Pokrajinski muzej Maribor domuje v mariborskem gradu, kjer si lahko obiskovalec ogleda stalno zbirko predmetov od prazgodovine do bližnje preteklosti. Zbranih je okoli sto tisoč muzealij.

Na območju Maribora in okolice so odkrili številna pričevanja o poselitvi že od konca mlajše kamene dobe. Največje je bilo odkrito v Radvanju. V rimskem času je bilo to območje povezano s takratnimi središči na Ptuju, v Celju in Lipnici, predvsem so k temu pripomogle dobro vzdrževane ceste, po katerih so med drugim prevažali pohorski marmor.

Dobre stare viže

Vili Petrič, hudomušen in vedno dobrovoljen možakar, se je pred 75 leti rodil v Trnovljah pri Celju. Že kot mladenič se je pridružil mladinski godbi, nato pa je šel v glasbeno šolo. Prvi ansambel je zbral davnega leta 1958. Od tedaj naprej je bil trobentar, harmonikar, skladatelj in vodja ansambla, na igranjih pa je včasih harmoniko tudi odložil in zaigral na orgle. Štirje bratje so kot ansambel bratov Petrič začeli kmalu snemati za Radio Maribor. In tako se je začelo …

Vas Griblje leži ob Kolpi v občini Črnomelj, v njej pa je nekaj velikih in odličnih kmetov. Nekoč je pri vsaki hiši rasla rdeča podolgovata čebula, ki je bila tako odlična, da so jo domačini prodajali po Sloveniji in Hrvaški. Nič več je ne pridelajo toliko kot nekoč, jo pa marsikdo – tudi Anica Totter – vsako leto posadi zase in nekaj malega za prodajo. Anica se je na kmetijo Totter preselila iz sosednje hiše, tako je svojega moža Alojza poznala od malega. Pet otrok imata: hčerki Metka in Urška ter sin Jaka živijo v Beli krajini, Metod, eden izmed dvojčkov, je v Ljubljani, drugi dvojček Ciril pa vodi kmetijo. »Če bi se dvojčka rodila bližje datumu, ko goduje Peter, bi bila Peter in Pavel, tako pa sta Ciril in Metod,« pripoveduje gospa Anica.

Vse pravljice se začnejo takole: »Nekoč, pred davnimi leti, je živela deklica. Bila je prav posebna in imela je veliko darov.« Tako nekako začenjam tale zapis – nekoč, pred davnimi leti, sem spoznala Ano Korenč. Ponudila se je, da bo pripravila delavnico oblikovanja gline za otroke na mavričnem dnevu ob zaključku šolskega leta. To so bili še drugačni časi in ponuditi otrokom, da lahko vsak, kdor hoče, dobi gline, kolikor hoče, in pod budnim očesom poznavalke oblikuje svoje zamisli, je bilo takrat res lepo.

»Sleherno življenje se enkrat konča, kako bomo živeli do tega konca, pa se vsak sam odloči.« To bistroumno misel si je Mateja Tea Grošelj izposodila v izjemni knjigi Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in četrt. Je družabnica starejšim, ki so še dovolj vitalni in si želijo iti na sprehode, na dopuste ali potovanja, po nakupih, obiskati kulturne in druge prireditve ali pa morajo do zdravnika. Morda njihovi sorodniki nimajo časa, da bi jih spremljali, ali živijo drugje, sami pa tega ne zmorejo, ne znajo ali si ne upajo. Ob sebi želijo imeti nekoga, ki nanje popazi, jim pomaga, svetuje, naredi dan prijetnejši. 

Slamnikarski muzej Domžale hrani bogato dediščino tristoletnega pletenja kit in izdelovanja moških ter ženskih klobukov iz slame. Domžale so pravzaprav zrasle iz slamnikov, zato iz spoštovanja do te dejavnosti slama krasi občinski grb in zastavo.

Kamniškobistriška ravnina je bila nekoč večinoma posejana z žitom. Slamo je uporabljalo nekoč pretežno kmečko prebivalstvo za ležišča, pokrivanje streh in nastiljanje živini. V 18. stoletju pa se je na tem območju začelo hitro razvijati izdelovanje slamnatih pokrival.

