ODSTRTE PODOBE – PETANJCI

Razpotegnjeno, približno tri kilometre dolgo naselje ob reki Muri na Ravenskem leži ob cesti Maribor–Murska Sobota. Petanjci so s 608 prebivalci največja vas v tišinski občini in obsegajo Dolnje, Srednje in Gornje Petanjce. Kraj ob umetno speljanem potoku Kučnica, ki so ga nekoč imenovali Jelšnica, na zahodu meji z Avstrijo, na severu ga od sosednje Tišine loči potok Rdjajca, pritok potoka Mokoša, na jugu pa zajema še ozek pas sveta na desni strani Mure. Leta 1972 so ob levem bregu reke Mure dogradili obrambni nasip in z njim zavarovali ravninski del pred dotlej pogostimi poplavami.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Cvetka Selšek je bila nekoč najmlajša ministrica v vladi Socialistične republike Slovenije, kasneje pa dolgoletna predsednica uprave in kasneje upravnega odbora SKB banke. Obenem je bila članica Svetovnega gospodarskega foruma in različnih strokovnih združenj ter nadzornih svetov. Vse funkcije je opravljala kar najbolj odgovorno in leta 2013 prejela priznanje za življenjsko delo na področju menedžmenta.

Cvetka se je rodila v Celju, kjer je končala gimnazijo. Njena mama je delala v banki, oče je bil direktor velikega trgovskega podjetja. »Želela sem si študirati tuje jezike, vendar me je oče prepričal, naj se vpišem na ekonomijo, saj bi si s tem razširila možnosti zaposlitve.« Za študij je izbrala Zagreb, da bi poleg ekonomije izpopolnila še znanje hrvaščine.

Imeli smo tovarne

Drava, Emona, kultni Filter 57, Boss, West, Gauloises … je le nekaj znamk cigaret, ki so desetletja dolgo prihajale iz Tobačne tovarne Ljubljana. Na nekdanji gospodarski ponos prestolnice spominja ogromna prvotna poslovna stavba ob Tržaški cesti, ki je bila zgrajena leta 1873 in je danes kulturni spomenik lokalnega pomena. 

V novejši poslovni stavbi je Upravna enota Ljubljana. Tam, kjer so bile prvotno kopalnice, nato menza in na koncu arhiv, pa je Kulturni center Tobačna 001. V njem sta Galerija 001, v kateri predstavljajo dela sodobnih umetnikov, ter Tobačni muzej, ki so ga ob 140. obletnici tovarne preuredili in ga predali v upravljanje Mestnemu muzeju in galerijam Ljubljana (MGML).

Ko se je Majda Smrekar pred dvanajstimi leti upokojila, je prostore svoje trgovine z otroškimi oblačili in opremo v Novi Gorici spremenila v sedež novonastalega Humanitarnega društva Kid. S humanitarno dejavnostjo se je sicer ukvarjala že prej, a je ta po njeni upokojitvi dobila nove razsežnosti. Na pomoč namreč skupaj s prostovoljci društva priskoči prav vsakomur, ki se znajde v stiski, pri tem pa »nič ne popisujejo, ne sprašujejo, ne presojajo, ne obsojajo, ampak samo pomagajo«.

V Nemčevcih pri Murski Soboti živi Irena Šrajner, ki jo v regiji dobro poznajo, saj kot prostovoljka sodeluje v različnih društvih. Predvsem ima posluh za starejše in bolne ter osamljene ljudi. Rada jim priskoči na pomoč, obiskuje jih ali redno kliče po telefonu, da vsaj malo prežene osamljenost, ki tare marsikaterega starejšega človeka. Včasih jih razveseli z drobno pozornostjo, predvsem pa se rada z njimi pogovarja in jih posluša, kar jim še posebej veliko pomeni. Vodi tudi skupino za samopomoč Bisernice, v kateri se zbirajo starejše ženske, se pogovarjajo o različnih temah, skupaj ustvarjajo ročna dela ali gredo na kakšen izlet, ko je to mogoče.

Maskiranje je eden najstarejših ljudskih običajev in obredov za preganjanje zime. Staro izročilo pravi, da obisk pustnih maškar prinaša dobro letino in srečo, zato jih je treba obdarovati.

Pust je vsako leto 47 dni pred veliko nočjo, pustne norčije se začnejo opolnoči pred svečnico. Ponekod trajajo le od debelega četrtka, večina pa jih zaživi na pustno soboto, nedeljo in torek. V teh dneh so na mizi kislo zelje ali repa, kuhana ali pečena svinjina ter prekajeno meso, za Haloze je značilna krhlenka, jed iz repe in prekajenega mesa. Gospodinje pečejo krofe, flancate, ocvirkovko in ajdovo pogačo … Maškori – maškare hodijo posamezno ali v skupini od hiše do hiše. Zaželijo veseli fašenk, na tla pa narišejo debelo repo, korenje in krompir. Za pustnim torkom nastopi pepelnična sreda, ko s posebnim obredom pusta upepelijo. S tem dnem se začenja obdobje posta, ko do velike noči uživamo postne jedi, zabeljene z oljem in maslom.

