ODSTRTE PODOBE – TRŽIŠČE

»Ker ne poznamo izvora krajevnega imena in tudi ne letnice njegove prve pisne omembe kot Tersische, si lahko pomagamo le z ustnim izročilom, ki njegov nastanek povezuje z dejstvom, da se je na tem območju od nekdaj veliko trgovalo,« je 77-letni upokojeni inž. org. dela Janez Valant začel opisovati Tržišče. To gručasto središčno naselje leži na pobočju vzhodno nad Tržiškim potokom, preden ta vstopi v zoženi del Mirnske doline, ob cesti Trebnje–Sevnica, od katere se tu odcepi cesta proti Malkovcu in Slančjemu Vrhu.

Iz roda v rod

K Bojanu Črtaliču sem prišla zaradi robotov, pa sem izvedela, da so ti le del strojev, ki jih uporabljajo pri podjetju FerroČrtalič. Na področju zahtevne tehnološke obdelave različnih vrst površin spadajo med podjetja z mednarodnim ugledom in priporočili. To potrjuje tudi dejstvo, da jim je zaupana obdelava podvozij za najnovejši model boeinga, ki je do zdaj tudi največje letalo te družbe. Seveda pa so že pred tem pri velikih poslih že sodelovali z njimi – med drugim tudi z visokoinovativnimi postrojenji za servisiranje letal.

Eden izmed simbolov velike noči so obarvana jajca: pisanice, pisanke, pirhi, remenke, drsanke …, kakor koli jih že imenujemo. Domišljija pri barvanju in krašenju pirhov je neizmerna in marsikateri je prava mala umetnina. Nekaj posebnega so tisti, ki jih izdeluje Miša Arh iz Ljubljane.

Upokojena knjižničarka že desetletja poslikava pirhe, pred leti smo jih že predstavili v Vzajemnosti. Pirhov ne izdeluje zaradi verskih razlogov, pač pa zato, ker rada ustvarja. »Barvanje jajc ima večtisočletno zgodovino, saj je bilo jajce že v poganskih časih simbol novega življenja. Ta simbolika mi je všeč.« Vsako leto jih razstavlja v knjižnici Jožeta Mazovca v Mostah, lani je sodelovala tudi na skupinski razstavi v Lendavi.

Na fotografiji iz leta 1911 so sinovi Karoline in Antona Toplaka iz Hrastnika. Na konjičku sedi Toni, poleg njega stoji najstarejši Edi, najmlajši, ki še nosi oblekico, pa je Milko. Fotografijo je poslala njihova nečakinja Darinka Gošnjak.

 

Trnovec leta 1947. Učenci osnovne šole Podvrh z učiteljem Ludvikom Ahačičem so se fotografirali po zaključenem čiščenju sadnega drevja pri bližnjem posestniku. Med fanti je tudi Franc Divjak, ki nam je poslal fotografijo.

Moja Ljubljanica je poimenovana stalna muzejska razstava, ki domuje v Kulturnem centru Vrhnika. Na sodoben način je predstavljeno življenje skozi tisočletja na reki in ob njej, saj je bila Ljubljanica do sredine 19. stoletja glavna pot za prevoz tovora z Vrhnike v Ljubljano in še daleč naprej.

Struga in porečje reke Ljubljanice sta zakladnici naravne in kulturne dediščine. Posebnega pomena so arheološke najdbe iz okolice izvirov Ljubljanice na Vrhniki, zlasti lesena ost iz 8. tisočletja pred našim štetjem, stara je od 38 do 45 tisoč let in naj bi bila prva tovrstna naprava na svetu. Tu je bil tabor kamenodobnih lovcev, najdeni so bili bakrene sekire iz 8. tisočletja pred našim štetjem in drugi pričevalci o tukajšnji starodavni poselitvi. Posebno pozornost vzbuja najstarejše ohranjeno leseno kolo z osjo na svetu, ki naj bi bilo staro kar 5200 let.

Reka, kolikor jih Bog da, se je zagotovo držal možakar v hrvaški Čičariji, ki je imel v vasi kar dvajset otrok. Ko so se ljudje obregnili vanj, zakaj je treba imeti toliko lačnih ust, se ni pustil motiti: »Imel bi še kakšnega, pa ga nimam več s kom!«

Iz iste vasi izhaja hudomušna zgodba, kako so se znali pozabavati med košnjo, ki je baje resnična. Ko je deklica ali žena nesla svojemu fantu ali možu okrepčilo, jo je prestregel drugi kosec, ki je zaklical: »Pridi, mala, malo sem!« »Ne morem, nesem malico svojemu Pepotu!« »Bo Pepo že počakal pet minut!«

Žegnani les je starosvetni slovenski domačiji prinašal blagoslov, jo varoval pred zlom in klical dobro. Poljem je prinašal rodovitnost, odganjal je strelo in zle duhove od domačije ter pomagal do zdravja in dobre letine. Katere vrste pomladnega vejevja sestavljajo cvetnonedeljsko butaro v posameznem kraju, vedo le domačini. Navadno je bilo treba nabrati sedem vej različnih grmov ali dreves.

Prvotna butara pa ni bila le sveženj okrašenega pomladnega zelenja, ampak so nanjo obešali tudi razne oblike velikonočnega kruha. To dokazujejo imena v različnih delih naše dežele. Štajerci imenujejo butaro presmec (presni kruh), Gorenjci ji pravijo beganca (gubanica), Korošci prajtelj (presnec), v Savinjski dolini potica.

Savinjčani so ponosni na Faniko Raček, najstarejšo občanko Prebolda, iz Latkove vasi, ki je desetega februarja praznovala 104. rojstni dan. Hkrati pa je tudi najstarejša slovenska interniranka in živa priča nacističnega nasilja.

Fanika je še vedno zelo čila, bistrega duha, izrednega spomina, vedoželjna in ozaveščena, saj redno spremlja dogajanje tako doma kot v svetu. Ob tem je nadvse hvaležna zakoncema Majdi in Blažu Jelenu, s katerima skupaj živijo že 42 let, od moževe smrti naprej. So kot prava družina z velikim medsebojnim spoštovanjem. Njuni hčerki Nataša in Mateja ter njuni otroci so ji zelo dragi vnuki in pravnuki, ona pa je zanje mama, babica in prababica.

Do družine Jeram v Podgoro nas pelje pot skozi Poljansko dolino – mimo Tavčarjeve domačije, Visokega in Hotavelj, kjer je eno od izhodišč za Blegoš. To goro Tone Jaram obišče tudi dvajsetkrat na leto, včasih gre z njim tudi žena Milka. Malo naprej od Hotavelj pa sta družinska hiša in delavnica, ki jo je oče že nekaj let nazaj predal sinu Simonu.

Pred hišo je ogromno palčkov in drugih pravljičnih bitij, ki jih gospa Milka že dolgo zbira: »Palčke imam rada. Ko sem dobila prvo priložnost, sem ga kupila in potem še enega in še enega ... Nekoč me je mož peljal v Radgono k znanemu izdelovalcu palčkov, toda prišla sva prepozno. Pa sem vztrajala, ga poklicala po telefonu in prišla do želenih palčkov.«