»Najraje sem med otroki in med starimi ljudmi,« pravi naš izjemni gledališki in filmski igralec Pavle Ravnohrib. Mlado in staro je osvojil kot legendarni televizijski voditelj Malih sivih celic, odmeva z vsako svojo gledališko vlogo – sprva v Slovenskem mladinskem gledališču, nato tudi na drugih odrih, zadnja leta pa je član Anton Podbevšek teatra. Poznamo ga tudi po filmskih upodobitvah, še zlasti kot Prešerna. S Prešernom je na »ti«, saj ga je ob tej vlogi preštudiral, kolikor ga je le lahko preštudiral, in z njim našel marsikatero vzporednico. Tega seveda še ni vedel, ko je prejel Prešernovo študentsko nagrado, saj je že takrat nakazal, da je igralec velikega formata. Za svoje vloge je prejel številna prestižna priznanja in nagrade.

Marsikomu se zdi nemogoče, da bi nenadoma izgubil sposobnost govora. A se dogaja, med vzroki so najpogosteje možganska kap ter rak grla in ustne votline. Nekateri se kasneje naučijo tako imenovanega nadomestnega govora, drugi uporabljajo govorni aparat ali protezo … Nekateri pa na žalost onemijo. Med njimi bi bil lahko tudi Branko Bubnič, upokojeni trgovec, ki je pred 18 leti preživel hudo operacijo raka na grlu.

»Ko so mi pri 48 letih diagnosticirali raka grla, sem mislil le na smrt. A sem se odločil za boj in zmagal.« Prizna, da brez pomoči strokovnega osebja ter žene in dveh sinov, s katerimi živijo v Hrvatinih, ne bi šlo. »Najhuje je, da po taki operaciji ostaneš brez glasu, ker ti odstranijo glasilke. S tem se je najtežje sprijazniti. Ostaneta ti le sporazumevanje z rokami in pisanje. Med domačimi še nekako gre, je pa lahko zelo nerodno, ko moraš po opravkih ali pa na ulici srečaš znanca. Težko jim je razložiti situacijo, zato se jih veliko zapre med štiri stene.«

Ali morda poznate roman in film Skrivno življenje čebel? Čeprav se zgodba ukvarja predvsem s tematiko rasizma, pa naslov še kako drži: življenje teh bitij je izjemno zanimivo, čeprav je očesu skrito. Zato bomo letos v Vzajemnosti odstirali tančice življenja čebel in čebelarjev …

Gordana Vidić, članica Čebelarskega društva Barje, je nad njimi od nekdaj navdušena in zase pravi, da je rojena čebelarka. Že kot majhna deklica je opazovala dedka, ki se je ukvarjal s čebelami, in mu sčasoma začela pomagati. Kasneje se je čebelicam posvečala občasno, ko pa so otroci odrasli in še posebej odkar je v pokoju, se je njena ljubezen do čebelic spet razcvetela. »Pravzaprav me je leta 2000 našel en roj. Oskrbeli smo ga in mu ponudili panj, za katerega so čebele preprosto vedele, da je zanje.«

 Karel Košmrlj iz Podklanca je bil leta 1930 pri vojakih v Makedoniji, točneje v kraju Kočani (stoji na levi strani v prvi vrsti). Fotografijo hrani njegov sin Drago Košmrlj iz Sodražice.

 V čevljarski delavnici, ki je delovala v Gornjem Logatcu, se je leta 1928 učil za čevljarskega pomočnika Jože Kršmanc (prvi z leve). Fotografijo hrani njegova hči Marinka Podlogar z Loga pri Brezovici.

 Na fotografiji, ki je nastala v Sevnici leta 1940, sta Anton Žužek in žena Angela. Fotografijo je poslala njuna hči Marija Grdešič iz Novega mesta. 

ODSTRTE PODOBE – TRŽIČ

Ob poti iz glavnega mesta province Norik Virunuma na Gosposvetskem polju v Emono je že v rimskih časih pod Ljubeljem stalo naselje Forum in Lubelino (Ljubeljski trg). Ko ga je zasul plaz, so se prebivalci umaknili nižje v dolino in ob izlivu potoka Mošenika v Tržiško Bistrico ustanovili novo naselje, ki je leta 1320 v pisnih virih prvič omenjeno kot Neumarktl. Leta 1492 je cesar Friderik III. na prošnjo tedanjih lastnikov Tržiča grofa Lovrenca Paradeiserja in dedičev grofa Janeza Lamberga vasi podelil trške pravice, ki so omogočale prirejanje tedenskih sejmov in prodajo rokodelskih izdelkov po vsem cesarstvu. To je ugodno vplivalo na gospodarski razvoj kraja, skozi katerega je vodila glavna prometna povezava med Trstom in Avstrijo. Zaradi nje ter obilice vodnih virov, bogatih gozdov in nahajališča železove rude so se razmahnile številnih obrtne delavnice in manufakture (železarske, usnjarske, čevljarske, tekstilne idr.).

Zgodba o zimskih radostih je lahko tudi ljudska pripoved o globalnem segrevanju. Ljudje so začeli opažati, da so zime vedno manj bele že po letu 1965. Pa vendar je zapadlo več snega kot zdaj in tudi dalj časa se je obdržal. Tako včasih ni bilo treba potovati na oddaljena smučišča, pa tudi ni bilo s čim, zabava se je obetala že na domačem dvorišču.

