Jožica Golob Klančič je krajinska arhitektka in velja za največjo poznavalko trajnic pri nas. V njeni vrtnariji na Vitovljah gojijo kar 1250 vrst in sort trajnic – gre za daleč najbogatejšo zbirko v Sloveniji. Nadvse so cenjeni tudi njeni strokovni nasveti, ki jih objavlja v različnih revijah.

Na vprašanje, kako se je začela njena ljubezen do rastlin, sogovornica odgovarja, da so poklicna zanimanja in izbira konjičkov vedno splet različnih okoliščin. »Ljubezen do rastlin in vrtnarjenja ni rezervirana samo za tiste s kmečkim poreklom, tovrstno izobrazbo oziroma vrtnarskim poklicem, pač pa je to lahko sproščujoč konjiček za vse poklicne in starostne skupine ljudi. Jaz sem imela to srečo, da sem se kot kmečki otrok že zelo zgodaj srečala z delom na zemlji in z rastlinami na vrtu in v naravi.

Vesno Škreblin sem obiskala pri njej doma. Pričakala me je v športni zeleni obleki iz mehkega bombaža, sama ji pravi trenirka v obleki, ki jo je naredila sama. Kasneje izvem, da je mojstrica krojenja in šivanja. A to je le eden od njenih številnih konjičkov. Dobili sva se pravzaprav zaradi njene ljubezni do pisave …

Dolgo, vsaj 15 let, je že upokojena, čeprav je še mlada. Rodila se je leta 1951 v Zagrebu. »Ko sem se malo pred letom 2000 s Primorskega vrnila v Ljubljano s šestletno hčerko, sem bila precej obupana. Bila sem brez službe, zato sem šla na zavod za zaposlovanje, srečen splet okoliščin mi je omogočil predčasno upokojitev,« živahno pripoveduje. Čeprav so bili mesečni dohodki nizki, so bili zanjo zlata vredni.

ODSTRTE PODOBE – GORICA, RENČE

Današnje obmejno mesto v italijanski deželi Furlaniji - Julijski krajini je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1001 in je nastalo na robu soške ravni, ki na zahodu prehaja v furlansko ravnino, na severu in vzhodu pa jo omejuje hribovje z vzpetinami Sabotin, Skalnica in Škabrijel. Naselje se je pod gradom iz 12. stoletja razvilo v trgovsko, obrtno in upravno središče goriške pokrajine, kjer je bilo pred prvo svetovno vojno 40 odstotkov slovenskega prebivalstva. Po letu 1873 je tu živela tudi družina gimnazijskega profesorja fizike in matematike Antona Šantla in slikarke Avguste pl. Aigentler, ki sta imela sedem otrok. Od teh so trije umrli v zgodnji mladosti, od drugih pa so kar trije postali slikarji, pri čemer je Saša Šantel avtor obeh objavljenih akvarelov na razglednicah.    

Vsi poznamo visokega, vitkega Andreja Šifrerja in njegove pesmi. Mnoge med njimi so skoraj ponarodele in radi jih prepevamo (Lepa dekleta ljubijo barabe, Za prijatelje si je treba čas vzet', Gorska roža …), žal pa premalo prisluhnemo besedam, ki so pogosto prava poezija. Njegova besedila so lepa, globoka, včasih humorna, včasih presunljivo čutna ... Nastajajo na podlagi njegovega osebnega čustvovanja in življenjskih spoznanj. Med katerimi je tudi to, da je z njim težko živeti.

Kovačevi se niso pisali Kovač, ampak se jih je tako ime prijelo in ostalo »po domače« kot pri večini vaških mojstrov: nekateri so bili Kovačevi, drugi spet Kolarjevi, tretji Šušterjevi, Žniderjevi, Mlinarjevi … V naši vasi Arnovo selo pri Artičah smo imeli skoraj vse in ravno pri njih sem največkrat napajal svojo radovednost. Od malih nog me je privlačila neznanska moč, ki so jo izžarevale močne mišice in žilave roke vaškega kovača, velikana, ki je imel črn obraz od dima in ponekod ožgan usnjen predpasnik. Med odmorom se je s čikom v levem kotu ust rad nasmehnil vsakemu, ki ga je z občudovanjem gledal pri delu.

Pri Žagarjevih v Jagodniku pri Hmeljniku je spet gorela kopa. Do zdaj so jih naredili že okrog 20, letošnja pa je bila prva večja po smrti očeta Jožeta, ki je vse štiri sinove naučil in navdušil za to staro gozdarsko opravilo. Naredil jo je sin Boštjan s pomočjo bratov, pri zaključnih delih pa so pomagali še sorodniki, vaščani in Boštjanov sodelavec. Skuhali so skoraj pet ton oglja.

