Pozivi za podaljšanje nakupovalnega časa za upokojence

Med ukrepi za zajezitev širitve okužbe z novim koronavirusom je bilo zelo veliko burnih odzivov na časovno omejitev nakupov za upokojence. Številni menijo, da je odločitev o tem, da upokojenci nakupujejo živila le od 8. do 10. ure, neživljenjska, celo diskriminatorna. Zato je vlada prejela kar nekaj pozivov, naj ponovno preuči in spremeni odlok, da bi se časovni interval nakupovanja živil izključno za ranljive skupine podaljšal do 12. ure.
Med prvimi so se za podaljšanje časa za nakupe starejših in drugih občutljivih skupin zavzeli v združenju Srebrna nit. Vladi predlagajo naj bodo trgovine zanje odprte vsaj štiri ure, torej od 8. do 12. ure, za vse druge pa od 12. do 20. ure. Ob tem so opozorili še, da »varnostniki in drugi, ki skrbijo za red ob vhodih s preverjanjem starosti ob vstopu v trgovino, kršijo pravico o varovanju osebnih in zdravstvenih podatkov.
Razkuževanje stavb ne more bremeniti etažnih lastnikov

Pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) so prepričani, da je razkuževanje skupnih prostorov stavb ukrep za zagotavljanje javnega zdravja, katerega stroške mora kriti država.
Če je vlada kljub dvomu Nacionalnega instituta za javno zdravje (NIJZ) v koristnost razkuževanja hodnikov in stopnišč v večstanovanjskih stavbah sprejela tak odlok, naj zagotovi njegovo strokovno izvajanje, vendar ne na stroške etažnih lastnikov, so odločni. Na pomanjkljivosti odloka sta že opozorili tudi Združenje upravnikov nepremičnin in Združenje etažnih lastnikov.
Ni dovolj spreminjati le človeka, pač pa tudi okolje

Zaradi nevarnosti okužbe s koronavirusom COVID-19 je v marcu praktično ves svet ohromel. Vsi smo trepetali pred nevidno okužbo, ker smo vedeli, da ogroža zdravje in celo življenje. Tu lahko potegnemo vzporednico z onesnaževanjem okolja. Vendar se bo enkrat virus umaknil (četudi morda le potuhnil), a vendarle ne bo večna grožnja v primerjavi z vsem, kar je v naši zemlji, vodah, ozračju. Srhljivo je slišati naštevanje, kako težka okoljska bremena ima Slovenija iz preteklosti: azbest v Anhovem, Mariboru, Ljubljani in na obali, organska topila in težke kovine na Vrhniki, svinec v Mežici, težke kovine in prašni delci v Zasavju, PCB v Beli krajini, težke kovine v Celjski kotlini, atrazin na Dravskem polju ... Najhuje pa je, da za vse to vemo že desetletja, pa nihče noče ukrepati, je kritična prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki deluje v okviru Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
-

»Z morebitno resno epidemijo koronavirusa se bo v celoti pokazala dolgoletna nedohranjenost javne zdravstvene mreže – kadrovska, finančna in prostorska. Če bo treba hospitalizirati več tisoč ljudi, jih ne bomo imeli kje nastaniti,« je tri dni po prvi okužbi s koronavirusom v naši državi dejal sociolog dr. Gorazd Kovačič. Opozorilo se je tedaj zdelo pretirano. Slab teden dni pozneje je bilo čisto drugače. Javno zdravstvo, večni grešni kozel, je ostalo edino upanje ogroženega prebivalstva.
Vse se je v hipu hudo spremenilo
Vse se je v hipu hudo spremenilo.
Dvom in strah, to sta naša največja sovražnika. Roger FritzSpominjam se mnogih TV-poročil v preteklem letu, ko so ljudje po silnih poplavah, neurjih, plazovih, toči in žledu sporočali: »Česa takega niti najstarejši ne pomnijo.« Kaj pravijo danes?
Res je, predolgo smo se igrali z naravo, ignorirali vsa opozorila, se norčevali iz nekaterih znanstvenikov in nevladnikov, vse dokler ni udarilo. Pred kratkim z neusmiljenimi požari v Avstraliji, kjer so ljudje bežali s svojih domov v želji po golem preživetju, ki pa ga ni uspelo ohraniti milijonom živalskih vrst. Videti je bilo prav apokaliptično.
-

