To je zgodba otrok iz ene same vasi pod Snežnikom, zgodba o pristnem otroškem veselju, ki ga ni pokvarilo pomanjkanje opreme in pripomočkov – nasprotno, še podžgalo je ustvarjalnost in iznajdljivost, ki sta tisto prvo nadomestili. Le kaj je botrovalo temu, da so v eni sami vasi razvili več tipov doma izdelanih drsalk in celo organizirali smučarska tekmovanja? Nedvomno najprej naravne danosti.

Koseze so obcestna vas, ki leži severno od toka reke Reke, ki je do regulacije struge poplavljala (po domače jo imenujemo Velika voda, verjetno prav zaradi omenjenih pojavov), in na ilovnatih plasteh, ki posledično zadržujejo vodo. Tako je nekoč območje, imenovano Podrčije, vsako zimo zamrznilo in ustvarilo naravno drsališče, segajoče skoraj do sosednje vasi.  

Oktobra pred 60 leti je Novomeščanka Milica Jakopin prejela prijazno pismo iz Nemčije; kot dijakinja ekonomske srednje šole v Ljubljani se je že pred tem v angleščini dopisovala z vrstnicama iz Japonske in Belgije; tokrat pa je bilo pred njo pismo v nemščini. Iz dopisovanja z Vero se je razvilo 60-letno prijateljstvo.

Mladi so si želeli stikov s svetom in znanja tujih jezikov, naslove pa jim je posredovala agencija Sven V. Knudsen iz Köbenhavna na Danskem in tudi med seboj so si izmenjavali naslove, in tako je bil svet prepleten s pismi. Mnoga prijateljstva so vzklila in se hitro tudi končala. Toda prijateljstvo, ki se je začelo s pismom Vere Beffart iz Wiesbadna, traja že šest desetletij in med njima še vedno potujejo pisma, seveda pa se tudi slišita po telefonu in se redno srečujeta. »Začeli sva si dopisovati kot dijakinji, danes sva babici, jaz celo že prababica, in vse bolj sva povezani. Povezali sta se tudi najini družini,« pripoveduje Milica.

 Fotografija prikazuje notranjost kleparske delavnice, ki jo je leta 1884 v Novem mestu odprl Andrej Agnič (Agnitsch) starejši, ki je bil po rodu iz Koprivnika na Kočevskem. Na fotografiji Gvida Dolenca iz leta 1926 je na desni strani zgoraj družina Agnič. Z leve: kleparski mojster Andrej, ki je po očetu prevzel delavnico, sestre Fani, Iva in Mara, pred njimi sedi mama Ivana. Fotografijo hranita Ana in Marija Andrijanič.

 

 Kolesarji so se leta 1935 zbrali pred nekdaj zelo znano Orešnikovo gostilno na Polzeli. Včasih je ob gostilni stala mostna tehtnica, na kateri so okoliški kmetje tehtali pridelke, les in živino. Fotografijo hrani Marija Orešnik.

Vsako jutro ob pol osmih, razen ob nedeljah in praznikih, ob vsakem vremenu, tudi pri –17 stopinjah Celzija, Anica Mlinar, nekoč učiteljica na osnovni šoli v Dolenjskih Toplicah, telovadi v tako imenovani Šoli zdravja. Telovadbe, ki traja pol ure, se udeležuje že od leta 2013.

»Pri svojih 86 letih sem že od vsega začetka najstarejša udeleženka te vadbe v Dolenjskih Toplicah,« začne pripovedovati gospa Anica. Vesela je, da je ta telovadba, ki je razvejana po vsej Sloveniji, prišla tudi v njihov kraj, saj si vsak dan v tem času dobro razgiba telo in si napolni dušo s pozitivnimi mislimi za ves dan. »Jutranje gibanje v skupini mi veliko pomeni tudi zato, ker me malo spominja na šolo, družba je dobra, in že ko grem domov, se veselim naslednjega dne in naslednje vadbe, saj si z njo pridobivam tudi prepotrebno gibljivost. Predvsem pa sem zadovoljna, da še zmorem, da še nisem za staro šaro. To me osrečuje.« 

Ljubljančanka Dušanka Plemeniti je najboljši dokaz za to, da za športno dejavnost in delo na sebi ni nikoli prepozno in se je celo v tekmovalni šport mogoče vključiti tudi takrat, ko se znajdeš med tako imenovano srebrno generacijo.

Pred šestimi leti se je upokojila, vendar ni imela nobenega načrta za čas, ko bo ostala doma. Vso delovno dobo je prebila v trgovini, kjer se je, kot pravi, zelo dobro počutila. Predvsem zato, ker so bili sodelavci in sodelavke med seboj tudi prijatelji in so si vedno pomagali. Poleg naporne službe v izmeni je bila njen svet njena družina. Ker je mož večino časa delal v tujini, sta bila skrb za dom in vzgoja dveh otrok bolj ali manj na njenih ramenih. Potem pa še skrb za ostarela starša. In čeprav je v pokoj odšla že precej utrujena, se je znašla v vakuumu. Mož je še vedno delal, ona pa je imela nenadoma na razpolago ogromno časa, ki ga je preživljala doma ob dobri in predvsem preobilni hrani, ob gledanju televizije, reševanju križank … In začeli so se nabirati kilogrami.

