»Srečno novo leto!«

»Da bo le zdravje, vse drugo bomo že kako!«

»Ah, ne, predvsem srečo ti želim. Na Titaniku so bili vsi zdravi, pa jim ni nič pomagalo!«

Na to staro smešnico se je Mojca spomnila ob prehodu iz starega v novo leto. Kaj torej zaželeti sebi in drugim, zdravje ali srečo? Seveda človek bi oboje, človek bi vse! Če malo zafilozofiramo: vemo, da je zdravje v sreči mogoče in sreča v zdravju tudi. Kaj pa, kadar manjka enega ali drugega?

Zdravje brez sreče, ja, to je mogoče. To nesrečno kombinacijo danes marsikateri preživljajo na nov način: medtem ko bolni lovijo zrak za dihanje in se borijo za življenje (da o vseh drugih boleznih, ki od nekdaj tarejo človeštvo, sploh ne govorimo), drugi preživljajo hudo nesrečne čase. Zdravi so, šli bi na potovanje, izlet, plavat, smučat, v kino, opero, muzej, kupovat obleke ... Zelo so nesrečni, ko jim je vse to onemogočeno. Nesrečni so tudi, ker morajo biti doma s svojimi najbližjimi. Pravijo, da je zdaj za domačimi stenami veliko hudega: ljudje so prisilno dolge ure skupaj, prenašati morajo drug drugega – in kar naenkrat so spoznali, da se sploh ne poznajo in nimajo nič skupnega. Zdravi, združeni z družino, a nesrečni tako, da ne morejo več zdržati ...

 Ko sta šla v penzijo, se je razkošje časa razlilo nad njune dneve, lahko sta jih oblikovala po svoje. Bilo je tako navdihujoče! Gore, morje, mesta doma in v tujini – kaj vse bi še želela videti! In ker je bil Miha spreten, je star kombi preuredil v skromen avtodom, da sta lahko uresničila kar največ želja po potovanjih. Navadila sta se na tak način življenja od pomladi do jeseni. Zima pa je bila čas, ko sta se lepo ugnezdila v toplem stanovanju in si na krajših izletih ogledovala to, kar je dosegljivo v enem dnevu, predvsem pa sta se posvetila muzejem in prireditvam v domačem kraju in bližnjih mestih. Tako so jima tudi zime minevale kot zanimiv čas.

- Moje karantene bo kmalu konec. Greva potem na kavo?

Življenje bi se ob tem vabilu vrnilo v stare tire. Če se ne bi vse še enkrat prevrnilo na glavo in se z novo pandemijo spet zaprlo. Strah se plazi med ljudmi … Strah pred neznanim.

- Le do kam bo to šlo?

- Čudno je vse skupaj …

- Ja … Počutim se, kot da težko diham skupaj z materjo Zemljo, ki je zelo utrujena od vseh naših nemarnosti …

 - Jaz pa prisluškujem, česa ne slišimo in ne razumemo in kaj nam hoče Bog povedati po tem virusu ...

- Ja, res se bo treba ozreti vase … Preveč si je vzel človek od darov zemlje, samo jemali smo in jemali …

Letošnje leto je bilo na vse načine drugačno od drugih. Najprej upokojitev, ki se je ni veselila, ni štela dni, kot jih nekateri odštevajo. Še prekmalu je prišel dan, ko je zadnjič prišla v službo. Pravzaprav je bil to čuden dan, njene police in omare in njeni predali so bili že prej skrbno pospravljeni in urejeni, da bi zapustila naslednici vse tako vzorno, kot se je spodobilo zanjo, ki so jo vsi imeli za tako natančno in urejeno gospo.

»Saj ni treba biti tako do konca skrbna. Bomo že uredili tudi brez tebe,« ji je rekla kolegica, vendar je ni poslušala, celo premagati se je morala, tudi ta zadnji teden, da ni začela pogovora o urejenosti in doslednosti. Motili so jo neurejeni papirji kot tudi vse druge neurejene stvari, ona je bila srečna, če je bilo vse na svojem mestu in jasno in čisto. Na vseh področjih.

Na oddihu v javnem prostoru – proti svoji volji – poslušam neki lokalni radio:

»Tale moja tašča, tako mi gre na živce, da bi jo najraje ustrelil!«

»To pa res ni problem, pelji jo na paintball in si daj duška! Ali pa pokliči telefon ... in si rezerviraj čas ... pa bo hitro urejeno ...«

In si jaz, tašča, kar predstavljam, kako to je – in se sprašujem, ali je na tisti številki stalno zasedeno in kolikšen je čakalni čas, da pride ubogi, uničeni zet na vrsto za streljanje tašče. Če zelo hudo trpi, bo morda težko dočakal ...

