S skupino ljubiteljev narave in kulturnih ostalin preteklosti sem se odpravil po krožni naravoslovni poti po Rakovem Škocjanu. To je kraška dolina, skozi katero se pretaka voda med Cerkniškim in Planinskim poljem. Od leta 1950 je območje zaščiten krajinski park.

Tu se je kraška narava preoblikovala, ker se je porušil kamnit strop podzemeljskega rova. Iz slikovitih Zelških jam izvira potok Rak. Teče pod Malim naravnim mostom, nato pod Velikim naravnim mostom in se usmerja po brzicah v divjo udarno sotesko in se znova zlije v kraško podzemlje – v Tkalca jamo. Potok Rak občasno izjemno naraste in voda takrat seže pod obok Velikega naravnega mostu in poplavi dolino.

Družina Blatnik iz Artič je imela svoj tamburaški ansambel, saj so fantje sami izdelovali glasbila. Od devetih otrok jih je igralo pet, med njimi tudi mama Branka Brečka, ki je na fotografiji iz leta 1935 z berdo – kontrabasom.

Marija Ogrinc iz Lisc pri Celju je leta 1958 praznovala stoti rojstni dan in je bila takrat najstarejša Celjanka. Ob njej sta hčeri, na levi Neža Lešnik, na desni pa Terezija Slemenšek. Fotografijo hrani njena vnukinja Irma Košenina.

 

Svet je potreben objema, pravi pisateljica Darinka Kobal, ki je do zdaj napisala že 1100 različnih otroških pravljic, zgodb in ustvarjalnih nalog za otroke. Njen opus obsega 45 slikanic s pravljicami in 25 knjig v elektronski obliki. Z njimi obiskuje šole in knjižnice ter jih pripoveduje otrokom, pri tem pa ji pomaga lutka Pika Rokavička. Štiri so prevedene v hrvaščino, ena v srbščino in tri v angleščino. Poleg tega objavlja zapise v številnih revijah, tudi Vzajemnosti, in na Radiu Slovenija. Tako obsežen opus je lahko ustvarila zato, ker zase pravi, da je radovedna in disciplinirana, drži se načela, da vse, kar začne, tudi konča. Preživela je hudo bolezen, že več let je prostovoljka, polna je energije in veselja do življenja, kar kot nekdanja učiteljica rada deli z drugimi. 

V Lokovici pri Šoštanju je na hribu v idiličnem okolju domačija, ki ji je Marija Irman vdihnila bogato življenje – s pivovarno in žganjekuho, muzejem, ki je poklon njenim staršem in starim staršem ter izraz spoštovanja tradicije, pa tudi z urejeno okolico, kjer mnoge malenkosti same po sebi govorijo, da ima ta prostor posebno dušo.

Družina Irman je nekoč živela na kmetiji v Braslovčah, kjer so imeli živino, na kmetiji v Lokovici pa so obdelovali nasad hmelja, travnik, sadovnjak in gozd. Med počitnicami sta oba otroka, Marija in Marjan, pomagala tako v Braslovčah kot Lokovici. »Danes poslušamo, kako hudo je nekaterim otrokom, ker ne morejo na morje. Midva z bratom sva večino počitnic delala na kmetiji in se nisva prav nič pritoževala nad tem.« Ker sta bili doma posebni vrednoti delo in poštenje, sta s tem dobila najboljšo popotnico za življenje, zato sta kasneje tudi oba veliko dosegla.

Slovenski narod zavzema s častitljivo starostjo svojega ljudskega prava spoštovanja vredno mesto v evropski zgodovini. Tudi po propadu Karantanije in njenega legendarnega prava z Gosposvetskega polja so v ljudeh ostala merila o tem, kaj je dovoljeno in kaj prepovedano, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je pravično in kaj je krivično.

Karantanija je izgubila svobodo in naslednjih tisoč let je naše ljudstvo preživelo v tlačanstvu pod tujim gospodarjem. Molči in delaj! Trpi in potrpi! Živi in preživi! Tlaka, lakota, kuga, kobilice, turški vpadi, kmečki upori, vojne med fevdalci ... Le kako bi preživel vse to, če naš kmet ne bi veroval v zmago dobrega nad zlim, v zmago pravice nad krivico?

ODSTRTE PODOBE – GORJE

»Ne glede na to, v kateri vasi smo doma, Gorjanci običajno uporabljamo kar skupno zemljepisno ime Gorje, kakor se imenuje tudi naša občina (z dvanajstimi naselji), ki pa je bila okoli leta 1900 precej večja kot zdaj, saj se je raztezala od Malega Triglava na zahodu do Save na severovzhodu. Kadar se iz Škofje Loke, kjer živim dobrih štirideset let, odpravljam v svoj rojstni kraj, vselej rečem, da grem v Gorje, kar pomeni, da grem na domačijo Pr' Turnu v Spodnje Gorje.

