Biti gasilec je način življenja, je čast in dolžnost obenem, predvsem pa pomeni delati za sočloveka, sovaščana, občino in s tem tudi za državo. Ko vsi drugi obupajo, ko vsi drugi odidejo, ko se mnogi ustrašijo, takrat ostane gasilec, ki ne vpraša, koliko časa bo na intervenciji. Takšen je že od rane mladosti tudi Franci Čretnik iz Liboj. Poleg tega je vseskozi povezan tudi z naravo, pohodništvom in tudi čebelarstvom, ki je sicer bolj v rokah žene Jerice.

Franc Čretnik že dolgo ni več operativni gasilec, je pa zato vseskozi vpet v delovanje domačega gasilskega društva, dve leti je častni član Gasilske zveze Žalec. Uradno pa je član gasilske organizacije od leta 1957. »Že kot mlad fant sem začel spoznavati delo gasilcev v rojstni Veliki Pirešici. Leta 1967 sem se včlanil v PGD Zabukovica, leta 2000 pa sem postal član PGD Kasaze - Liboje, kjer tudi živim,« z iskrico v očeh pove moj sogovornik. V vseh teh letih je v društvih opravljal naloge tajnika, podpredsednika, podpoveljnika in predsednika...

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Sol je bila v preteklih obdobjih zelo pomembna surovina, saj je bila glavni konzervans za pripravo in shranjevanje živil (za meso, ribe, zelenjavo, sire itd.), uporabljali pa so jo tudi v živinoreji, medicini, usnjarstvu, pri izdelavi stekla in podobno. Pridobivali so jo povsod, kjer je bilo to mogoče: iz rudnikov, slanih jezer in izvirov ter morja.

V Sredozemlju obstajata dva tradicionalna sistema pridobivanja soli iz morske vode, ki sta odvisna od geografskih in podnebnih razmer. Na območjih, kjer je malo padavin (severni del Afrike, Grčija, južni del Apeninskega polotoka, Sicilija, Sardinija), so sol pobirali enkrat do trikrat letno (npr. Trapani), na območju srednjega in severnega Jadrana, kjer je bilo število deževnih dni v povprečju precej višje, pa so sol pobirali vsakodnevno ali pa vsaj na dva do tri dni. Sistema se razlikujeta tudi po načinu in intenzivnosti dela, kar vpliva na proizvodne stroške in število delavcev.

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – KOSEZE

Koseze, ki so leta 1935 postale sestavni del mesta Ljubljane, ležijo severozahodno od hriba Rožnika (394 m), med severno obvoznico in Mostecem. »Nekdanja vasica na obrobju Ljubljane je pred dobrimi sto leti imela podružnično cerkev sv. Marjete, gostilno, trgovino, opekarno in večinoma kmetije s travniki in polji v okolici. Po letu 1970 pa so se Koseze razvile predvsem v stanovanjski del mesta s številnimi individualnimi hišami in dvema večjima skupinama blokov, od katerih ena, in sicer na Ulici bratov Učakar, predstavlja prve terasaste bloke v Ljubljani,« nam je iz enega od stanovanj v teh blokih po telefonu pripovedoval 65-letni upokojeni vodja veleprodaje v Toku Zmago Tančič.

Sestri Jolanda in Sabina sta si izbrali poklic, ki je povezan z zdravjem; Jolanda je zdravnica – specialistka pediatrije, Sabina pa magistra farmacije. Njuna mama in oče sicer nista delala v zdravstvu, rdeča nit, ki v tej družini teče iz roda v rod, pa je delavnost, disciplina in povezanost z naravo vključno z zaupanjem v njeno moč. Glede na pandemijo, ki nas je vse postavila v povsem nov položaj in se izrazito kaže tudi med strankami v lekarnah, smo se v tokratnem pogovoru s Sabino pogovarjali tudi o tem, kaj nam lahko priporoča za izboljšanje imunskega odziva in tudi kako se – glede na še ne tako daljno preteklost – spreminja lekarniška dejavnost.         

Nekoč smo imeli …

Ko so ljudje z nastopom koronakrize začeli množično povpraševati po obraznih maskah, so se na družbenih omrežjih pojavile ideje, da bi jih znale zašiti šivilje iz nekdanjih paradnih slovenskih tekstilnih podjetij. Med prvimi so se dela lotile nekdanje zaposlene v Elkroju iz Nazarij. Znanje so očitno uspešno prenesle tudi na mlajše, ki so se dela lotile resno, in že prve dni karantene je bilo mogoče na spletu naročiti pralne maske. Marsikdo izmed nas je ob tem ponovno nostalgično pomislili, kaj vse smo nekoč znali izdelati doma in kam neki se je izgubilo dragoceno znanje ljudi, ko so izgubili službe.