Poleg sankanja in smučanja bi lahko rekli, da obstaja še ena starejša dejavnost, to je drsanje na snegu. Kar pomeni, da primanjkljaj sank otrok ni prikrajšal za veselje na snegu, prav je prišla prav vsaka reč: kos lesonitne plošče ali pločevine ali celo kak pokrov, ki so ga otroci izmaknili stari mami. Tudi narobe obrnjena pručka je prišla prav. Najstarejši spomini segajo do uporabe lestve za spuščanje po bližnjem klancu. Da je lestev drsela po snegu, se je moral prej odtajati in nato ponovno pomrzniti. Tako se je lahko zabavala cela soseska hkrati.

Rudolf Lopatec iz Dobrave pri Škocjanu, ki je s svojimi ročno izdelanimi čevlji segel celo do pariških modnih pist, pravi, da ostaja po srcu in duši kmet. Meni, da tisti, ki nad kmetovanjem vihajo nos, ne razumejo in ne cenijo življenja, saj vse izhaja iz zemlje, narave: hrana, najboljše surovine za oblačila in obutev ... Sam se tako v visokih krogih kot med kmeti dobro počuti, če je le med dobrimi ljudmi. So pa tu in tam takšni in drugačni, pravi. 

Rudolf je bil kot otrok zelo rad pri babici Mariji, ki ga je pazila in mu krajšala čas s pripovedovanjem o zgodovini njihove kmetije. Tudi o pradedu Janezu, čevljarju, ki je pridno delal, da bi si lahko nekoč kupil kos zemlje in kmetoval. Tako zelo je bil neučakan, da je s prvim prihranjenim denarjem ob čevljarski delavnici postavil kozolec, vendar vanj ni bilo kaj dati, ker ni imel travnika. Ker je sosednja zemlja pripadala gospodi Otoški, se je odpravil do »grofice«, kot so imenovali gospodarico, in predlagal, da bi kupil njen travnik, ki je...

»Od nekdaj je veljalo, da vsaka vas potrebuje šolo in cerkev. Da pa kraj v resnici zaživi, potrebuje tovarno, da imajo ljudje delovna mesta, ter gostilno, da se imajo kje pogovarjati in zabavati, in nogometni klub, da se imajo o čem pogovarjati.«

S temi besedami je leta 2015 televizijski novinar Zvezdan Martič začel svoj dokumentarni film Kam so vse tovarne šle. V njem je prikazal usodo nekaterih nekdaj zelo uspešnih slovenskih tovarn, poznanih po vsej tedanji skupni državi Jugoslaviji, med katerimi so se mnoge uveljavile tudi na tujih trgih. Doma so pomenile ponos kraja, saj so dajale kruh tisočim delavcem in njihovim družinam. Vse po vrsti so bile tesno vpete v širše družbeno okolje, skrbele so ne le za svoje zaposlene in njihove družinske člane, temveč so aktivno sodelovale pri gradnji celotnega kraja, skrbele so za kulturna in športna društva, šole, vrtce, zdravstvene domove, stanovanja, podjetja so bila pomembni donatorji.

Na obisku pri Emi Andoljšek čas neizmerno hitro mine. Z možem Ludvikom imata toliko zanimivega povedati – od spominov, neobičajnih zgodb do prepletanj življenjskih usod in dolgoletnih prijateljstev. Da o nevsakdanjih konjičkih niti ne govorimo. Še zdaleč nista človeka, ki bi se v pokoju dolgočasila.

Oba sta velika ljubitelja knjig, približno tisoč jih imata v Ljubljani in še toliko v Suhadolu. Tam sta si pred več kot 30 leti zgradila počitniško hišo in obdelujeta velik vrt. Imata tudi štiri vnukinje, pred leti sta jih čuvala, zdaj pa bolj ali manj spremljata njihovo odraščanje. Ob tem pa se ukvarjata še z marsičim. »Veliko skupnega imava, podpirava drug drugega pri delu in konjičkih. V delovni sobi imava vsak svojo pisalno mizo in delava vsak svoje, v Suhadolu pa se dogovoriva, kaj bova počela. Drugače pa Ludvik veliko časa posveti astronomiji, jaz pa vezenju s križci,« pove Ema Andoljšek.

Tako bi lahko rekli za Marinko Lancner iz Ljubljane, ki je pred kratkim praznovala svoj 95. rojstni dan. Še vedno je nadvse vitalna, sama skrbi za trinadstropno vrstno hišo, predvsem pa dobro skrbi za svoje zdravje in kondicijo.

Vsako jutro telovadi, vsak dan gre na enourni sprehod s pohodnimi palicami, rada okopava in ureja svoj vrt, na katerega je zelo ponosna, saj na njem ni plevela. Sicer pa je vedno vesela in razigrane volje in rada pove, da ji tako dobro, kot ji gre zdaj, ni šlo nikoli prej. V rani mladosti je morala trdo delati na kmetiji, s konji je orala njivo, kosila travnike, prevažala pesek, ki ga je morala prej skupaj z očetom ob reki presejati in naložiti na voz. Kasneje je kot tkalka težko delala v tekstilni tovarni. Nazadnje je deset let sama skrbela za nepomičnega moža. Zdaj ji kosilo dostavljajo na dom, zajtrk in večerjo pa si pripravi sama. Kot pravi, si ob kosilu rada privošči tudi kozarček črnega vina za zdravje.