Danes 77-letni Jože Štemberger iz vasi Vrbica pri Ilirski Bistrici se je kot kajžarski otrok naučil marsikaterega kmečkega opravila, saj so kajžarji, ki sami niso imeli zemlje, pomagali kmetom. Te izkušnje so mu prišle prav pozneje, ko se je na pobudo svojih dveh sinov odločil, da bo gojil koze. Sčasoma pa so skupaj ustvarili uspešno družinsko kmetijo.

Njegov oče je padel v partizanih, mama pa se je kasneje še enkrat poročila in Jože je dobil, kot poudari, zelo dobrega in skrbnega očima ter polsestro in polbrata. Ker se je odločil za kovinarski poklic, se je šolal v Kopru, kjer je bila znana industrijska kovinarska šola – IKŠ. »To je bila odlična šola, ki nam je dala veliko znanja. Živeli smo v internatu, in ker takrat ni bilo pravih prometnih povezav, sem šel domov le dvakrat v šolskem letu – za zimske in poletne počitnice. A mnogo fantov je bilo še mnogo bolj oddaljenih od doma. Med seboj smo bili zelo povezani in šolska leta so nam tako prijetno in hitro minila.« 

Rezerva za Iz zgodovine ali Kultura 

Renesansa je na številnih področjih ponudila presežke človeške ustvarjalnosti. V slikarstvu v ta sklop spadajo nedvomno tudi dela Raffaella Santija ali preprosto Rafaela. Njegove umetnine so (bile) navdih mnogim umetnikom, ki v slikarstvu iščejo (so iskali) popolnost. Njegova sodobnika sta bila znamenita Michelangelo in Leonardo da Vinci.

S slikarstvom se je srečal že v rodnem Urbinu, saj je bil slikar njegov oče Giovanni Santi. Žal pa je zelo zgodaj izgubil oba starša in je iz rodnega mesta komaj enajstletni odšel v Perugio, kjer se je učil v delavnici Pietra Vanuccija, znanega kot Perugino. O njegovi nadarjenosti priča dejstvo, da je pri sedemnajstih letih že pridobil mojstrski naziv. Kasneje se je preselil v Firence in nato v Rim. Bil je materialno dobro preskrbljen in je imel poseben status med cerkvenimi dostojanstveniki. Papež Julij II. ga je imenoval za svojega tajnika, podeljen pa mu je bil tudi naziv vitez papeškega reda zlate ostroge. V Rimu je star komaj 37 let pred petstotimi leti tudi umrl.

Slovenski vojaki že vrsto let sodelujejo na različnih mirovnih misijah po svetu. Prej v okviru Jugoslovanske ljudske armade (JLA), po osamosvojitvi pa v okviru Slovenske vojske. Prva mirovna misija Organizacije združenih narodov, v kateri so sodelovali tudi Slovenci, je bila na Sinaju v času od leta 1956 do 1967. Svoje spomine na tisti čas nam je obudil Dani Zagoričnik, ki je tudi vojni veteran iz osamosvojitvene vojne leta 1991 ter nekdanji podžupan Občine Žalec. Pravzaprav sta bila med modrimi baretkami oba z bratom Otom.

Darinka Kozinc je ženska mnogih talentov. Na Goriškem jo marsikdo pozna kot nekdanjo ravnateljico Srednje lesarske šole v Novi Gorici, bila je tudi novogoriška podžupanja in mestna svetnica, predsedovala je Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, njen pisateljski opus pa se je do zdaj raztegnil že na trideset izdanih samostojnih del, k čemur je treba dodati še nekaj prevodov in sodelovanje pri nekaterih monografijah.  

Tudi kot upokojenka ne miruje. »Nikoli se nisem posebno podrejala stereotipom in moje mnenje je, da ne bi smeli v nobenem življenjskem obdobju omejevati ali zavirati ustvarjalnosti, prej nasprotno,« pravi. V svojih knjigah je velikokrat obravnavala aleksandrizem in tako slovenski javnosti pomagala razumeti fenomen, o katerem se še pred desetletji sploh ni govorilo. »Aleksandrinke so tudi del mojega otroštva, saj je bilo v naši hiši veliko govora o dediščini po dveh premožnih pratetah, živečih v Kairu. Pred kratkim umrla Dorica Makuc je bila prva, ki jih je predstavila tako v dokumentarcu kot v knjigi. Snovi je ogromno, saj je vsaka aleksandrinka živela svojo zgodbo,« poudarja sogovornica.

Lahko bi rekli, da je naša sogovornica Pavla Mlinarič iz Maribora, upokojena magistra javne uprave, človek, ki že vsaj zadnjih trideset let živi pred časom. Kar naprej namreč tuhta in razmišlja, kaj storiti, da bi bilo tudi za najrevnejše, zelo osamljene in najranljivejše življenje lepše in prijaznejše. Sprva ob njenih predlogih ljudje odkimavajo in pravijo, da to ni mogoče. Čez nekaj časa pa vendarle njene zamisli sprejmejo in le-te zaživijo.

