuna sinova Jaka in Rok nadgradila s kremami in olji za nego telesa. In kako se je začela njihova poslovna pot? Odgovor ni kratek, saj sta Janko in Sonja kar odstirala zgodbe, med katerimi pa – presenetljivo – nobena ni bila povezana z oljarstvom; vse pa so povezane z usvajanjem novih znanj, občutkom za potrebe, ki jih narekujejo čas in ljudje, z inovacijami in tudi poslovno žilico, ki je v tej družini doma že mnogo rodov.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični je osrednja ustanova za zbiranje, proučevanje, predstavljanje in restavriranje premične sakralne dediščine na Slovenskem. V muzeju hranimo več zbirk, na ogled so tri stalne razstave: Zgodovina krščanstva na Slovenskem, Življenje za samostanskimi zidovi in Skrivnostni svet srednjeveških pisarjev.

Muzej hrani eno največjih zbirk voščenih figuric na Slovenskem. Iz voska so upodobljeni predvsem Jezušček v jaslih, Jezušček tolažnik – Trösterlein, praški Jezušček in Marija. Zbirka z več kot štiridesetimi predmeti je primerljiva s sorodnimi zbirkami po Evropi. Večino figur, oblačil, kronic in drugih dodatkov so nam v letih med 1990 in 1992 v hrambo zaupale škofjeloške uršulinke. Danes so vse te figure, ki so bile večinoma močno poškodovane, študijsko raziskane in restavrirane. Leta 2005 smo celotno zbirko sistematično proučili ter predstavili javnosti na občasni razstavi Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju in druge voščene figurice. Izdali smo tudi istoimensko publikacijo.

Ivan Smej iz Črenšovcev je sredi oktobra v murskosoboški bolnišnici že stotič daroval kri. Do zdaj je njegova kri rešila že marsikatero življenje tako ob prometnih nesrečah kot tudi drugih neljubih dogodkih, ko posameznikovo življenje visi na nitki.

Kri je prvič daroval leta 1973, ko je kot vojak nekdanje jugoslovanske vojske služil vojsko v Zenici v Bosni in Hercegovini. Od tistega časa se je redno udeleževal prostovoljnih krvodajalskih akcij. Zadnja leta je na odvzem krvi na murskosoboškem oddelku za transfuzijo krvi, ki deluje v sklopu UKC Maribor, prihajal kar trikrat na leto in vsakokrat daroval štiri decilitre krvi. Pravi, da se je po odvzemu dobro počutil in je ponosen na to, da lahko nekomu pomaga na ta način. Njegova življenjska tekočina je skupine B in vedno je bil v pripravljenosti, da se odzove, če bi kdo nujno potreboval prav to krvno skupino. Pri tej humani odločitvi mu je vedno stala ob strani družina, žena Štefanija in otroci.

Jožefina Habjanič je zelo vitalna Mariborčanka, ki je v začetku oktobra praznovala častitljivih sto let. Praznovala je v skladu z zaščitnimi ukrepi proti koronavirusu, a kot je dejala, si ni mislila, da si bo toliko ljudi vzelo čas za čestitke ob njenem jubileju.

Gospa Fini, kot ji pravijo, je rojena v Račah, v Mariboru pa se je izučila za šiviljo in po uspešno opravljenem mojstrskem izpitu je imela štiri leta lastno obrt. Po poroki julija 1952 je ostala doma in skrbela za družino. Z možem Slavkom sta dobila hčerko Cirilo in sina Vida. Pred približno štiridesetimi leti so se preselili v hiško v Metavi, kjer živi sama, odkar je leta 1996 ovdovela. Skrbi zase in za svoje gospodinjstvo ter si vsak dan skuha kosilo. Ob ljubeznivi pomoči Stanka in Ivice Ciglarič ter hčere in sina ureja vrt, skrbi za sadno drevje in brajde ter okolico hiške, kjer cveti veliko rož in diši rožmarin. Vsak dan se zjutraj in zvečer z otrokoma sliši po telefonu. Hčerka živi v Novem mestu, vendar vsak mesec preživi nekaj dni z mamo. Takrat ji pomaga pri težjih opravilih, počisti po hiši in nakupi vse, kar potrebuje. Želi si, da bi se mama preselila k njej, a gospa Fini o tem noče nič slišati. Stara leta ji lepšajo trije vnuki in pet pravnukov.