ODSTRTE PODOBE – SOČA (Lemovje)

V razloženem naselju ob cesti Bovec–Vršič–Kranjska Gora v Zgornji Soški dolini, ki je ime dobilo po Gregorčičevi »krasni bistri hčeri planin«, je edini večji skupek hiš le okoli župnijske cerkve sv. Jožefa in podružnične osnovne šole. Sicer pa vas Sočo sestavljajo številne raztresene domačije, vključene v dvanajst zaselkov, med katerimi je tudi Lemovje. »Ta leži na ledeniški terasi na dobrih osemsto metrih nadmorske višine na južnem pobočju Bavškega Grintavca (2347 m). Dostopen je le peš v približno 40 minutah planinske hoje,« začne odstirati podobe zaselka Lemovje Sočan Milan Bradaškja, 67-letni upokojeni elektrikar in zagnani lovec, ki po upokojitvi pred osmimi leti tu gor preživi po sto dni na leto.

»Fotoaparat vedno nosim s seboj, saj zelo rada fotografiram. Kamor koli grem, kar naprej iščem lepe motive. Včasih me pogled na kakšen motiv tako prevzame, da ga še naslikam: največkrat na platno z akrilnimi barvami. Članstvo v Fotoklubu Ljubljana mi hkrati omogoča, da se družim z ljudmi, ki imajo tako kot jaz radi fotografiranje. Veliko se pogovarjamo, predvsem o novi tehnologiji, ki se tudi na tem področju hitro in kar naprej spreminja,« pripoveduje Ana Cvetka Borštnar, nekoč znana ljubljanska kozmetičarka, ki se je fotoklubu pridružila pred štirimi leti.

Pasarstvo je plemenita in kompleksna obrt, ki zajema kovaštvo, zlatarstvo, lesarstvo, oblikovanje in še kaj. Slobodan Radjelović - Bobi je hvaležen, da se je lahko učil od mojstra Janeza Žmuca, Plečnikovega učenca. Do Ljubljane in mojstra ga je pripeljala ovinkasta pot. Vzorci iz njegovega vijugastega življenja se ponavljajo pri njegovih dveh sinovih – žal tudi ločitev ter življenje v tujini, k sreči pa tudi delavnost, volja do učenja, prijaznost in optimizem.

Bobijeva starša – oba zdravnika – sta se ločila, ko je bil še majhen. Po ločitvi se je mama odločila za delo v Libiji, sedemletnega Slobodana, ki ga od malega kličejo Bobi, pa je vpisala v zasebno šolo na Malti. Živel je v katoliškem internatu in se šolal v angleščini. Zaradi oddaljenosti sta se z mamo videvala le nekajkrat na leto, počitnice pa sta preživljala po svetu. V Beograd, kjer so nekoč živeli, se nista vračala. Na Malti je živel do svojega 20. leta. V tem času se je mama drugič poročila in se z možem, »Sarajlijo«, ki ga je srečala pri svojem delu v Libiji, preselila v Sarajevo. Tam je Bobi študiral ekonomijo turizma, dokler ni spoznal Slovenke, ki je postala njegova, zdaj žal že bivša, žena.

V začetku marca so na Kopah vzeli slovo od zime starodobni smučarji iz društev, ki negujejo smučarsko tradicijo starih staršev.

Nastopili so člani sekcije smučanja po starem Turističnega društva Novaki, Društvo za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine Gora s Predmeje, starodobni smučarji iz Bovca, društvo starosvetnih smučarjev iz Logatca, Rovtarji iz Škofje Loke, Kamniške grče, Taleseni iz Krope, Veseli Savinjčani iz Mozirja, Podmeninski gadje iz Bočne, člani šoštanjske Kulturnice Gaberke in celo sekcija SK Juršinci. Večina teh je poskrbela za ohranjanje posebnosti opreme in oblačil v svojih krajih ter navduševanje podmladka, kar jim tudi uspeva. Zato prirejajo srečanja, povorke, predstavitve in tekmovanja največkrat kar društva sama.

Zaradi epidemije virusa bo letošnja velika noč drugačna. Kot kaže bo minila tudi brez metliškega obredja na velikonočni ponedeljek, čeprav ima dolgoletno tradicijo in so ga vedno izpeljali, tudi ob grdem vremenu. Posnetek (tu in na naslovnici) je z lanskega zaviranja kola na vuzemski ponedeljek v Metliki, ki ga je zaradi lepega vremena spremljalo še posebej veliko ljudi. Med njimi je bil tudi predsednik Borut Pahor, ki je s plesalci na koncu še zaplesal. 

Kdaj se je prvič plesalo in pelo, se ne ve natanko. Eden najstarejših ljudskih običajev pri nas je že leta 1888 v Ljubljanskem zvonu opisal metliški rojak, narodopisec Ivan Navratil. Po drugi svetovni vojni je bilo plesanje kola prepovedano, leta 1992 pa so Metličani rajanje spet obudili. Metliška folklorna skupina Ivana Navratila, ki nadaljuje tradicijo, je lani pripravila že 28. prireditev zapored. Od devetdesetih let plešejo na Trgu svobode v starem mestnem jedru Metlike, pred tem pa so plesali pri cerkvici sv. Martina na Pungartu.