Prve kope se je oče Jože lotil pred štiridesetimi leti. Pri novomeškem gozdnem gospodarstvu je bil zaposlen kot gozdar sekač in tako je pri 19 letih spoznal oglarje, ki so bili takrat celo zaposleni pri gozdnem podjetju. Kmalu zatem je zanje zmanjkalo dela, saj se je podjetje nehalo ukvarjati s kuhanjem oglja. Ampak na mladega Jožeta so naredili močan vtis. Čez dvajset let je poiskal še živečega oglarja in ga prosil, da mu pokaže, kako se skuha oglje. Kot pravemu gozdarju je bilo škoda, da ne bi porabili tudi drobnega lesa, ki ostane po sečnji dreves. Takrat je prižgal prvo kopo, po upokojitvi pa jih je sledilo še veliko. Od začetka so mu pri delu pomagali sinovi Tone, Tomaž, Boštjan in Branko. Že tedaj je bil vesel, da so vneti za delo, danes pa bi bil nanje še bolj ponosen, saj oglarjenje nadaljujejo.

Leta 2005 je podjetje Mont Kozje zaznamovalo pol stoletja svojega obstoja, a namesto na slovesnost ob jubileju so delavci odšli na zavod za zaposlovanje. Mnogi zaposleni še vedno menijo, da je imelo podjetje dobre možnosti za preživetje in bi lahko vsaj del njihovih najboljših šivilj in tehnologov ohranil delo.

Mont ni bilo veliko podjetje, v najboljših časih je bilo zaposlenih 240 ljudi, a za majhen kraj, kot je Kozje, sredi nekdaj slabo razvitega Kozjanskega, kjer za ženske praktično ni bilo nobene službe, je to podjetje marsikomu pomenilo preživetje, socialno varnost in perspektivo. In bilo je, skupaj s steklarno Dekor, ki je potonila nekako v istem času, gonilo napredka in glavni pokrovitelj večine krajevnega kulturnega in športnega življenja.

Tako je lan opeval že Valentin Vodnik. Naši predniki so lan sadili, da so iz platna šivali brisače, rjuhe, oblačila, spodnje perilo, prte. Nekaj izdelkov so uporabljali sami, druge so prodali, da so kmečke družine lažje živele.

V Ižakovcih, vasi v občini Beltinci, tradicijo predelave lanu in tkanja na tradicionalen način ohranjajo članice skupine LAN, ki deluje pod okriljem Turističnega društva Büjraš Ižakovci. Tudi letos so na Otoku ljubezni ob reki Muri posejale lan na stoti dan od novega leta, kot so to počele njihove babice. Za gredico so lepo skrbele in jo plele, dokler ni sredi junija modro zacvetel. V času žetve bo lan odcvetel, sivorjave glavice bodo polne semena.

Marija Hren iz Srednje Bistrice je vsestransko aktivna na kulinaričnem in kulturnem področju ter na področju ohranjanja starih ljudskih običajev in kulinarike. Letos je za svoj trud prejela priznanje Občine Črenšovci.   

Zelo spoštuje dediščino prednikov. Da bi ohranila spomin na stare vaške običaje ter že skoraj pozabljena kmečka opravila in da bi jih poznali tudi mlajši rodovi, je napisala knjigo Moja herbija. Najbolj pa jo veseli pridelovanje zelišč. Na domačem vrtu jih ima zasajenih čez sto, zato ji setev, okopavanje in negovanje zelišč vzamejo veliko prostega časa. A kot pravi, jo to delo veseli. Z možem se večkrat podata k reki Muri, na bližnje travnike in gozdove, kjer nabirata raznovrstna zelišča.

Marija Verbič, rojena Kunc, iz Logatca je leta 1935, ko je nastala fotografija, imela eno leto. Gospodinja (lastnica hiše, v kateri so živeli) se je v nedeljo po kosilu odločila, da se bodo slikali na vrtu za hišo. Nadeti so si morali najlepša oblačila in uprizoriti sceno košnje trave: oče Janez brusi koso, dekli imata v rokah grablje, gospodinja pa je koscem prinesla pijačo.

 Pred več kot 60 leti so za red v središču Oplotnice skrbeli tudi mladi prometni miličniki: Jožek Muhič, Jožek Muc, Stanko Gosnik in Maksi Ivanuša. Fotografijo je poslala Marija Zafošnik iz Slovenske Bistrice.