V Šempetru živita zakonca Helena in Hranislav Kocić - Hrane, ki sta primer izjemne zakonske harmonije in ustvarjalnosti. Poleg tega sta tudi »oče in mati« Savinjske čipke, ki jo poleg klasičnih motivov krasijo tudi motivi rimske nekropole in hmelja, največji zakladi Savinjske doline.

Zakonca Kocić se dopolnjujeta v ustvarjanju in vsakdanjem delu. Tudi pri opravilih na velikem vrtu z dvema rastlinjakoma, kjer poleg zelenjave in raznih zelišč ne manjkajo niti limone, mandarine, kakiji, kiviji, borovnice. Številni pridelki najdejo svoje mesto v shrambi. Letos sta zakonca z raznimi zelenjavnimi, sadnimi in drugimi dobrotami napolnila kar okrog 1500 kozarcev, ki bodo na voljo šestim družinam. Svoje kulinarično veselje (in znanje) sta pred tremi leti kronala tudi s knjigo Dobrote iz naše kuhinje, ki je nekakšen priročnik z nasveti in recepti.

V starem mestnem jedru Kranja je pred dvema letoma zaživela spominska soba ali manjši muzej Janeza Puharja, izumitelja fotografije na steklo. Obiskovalci se lahko seznanijo z njegovim življenjem in delom, se fotografirajo v starih oblačilih v fotografskem laboratoriju, urejenem po zgledu iz tistega časa, napenjajo možgane ob kodiranih ugankah ter se pozabavajo z optičnimi iluzijami.

Domačina Aljaža Primožiča, grafičnega oblikovalca in ljubiteljskega zbiralca starih predmetov ter ljubiteljskega fotografa, je Puharjeva zgodba močno pritegnila. »Leta 2004, ko je Zavod za turizem Kranj objavil razpis za turistični spominek Kranja, sem se podrobneje seznanil z delom Janeza Puharja in na misel mi je prišlo, da bi v povezavi z njim lahko izdelal tudi turistično zanimivost. Neko staro fotografijo sem prenesel na steklo, jo zapakiral v lično škatlico ter priložil opis in stojalce za fotografijo.

ODSTRTE PODOBE – BOHINJSKA BISTRICA

Največje naselje in gospodarsko središče Bohinja, ki leži na desnem bregu reke Save Bohinjke, kjer se vanjo ločeno izlivata potoka Bistrica in Belica, je po besedah 80-letnega Miša Serajnika, upokojenega učitelja zgodovine in krajevnega kronista, na sedanjem mestu nastalo v zgodnjem srednjem veku. »Sestavljeno je iz dveh delov: Spodnje in Zgornje vasi. Spodnja vas leži v ravninskem delu in je osončena dalj časa tudi pozimi, hiše pa so stisnjene v gručasto naselbino, saj so bili travniki in polja predragoceni, da bi jih pozidali. Zgornja ali kajžarska vas pa se je pomaknila že v brežino Rebra, kjer sonce pozimi že ob 14. uri zaide za gori Črna prst in Lisec.«

Marjan in Zorica Fabjan sta rojena istega leta in istega dne v isti porodnišnici, toda spoznala sta se šele kot študenta medicinske fakultete. Zorica, ki je hodila v kranjsko gimnazijo, je kmalu vedela, da hoče biti zdravnica, Marjan pa je v kamniški gimnaziji še upal, da bo arhitekt. Zdaj je tako rekoč oboje – kot estetski kirurg je zdravnik in arhitekt hkrati. Estetska kirurga sta tudi sin Matic in hčerka Živa, Gašper pa je direktor klinike Fabjan.

Marjan izhaja iz delavske družine, ima še sestro, ki je bila vse do upokojitve zaposlena v njihovi kliniki. Od doma je »prinesel« poštenje in velik čut za estetiko, kasneje pa je v sebi odkril tudi menedžersko žilico. Njihova družina ni živela v razkošju, zato je za študij potreboval štipendijo, le-to pa je lahko dobil le za študij medicine. In tako je moral »pozabiti« na arhitekturo. Zamišljal si je, kako bo zdravil ljudi v odročnih krajih med gorami (vsak prosti čas izkoristi za   hojo v hribe), toda v jeseniški bolnišnici, kjer sta bila z...