Frane, Boštjančič od majhnega, kot si sam rad reče, je doma z Male Bukovice v občini Ilirska Bistrica. Poznam ga že vrsto let, ko sem se sprehajala mimo njegove hiše ali včasih postala pri njegovih kozah. A šele čez nekaj časa sem se začela ustavljati in sva kakšno rekla. Šele takrat sem ugotovila, kako zanimiv sogovornik je in da imava pravzaprav veliko skupnega.

V prvi vrsti sta to ljubezen do živali in narave ter skrb za okolje. Skrbi za 15 do 20 koz, ima nekaj perutnine različnih pasem, družbo mu delajo tudi dve mucki in trinajst let star kavkaški ovčar, ki se počasi poslavlja. Frane nima samo rad živali, tudi neverjeten občutek ima zanje. Nekoč je iz struge potoka blizu trga v starem mestnem jedru rešil hudo pogrizeno srno, ki so jo napadali potepuški psi. Ujel jo je z lasom.

Ženska pevska skupina Bodeče neže AFS Ozara Kranj je pripravila letni koncert, ki so ga posvetile tudi 80. letnici njihove pevke. Z izbranimi ljudskimi pesmimi in recitacijami sedmih avtorskih pesmi ter uvodno Cankarjevo pripovedjo o izjemnostih naše domovine so se poklonile članici skupine Jožici Debeljak, ki že dolga leta skrbi za ohranjanje ljudskega izročila. Februarja je praznovala 80. rojstni dan. Na koncu koncerta je recitirala svojo pesem o tem, kako smo dobili našo deželo.

Jožica Debelak, Joži Šmid in Živka Murko (1. glas), Barbara Kozjek, Tea Sušnik, Jolanda Podobnik, Mateja Urbiha (2. glas) ter Anita Peteh, Metka Herman, Justina Repina (3. glas) so izvedle koncert pod naslovom Naše pesmi, naše misli. Bodeče neže del programa pojejo v narečjih, pojejo pa iskrive, nagajive in tudi pesmi o žalostnih dogodkih v preteklosti. Pritrjujemo oceni vodje skupine Mateje Urbiha, da so želele izvesti lep, spontan večer za nastopajoče in zveste obiskovalce. Želimo jim, da bi prihodnje leto pevsko in odločno pripovedno počastile 30. obletnico delovanja in polnoletnost letnih koncertov.  

 Maturantke učiteljišča so ob zaključku šolanja pred 60 leti ponosno korakale po Ljubljani. Med njimi je tudi Jožica Škufca iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo. Ker se je vmes zgodila šolska reforma, so morale maturo opravljati kar dvakrat – v 4. in 5. razredu.

 Fantje so se leta 1934 fotografirali na kolesih, ki so bila izdelana pri zasebniku v Polju pri Ljubljani. Hišno ime pri Zajcu je še danes poznano. Drugi z leve je oče Marije Plohl iz Ljubljane, ki nam je poslala fotografijo.

Nekoč smo imeli …

Z zaprtjem »cuker fabrike« v Ormožu je na cesti ostalo več kot 300 delavcev, večina visoko izobraženih strokovnjakov, za nekaj let je usahnila pridelava sladkorne pese, za vedno smo izgubili številne kmetije na severovzhodnem delu države. Da sta bila prodaja tovarne tujcem in posledično njeno zaprtje usodna napaka, se danes strinjajo vsi, prst pa upirajo v vrhove tedanje vlade, kmetijskega ministrstva in zadružne zveze.

Tovarna sladkorja Ormož (TSO) je uradno obratovala od januarja 1980 do 26. januarja 2007, nastala pa je v sklopu prizadevanj za povečanje prehranske varnosti in samooskrbe v nekdanji Jugoslaviji. Leta 1949 so na osnovi planskega gospodarstva v Sloveniji posejali peso na 1080 hektarjih za potrebe tovarn sladkorja v Osijeku in Belem Manastirju. Po letu 1970 se je povpraševanje po sladkorju v Jugoslaviji močno povečalo, v Beogradu so prižgali zeleno luč za gradnjo novih tovarn in uvedli tako imenovani sladkorni dinar. Tedanjemu predsedniku slovenske vlade Andreju Marincu naj bi uspelo izboriti gradnjo tovarne tudi v Sloveniji.

Spoznajte jih ALI na koncu DD

Marija Frlan, za vse na Rakeku, kjer živi v svoji hiši, znana kot Frlanova mama, je v življenju doživela hude preizkušnje, a tudi mnogo lepega. Zato je svojo stoletnico praznovala veselo – in večkrat.

Rojstni dan ima 27. januarja, in ker je ta dan posvečen spominu na holokavst in ker je bila tudi Marija (takrat Marija Bajt) ena od internirank v taborišču Ravensbrück, je sprejela vabilo predsednika republike Boruta Pahorja na spominsko slovesnost ob 75. obletnici osvoboditve taborišča Auschwitz na Poljskem. Skupaj s tremi preživelimi taboriščnicami in enim od ukradenih otrok so se odpeljali z vladnim letalom in se udeležili proslave. Še prej ji je predsednik s šopkom čestital za visoki jubilej.