 »Pridi pogledat!« je vzkliknil in stopila je do njega. Sedel je na bregu in metal koščke kruha v vodo, race so se zapodile proti vzvalovani vodi, kjer se je potapljal kruh, nekatere pa so se vznemirile že prej, ko je bil košček še v zraku. Gledala sta račke in vodo in vse okoli njiju je plaval mir in se je razlivala nežna svetloba zgodnjega poletnega večera. Da se lahko vse to dogaja še enkrat!

Pogledala je v košaro, kjer so čakala zelišča, da jih odnese s seboj, in videla je, kako je mah poleg košare mehak in se blešči v večernem soncu. Sedla je nazaj na odejo, na kateri je preživela to popoldne, in se spet zazrla v skalo ob obali, kjer se ni mogla nagledati valov, ki so se v nekem čudnem ritmu zaletavali ob breg. »Se spomniš tiste zgodbe o beduinih pred slapom?«

 V tišini zapuščenega parka so se visoke trave upogibale pod dežnimi kapljicami. Nikjer ni nikogar, med bloki tišina in mir. Ljudje so kljub razglašenemu koncu epidemije kakor nekam poniknili, spremenili so navade in niso jih še pridobili nazaj. Jih bodo? Ali se bo kaj zares zelo spremenilo? Bo prelomnica te pomladi ostala globoko zarezana za vedno?

»Zanamci bodo naš čas delili na obdobje pred virusom in obdobje po njem.« Bodo? Se bo svet nagnil v red ali kaos, bo korona v zgodovinskih knjigah omenjana kot povod za spremembe v dobrem ali v slabem? O tem sem premišljevala ves čas karantene. Strašljivo, kako je v času virusa s televizijskih zaslonov izginilo skoraj vse, kar je prej polnilo informativne oddaje – selitve narodov, vojne, lakota – nič. In česar ni na svetlečih se zaslonih, je, kot da se ni zgodilo!

V naši mladosti je prijatelj napisal knjigo Klic daljnih svetov. Takrat še ni kar vsak človek potoval v tuje dežele, moji kolegi in jaz pa smo sanjali o spoznavanju sveta in ljudi tam daleč, požirali smo zbirko Ljudstva sveta in zavzeto gledali diapozitive. V podjetjih, krajevnih skupnostih, kulturnih domovih in tudi doma smo z odprtimi usti poslušali tiste, ki so pogledali malo dlje v svet.

Knjiga Klic daljnih svetov je imela posvetilo: »Majhna ti je hišica ljubljanska, … bodi malo svetovljanska!« O seveda, hotela sem biti, hotela sem iti, hotela sem videti, spoznati, občutiti, doživeti svet izza domačega plota! Vendar nisem imela ne časa ne denarja, in videla sem le malo sveta. Vsa moja potovanja, nabrana skozi vsa desetletja, se ne morejo niti od daleč primerjati z vsem, kar si lahko in tudi si privoščita naslednja in naslednja generacija: »Nisi še bila na Siciliji? Uf, tam je lepo, vzemi si kakšen lep konec tedna, pravzaprav si vzemi ves teden, pa se zapelji pogledat vsaj glavne znamenitosti! Všeč ti bo,« me je prav pred kratkim navduševala maturantka. Marsikaj skoraj nedosegljivega je postalo skoraj povsem dosegljivo … in potovanja so vsaj zame res lep del te spremembe. Bila. Do te pomladi.

Tale nevidni sovražnik, mikroskopsko majhen, res je neverjeten! Kako lepo ime ima, korona me spominja na krono, na nekaj lepega – on pa prinaša bolezen in včasih celo smrt. Prinaša skrbi, strah, ukrepe, ustavitev tako rekoč vsega sveta, napore zdravnikov in še mnogih … 

Pa je to lahko kljub vsemu tudi nekaj lepega?

Neki pomembni mož je rekel, da smo v vojni. Ja, res, ta virus je vendarle tudi nekaj dobrega! Če je že bilo treba človeka ustaviti v njegovi nori naglici hlastanja in uničevanja samega sebe in narave, potem hvala bogu, da je to samo virus, ne vojna! Bijemo bitko, vendar ne človeka proti človeku, ampak imamo vsi enega samega skupnega sovražnika, samo virus je! Kljub vsemu hudemu se še primerjati ne more z vojnimi grozotami!