Koliko truda so vložili rodovi pred nami, ko so krčili gozdove in zemljo trgali kamnitim gmajnam: očevina – krčevina. Kakšen najmanjši kos zemlje lahko preživi eno družino – to je grunt. Velikost grunta je različna, odvisna je od rodovitnosti zemlje.

Če sta si brata med seboj delila zemljo, je pri tem veljalo staro pametno pravilo: starejši sin deli, mlajši prvi izbira. Delili so posestvo le, če je bilo zemlje dovolj, da se je lahko še ena družina preživila. Mnogokrat pa oče do zadnjega ni želel prepustiti domačije sinu. Držal se je stare vere:

Med številnimi izdelki in študijami naravnega oblikovanja opazim v ateljeju Oskarja Kogoja prav poseben predmet – leseni propeler. »Izdelal ga je moj nono Ciril Butkovič« mi pove in doda, da je imel v Mirnu tovarno lesenih izdelkov, imenovano Cirilova delavnica, ki je po nacionalizaciji postala tovarna Iztok.« Nono Butkovič je bil zelo napreden tovarnar, saj je imel prvi v Sloveniji parno postrojenje za obdelavo lesa, ki ga je uvozil z Dunaja. Med drugim je izdeloval tudi propelerje za italijanska letala Fiat in tako dal slovenski pečat tudi italijanski tehniški kulturi.

ODSTRTE PODOBE – NOVA GORICA

»Začetki Nove Gorice segajo v čas med letoma 1946 in 1947, ko se je na slovenski strani pojavila negotovost, ali se bo nova državna meja med Italijo in Jugoslavijo z meddržavno pogodbo udejanjila tako, da bo Gorico prisodila Italiji in da bo s Slovenci naseljeno zaledje v Jugoslaviji oziroma Sloveniji ostalo brez svojega središča. Slutnjo je potrdila mirovna pogodba 21 držav z Italijo, ki je bila podpisana 10. februarja 1947 v Parizu. Tako so se že pred 15.

Čeprav je pobuda za novo mesto nastajala nekako spontano, sta odločitev za njegovo gradnjo morala potrditi državni in politični organ. A že pred tem (10. maja 1947) je Slovenski poročevalec povzel Tanjugovo vest, da bodo v neposredni bližini starega mesta Gorica zgradili novo Gorico. Zato je bil pri okrajnem izvršilnem ljudskem odboru goriškega okraja ustanovljen poseben delovni odbor z nalogo, da pripravi regulacijski osnutek za novo Gorico. Vodstvo goriškega okraja je namreč presodilo, da je slovenska vlada svoje delo za gradnjo novega mesta...

Letos spomladi je v poštni nabiralnik Atletskega kluba Krka Novo mesto prispela razglednica z naslednjo vsebino. »Mineva 40 let, odkar sem v letih 1959-1977 kot profesor telovadbe na gimnaziji metal kroglo za AK Novo mesto, v letih 1959-61 sem bil tudi še prvak Slovenije. Igral sem še šah, odbojko in v godbi. Vsem starejšim atletom, ki se me še spomnijo, pošiljam lep pomladni pozdrav!« Pripis: »Vozim se z električnim invalidskim vozičkom, upokojenec Igor Penko, Žalec.«

Ko sem z očmi božal vzorno napisane, skoraj tiskane črke na razglednici, me je obšlo veselje, pravzaprav kar navdušenje. V nedavnem obsežnem almanahu AK Krka zgodbe o Igorju Penku ni bilo samo zato, ker se je pred desetletji – morda zaradi svojega nemirnega raziskovalnega duha – izgubil z našega atletskega obzorja. Ko smo zbirali podatke o starejšem rodu, nam ni prišlo na misel, da bi ga lahko našli na šahovskem – to nam je na obisku v Žalcu povedal sam, namreč, »če bi po meni povprašali šahiste, bi me našli«.