Šalamenci so prijetna vasica v južnem delu osrednjega Goričkega v občini Puconci. Vaščani so se nekoč preživljali samo s kmetovanjem. Med njimi sta zakonca Sever, ki sta pred dvema letoma praznovala zlato poroko. Tudi po upokojitvi ne sedita na zapečku. Zlasti Marta je vsestransko aktivna …

Čeprav sta odraščala v sosednjih krajih, sta morala Marta in Franc sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja na začasno delo v Avstrijo, da sta se spoznala, pravi v šali sogovornica. Ko sta se vrnila, sta se poročila in na Martinem domu začela kmetovati. Denar, ki sta ga prislužila v tujini, sta najprej vložila v hlev. »Da sva lahko povečala število govedi in krav molznic, ki so zagotavljali redni dohodek,« nam pojasni. Šele nekaj let potem je prišla na vrsto obnova hiše. Ob delu sta skrbela za starša, izšolala in do kruha sta najprej pripeljala Martina polbrata in polsestro, potem pa še svoje tri otroke: hčerki Sonjo in Darjo ter sina Dejana. Vloženi trud v vzgojo in skrb se jima bogato obrestuje, saj se mladi – imata tri vnuke in eno vnukinjo – radi vračajo v skupno gnezdo. 

Samostojnost je za vsakega izmed nas izjemna vrednota, pa naj gre za samostojnost v poklicu, odločitvah, osebnem življenju ali samo pri opravljanju vsakodnevnih stvari, na primer obleči in umiti se, jesti. Dokler smo samostojni, pač ne razmišljamo o tem. Ko samostojnost izgubimo, vsi potrebujemo pomoč in podporo. Posamezniki pomoč strokovnjakov, strokovnjaki pomoč sodelavcev, sosedje pomoč sosedov.

Tega se močno zaveda tudi diplomirana medicinska sestra Cilka Škof, samostojna izvajalka patronažne zdravstvene nege, ki že skoraj dvajset let obiskuje družine na območju občine Polhov Gradec. »Ko stojim pred vrati hiše ali stanovanja prvič, me prevevajo mešani občutki. Koga bom spoznala? Kakšne probleme bom srečala? Ali bom znala pomagati? Na mojem terenu je 3500 prebivalcev ali okrog tisoč gospodinjstev. Strokovni normativ pa je 2500 prebivalcev na eno diplomirano medicinsko sestro.« Podeželski teren je zahtevnejši, ljudje pa zelo prijazni in hvaležni. Tu je živa medsosedska pomoč, zdravstvo in šolstvo sta spoštovani panogi. Zelo so aktivna gasilska društva, društvo upokojencev, tudi Karitas in Rdeči križ.

Nekoč smo imeli

Imeti Tomosov moped je v drugi polovici preteklega stoletja za mladino po vsej Jugoslaviji pomenilo nekaj nujnega, pomenilo je biti v koraku s časom, biti približek zaželene zahodne potrošniške družbe, pa naj je bil to znameniti colibri ali kasnejši avtomatiki vseh mogočih oznak. Mopedi so bili sinonim za gibanje, veselje, brezskrbnost in glasbo …

Zato ni čudno, da je Tomosova menza v Kopru postala prostor, v katerem so potekali prvi rokovski koncerti na obali, prvega je imela tam leta 1971 skupina Bumerang. V Kopru, na stičišču vsaj treh različnih narodov in kultur, so nastajale najboljše slovenske glasbene skupine z najboljšimi glasbeniki in pisci besedil, pomembne in popularne po vsej tedanji skupni domovini.

 ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Veliki četrtek je uvod v velikonočno praznovanje. Ta dan se kristjani spominjajo Kristusove zadnje večerje. Po večerni maši zvonovi v cerkvah utihnejo do velike sobote. Takrat pravijo, da zvonove zavežejo oziroma da gredo zvonovi v Rim. Namesto zvonov so v tem obdobju nekdaj k obredom v cerkvi vabile večje raglje v cerkvenih zvonikih, kjer pa teh ni bilo, so jih nadomeščali »ragljači« – skupine otrok z ragljami. Posebej znan je pri nas še danes ohranjen obhod ragljačev po ulicah Tržiča.

ODSTRTE PODOBE – SOČA (Lemovje)

V razloženem naselju ob cesti Bovec–Vršič–Kranjska Gora v Zgornji Soški dolini, ki je ime dobilo po Gregorčičevi »krasni bistri hčeri planin«, je edini večji skupek hiš le okoli župnijske cerkve sv. Jožefa in podružnične osnovne šole. Sicer pa vas Sočo sestavljajo številne raztresene domačije, vključene v dvanajst zaselkov, med katerimi je tudi Lemovje. »Ta leži na ledeniški terasi na dobrih osemsto metrih nadmorske višine na južnem pobočju Bavškega Grintavca (2347 m). Dostopen je le peš v približno 40 minutah planinske hoje,« začne odstirati podobe zaselka Lemovje Sočan Milan Bradaškja, 67-letni upokojeni elektrikar in zagnani lovec, ki po upokojitvi pred osmimi leti tu gor preživi po sto dni na leto.