Pavla Mlinarič ima 78 let in s partnerjem Milenkom živi v hiši blizu mariborske vzpenjače. Ker okoli domovanja nimata dovolj zemlje, sta si v bližini najela njivo, njuna mala nebesa, kjer preživljata dneve od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Tam imata majhno, a lično barakico, v njej plinski štedilnik, da si pogrejeta hrano in skuhata kavico, pa tudi ležišče, da se lahko tisti, ki ga je delo preveč utrudilo, malo odpočije. »Uživava v kmetovanju in opazovanju, kaj vse zraste izpod najinih rok,« začne. Sta samooskrbna, pa tudi sinu, ki živi s svojo družino v prvem nadstropju iste hiše, ni treba kupovati zelenjave. »S solato, svežim paradižnikom ali blitvo pa pogosto razveselim še kakšno prijateljico.« 

ODSTRTE PODOBE – DREŽNICA

Slikovito gručasto naselje, ki je šest kilometrov oddaljeno od občinskega središča Kobarida, leži 550 metrov nad morjem na plodni terasi v amfiteatrsko oblikovanem svetu pod previsnimi stenami Krna. Vas z vzhoda proti zahodu obdajajo visoki hribi: Planica (1376 m), Kožljak (1587 m), Krn (2244 m), Srednji vrh (2134 m), Krnčica (2142 m), Lopatnik (2012 m), Oblo brdo (1957 m), Vršič (1897 m), Morizna s Krasjim vrhom (1773 m), Velikim vrhom (1764 m) in Pirhovcem (1660 m). Na zahod se terasasta dolina odpira proti kobariškemu Stolu (1673 m) onkraj reke Soče, na jugu pa sta nižja Ozben (795 m) in Ladrski vrh (650 m).

Imeli smo tovarne

Zgodovina podjetja Gradis je tudi zgodovina razvoja gradbeništva v Sloveniji. Nastalo je iz nacionaliziranih zasebnih gradbenih podjetij in tistih, ki so jih zapustili okupatorji, po osvoboditvi pa je Direkcija državnih gradbenih podjetij prevzela upravljanje vseh in jih z uredbo vlade 4. oktobra 1945 združila v gradbeno industrijsko podjetje Gradis.

Prva naloga podjetja je bila obnova porušene domovine, predvsem industrije in hidrocentral. Gradis je zgradil vse najpomembnejše objekte prvega povojnega gospodarskega zagona: Litostroj v Ljubljani, Tovarno glinice in aluminija Kidričevo, TAM Maribor, objekte železarn na Jesenicah in Ravnah, hidrocentrale Mariborski otok na Dravi ter Moste in Medvode na Savi.

»V tej hiši sta živela moja babica in dedek. Po šoli sem prišla k njima na kosilo, 'nahranila' pa sta tudi mojo dušo, saj so bili pogovori še zlasti z babico nepozabni. Predala mi je razumevanje življenja v preteklih časih in marsičesa, kar je povezano z žensko – od odnosov, ljubezni pa vse do staranja. Ni mi predavala, ampak sem med sproščenimi pogovori in še zlasti iz njenih pripovedi različnih zgodb doumela, kaj mi sporoča, kaj je pomembno ... Vse to se me je zelo dotaknilo.«

Tako mi pripoveduje Tatjana Grča, po izobrazbi univerzitetna diplomirana ekonomistka, ki skupaj z možem vodi družinsko gradbeno podjetje v Notranjih Goricah. Doda, da je motor podjetja njen mož Leon, zidarski mojster, ki je hišo ženinih starih staršev obnovil in razširil tako, da je v njej dovolj prostora za njuno petčlansko družino in še za koga. Dva od njunih treh sinov sta že odrasla, najmlajši pa je še osnovnošolec.

Slava Horvat iz Bogojine je v svojem 90-letnem življenju marsikaj doživela. Bili so vzponi in padci, a kot pravi, so jo vera, upanje in pesem vedno držali pokonci.

Na jesen življenja si čas krajša s pletenjem izdelkov, rada pa tudi rešuje križanke in si tako obnavlja znanje z vseh področij. Ponosna je na dve hčerki, v veliko veselje pa so ji štirje vnuki in šest pravnukov. Še vedno pa si doma najde kakšno opravilo, saj ni vajena sedeti križem rok.

Z družino so dolga leta kmetovali, redili so govejo živino ter prašiče, na polju so pridelovali vse vrste poljščin od pšenice, rži do koruze in krompirja, na domačem vrtu je Slava pridelala vso zelenjavo. Treba je bilo trdo delati, pravi, saj pomoči drugih ni bilo pričakovati. A prišli so časi, ko samo od obdelovanja zemlje niso mogli živeti, mladi so se zaposlovali v tovarnah in tudi Horvatovi so opustili kmetovanje. Slava se še spomni dne, ko so s cmokom v grlu leta 1993 iz hleva prodali zadnjo žival.

 Fotografija je nastala v otroški koloniji v Stanežičah pri Ljubljani tik po drugi svetovni vojni. Med otroki je bila tudi takrat petletna Zlata Škufca Vidovič. Spominja se, da se je tako prestrašila skupinskega kopanja, da je pobegnila domov v Šiško in vso pot jokala.

 Na fotografiji sta zakonca Kordiš, Jakob in Frančiška, rojena Levstek, iz Travnika oziroma naselja Dednik v Loškem Potoku. Verjetno sta se fotografirala okoli leta 1890, saj je Frančiška dve leti kasneje umrla pri porodu 12. otroka. Fotografijo hrani njuna pravnukinja Suzana Kordiš iz Ljubljane.