Že berete elektronske knjige?
Samoizolacijo zaradi epidemije novega koronavirusa lažje premagujemo z branjem e-knjig. Beremo lahko na vseh elektronskih napravah (računalniku, tabličnem računalniku, pametnem telefonu), s pomočjo bralnika pa je branje še posebej udobno, saj si lahko velikost črk in osvetljenost prilagodimo.
V spletni knjižnici in knjigarni Biblos je na voljo več kot 3800 naslovov, knjige si lahko izposodite ali kupite 24 ur na dan 7 dni v tednu. Izposoja je brezplačna, e-knjige pa je mogoče tudi kupiti.
-
Politiki nam zelo radi ponujajo podatke o gospodarski rasti, ki naj bi dokazovali njihovo voditeljsko modrost. Pri tem praviloma zamolčijo, kdo ima od te rasti največjo korist. Brez ovinkarjenja smemo reči, da se rasti najbolj veselijo lastniki kapitala oziroma tisti, ki dobiček povečujejo na plečih svojih zaposlenih. Tistim, ki uspešnost svojih poslovnih projektov merijo s količino dobička, je seveda zmeraj v največje breme postavka, ki vključuje tako imenovani strošek dela in davke. Zato zahtevajo »vitko državo«, kar pomeni, povedano z drugimi besedami, čim manj sredstev za javno zdravstvo, šolstvo in socialne podpore. Skratka, država naj uveljavi načrt, ki bo čim prej dosledno upošteval pričakovanja lastnikov kapitala, ne oziraje se na posledice.
Kako ubraniti stanovalce domov pred okužbo?

Obiski v domovih za starejše (imamo 102 domova) so prepovedani že več tednov, sj je po mnenju strokovnjakov koronavirus covid-19 nevaren zlasti za starejše zaradi slabšega delovanja imunskega sistema, pridruženih kroničnih obolenj, denimo srčno-žilnih bolezni in sladkorne bolezni, ter drugih zdravstvenih težav, ki so v starosti pogostejše. V večini domov se uspešno varujejo pred okužbami, vendar pa je med vsemi 897 okuženimi že petina stanovalcev. Največja žarišča so v domovih v Metliki, Šmarju pri Jelšah in Ljutomeru.
Kako naj bi krajevne skupnosti uredile dolgotrajno oskrbo
V krajevni skupnosti današnje evropske države deluje vsaj petnajst v celoto povezanih programov, ki jo regulira sodobni zakon za dolgotrajno oskrbo. Ko se bo povprečen državljan zavedal, da obstajajo in delujejo, bo razvoj sistema za dolgotrajno oskrbo v Sloveniji začel dohitevati četrtstoletni zaostanek za evropskimi sosedami. Vsaka nova vlada nam to obljubi; da se bo uresničilo, moramo državljani, zlasti mi starejši, ta pomemben sodobni sistem poznati.
Naštejmo oskrbovalne programe v sodobni krajevni mreži integrirane dolgotrajne oskrbe.
-
pismo bralcev
V moje otroško življenje je posijalo sonce ob krščanskih praznikih, ko je bila na mizi potica in še kak priboljšek, ki ga druge dneve nismo imeli, saj smo prva leta po drugi svetovni vojni živeli zelo zelo skromno in smo bili večkrat lačni …
Že nekaj tednov pred veliko nočjo sem se s hrepenečim pričakovanjem v srcu veselila vsega, kar je prihajalo s prazniki. S kakšnim žarom in veseljem sem skupaj z mamo barvala jajca, simbol Kristusovega trpljenja. Sledila je priprava jedi za velikonočni žegen in potem blagoslavljanje v grajski kapeli, kamor je navadno prišel kaplan Zdolšek. In na velikonočno nedeljo po maši težko pričakovani velikonočni zajtrk. Tu je imel glavno besedo oče, ki je pripravljal hren in šunko, midve z mamo pa jajčka in potico. Najprej je veljalo dati košček žegnanih jedi domačim živalim, torej naši muci Almi. Šele potem smo umiti, pražnje oblečeni in nasmejani ter z dobrimi mislimi v srcih sedli oče, mama, mlajši brat in jaz za pogrnjeno in dišeče obloženo mizo ter se prekrižali. Zdrdrali smo molitev in drug drugemu pogledali v obraz ter se nato zazrli v nevsakdanje darove narave na sredini mize.