ODSTRTE PODOBE – SODRAŽICA

Danes precej urbanizirano obcestno naselje z gručastim jedrom, ki leži v razširjenem delu doline ponikalnice Bistrice, se že od rimskih časov ponaša s pomembno prometno lego. Skozi Sodražico je po besedah 79-letnega Miloša Mikoliča, strojnega tehnika in upokojenega poklicnega sindikalnega delavca, že tedaj vodila pomembna trgovska pot, ki je skozi Žlebič, sodraško dolino in čez klanec Boncar povezovala Kočevje s Trstom. Po njej so največ tovorili les, suho robo, platno in živino. Zaradi živahnega prometa so se razvile različne obrti – razen trgovine in gostinstva tudi prevozništvo, kovaštvo in sedlarstvo. To je trajalo do konca 19. stoletja, ko se je z izgradnjo kočevske železniške proge leta 1893 blagovni promet s cest preusmeril na železnico.

Na vprašanje, ali je bilo zabavno na trgatvi, sem dobila pri družini Simonič iz Semiča dva odgovora – prvič, da je trgatev trdo delo, tako kot je potem tudi delo v kleti, in drugič, da je bilo kljub temu na njihovi letošnji trgatvi zares veselo.

»Prvič smo imeli harmoniko, peli smo in celo zaplesali,« je dejala gospa Alenka. Pojasnila je, da je za tako vzdušje poskrbela nova generacija – predvsem sin Gregor in njegovo dekle Nataša. Kako veselo bo torej za martinovo, ko iz mošta nastane vino! Toda v Simoničevi kleti iz grozdja, ki ga pridelajo na svojih dveh hektarih vinogradov, ne nastaja običajno vino, ampak penina, ki pa zahteva veliko časa in posebne postopke, zori pa cela tri leta. In ni samo ena, kar osem različnih penin pridelujejo.

Slovensko izročilo

Ljudska modrost, ki v pregovorih z nekaj besedami izrazi globoke življenjske resnice, je našla v vodi primerjave, ki izražajo dragocene misli. 

Tiha voda globoko dere.

Dobro je biti tam, kjer je dobra voda.

Najbolj trezna pijača je voda.

Ne kali vode, kjer moraš piti.

Vsak vodi vodo na svoj mlin.

Roka roko umiva.

Kogar voda objame, se tudi slame oprijema.

Vsaka povodenj se uteče.

Če se na tujo pomoč zanašaš, vodo v situ prenašaš.

Globoke vode kamen ne skali.

Plitva voda se hitro skali.

Dragocenosti se skrivajo v globinah morja, ničvrednosti plavajo na vrhu voda.

Slovani so bili v času prve naselitve del mogočne vojske avarskega kaganata, ki je z uničenjem starih mest na Balkanu in ostankov rimske države zaznamovala konec antične dobe. Kranj je bil eno redkih naselij na ravnini, ki se je izognilo uničenjem po padcu zahodnega rimskega cesarstva.

Zaradi svoje strateške lege je postal pomembno upravno in močno vojaško središče za celo pokrajino. V 6. stoletju je Karnij, kot se je tedaj mesto imenovalo, postal pomembna vojaška postojanka Langobardov. Ti so se najkasneje v začetku 7. stoletja odselili v Italijo in ustanovili svojo državo. Na pomolu med Savo in Kokro je ostalo staroselsko, romanizirano in večidel krščansko prebivalstvo. Tačas je tam, kjer danes stoji kranjska farna cerkev, že stala zgodnjekrščanska cerkvica sv. Kancijana s krstilnico in sčasoma je okoli nje začelo nastajati tudi novo pokopališče. Med redkimi najdbami iz zgodnjih staroselskih grobov so srebrni uhani s tremi votlimi priveski.

Obiskovalec, ki v Logu pod Mangartom, idilični vasi v Zgornjem Posočju, naleti na kapelo sv. Barbare, zaščitnice rudarjev, je nemara presenečen, saj še ni slišal, da bi bil v tem kraju rudnik. Ne gre za naključje niti ni pomota. Mimo kapelice so dolga leta rudarji odhajali na delo, a na drugo stran meje.

V sosednji Italiji leži v prav tako odročni Rabeljski dolini naselje Rabelj ali Cave del Predil. Tam je do leta 1991 deloval rudnik svinca in cinka. Ne v Rablju niti v okoliških krajih delovne sile ni bilo ravno na pretek, na Bovškem pa je bilo delovnih mest manj kot tistih, ki so iskali delo. Tako se je vzpostavila vzajemna povezava med obema dolinama.