Ko ji je jeseni leta 1996, mesec dni pred smrtjo, teta Julka Slivnik izročila album, je začutila, da je prejela nekaj pomembnega, nekaj dragocenega. Skrivnostne stare razglednice so jo pritegnile. Začela se je zanimati za preteklost, za življenje njenih prednikov in za vse, kar je bilo povezano s temi razglednicami. Pri tem se ji je zazdelo, da ni prav, da tako zanimivi dokumenti takratnega časa, njene družine in domačega okolja obležijo na dnu predala. Zato je leta 2009 ohranjeno zbirko razglednic, ki so jih Čebularjevi (največ njen stari stric živinozdravnik Anton Slivnik) prejeli v letih 1896 do 1905, dopolnjeno s številnimi zanimivimi podatki, objavila v monografiji Pozdravi od blizu in daleč.

Ko so v Društvu upokojencev Mali Slatnik (pri Novem mestu) pred leti iskali novega predsednika, so Francija Dragana nagovarjali, češ da mu to ne bo vzelo veliko časa. »Če je tako, potem me ne potrebujete,« je odvrnil Franci, ki je pred upokojitvijo delal na različnih delovnih mestih: kot prodajalec, komercialist in direktor. Odločil se je, da prevzame odgovornost, in DU Mali Slatnik, ki bo drugo leto praznoval 25 let, se danes lahko pohvali z naraščanjem števila članov. V štirih letih so pridobili 50 novih članov, za tem pa se skrivajo številne nove dejavnosti, ki so jih uvedli pod Draganovim vodstvom, med njimi je tudi igranje petanke.

V družino Čretnik sta starša ljubezen do petja prinesla iz svojih rojstnih domov. Oče Slavko je otroštvo preživel na Kalobju, z bratom Ludvikom sta prepevala stare ljudske pesmi in marsikaterega slavljenca razveselila s podoknico.

Mama Jožica je odraščala na Žusmu v občini Šentjur. Združila ju je ljubezen in skupen dom sta si ustvarila na Platinovcu pri Grobelnem. Družina se je počasi povečevala in tako so se jima v zakonu rodili štirje otroci – Mira, Jože, Dragica in Greta, ki so seveda podedovali veselje do petja. Ob domačih opravilih jih je spremljalo petje, vsako soboto so se sorodniki zbrali na Čretnikovi domačiji na Platinovcu in ubrano prepevali. Tako se je ljubezen do glasbe in ljudskega petja prenesla že v četrti rod.

Ko sem si ogledoval dela samouke slikarke Cvetke Špoljarič in se nekaj dni potem z njo pogovarjal, sta se pred menoj razgrinjala dva tako različna svetova, da sem se počutil kar nekoliko zmedenega. Zakaj neki? V vsaki zgodbi iščem nit, tkivo, s katerim je zraščena nekdanja in sedanja bit, povezavo med prejšnjim in sedanjim, med nekoč in danes.

V njenih slikah se zrcalijo pokrajine, enkrat obsijane s soncem, drugič zastrte z grozečimi nevihtnimi oblaki, a je vendarle na vseh videti umirjeno lepoto, sproščenost, toplino, žarčenje dobrih energij: kolovoz skozi deželo, ki pomirja in vodi v prihodnost. To sem občutil tisti dan na njeni razstavi na Slovenskem Javorniku, gori pod strmimi bregovi Karavank, ki so pogosto predmet njenih slikarij. Nekaj dni zatem sva posedala ob kavici in domačem jabolčnem »štrudlnu«, ko mi je pripovedovala o svojem življenju. Šolarka, mladenka zvedavih oči, delavka v enem izmed Iskrinih obratov blizu rodne Koroške Bele, ki ga je pobrala sprememba družbenega sistema, potem delavka v gostinstvu, vmes pa ljubezen, možitev, otrok, nerazumevajoč mož pa ločitev in varčevanje in odtrgovanje od ust za šolanje otroka malodane do upokojitve. In potem pokojnina, ki ni za umret in je komaj za preživet.

Mnogi stari reki tudi v stoletjih niso izgubili svoje slikovitosti. Ohranili so starosvetno žlahtnost, sočnost in neposrednost ljudskega izraza in ostali zanimiv biser v zakladnici naše ljudske dediščine. Eden takih je povezan z lesenimi coklami.

Naša kmečka domačija, če je bila še tako revna, je vendar bila gospodarsko neodvisno kraljestvo – z doma pridelano hrano, doma izdelano obleko, doma narejeno obutvijo, doma izdelanim orodjem … Eno najstarejših in najpreprostejših obuval so prav gotovo lesene cokle. Beseda cokla je verjetno nastala iz latinske besede soccus, ki pomeni copate.