Od majhnega so bili prijatelji, potem sošolci in skupaj so se vozili v mesto v času študija. Čeprav so šli na različne fakultete, so se srečevali vsaj zjutraj, če so že zvečer lovili vsak svoj vlak. Vsako sredo in nedeljo popoldne so skupaj igrali nogomet, čeprav je kdo morda manjkal. Obveznosti so se spreminjale, interesi tudi, dobili so različno stroge ali popustljive žene – a na tistem igrišču so soigralci že vse življenje in skupaj so potem po rekreaciji zavili k Tončki na vrček piva. Do obisti so se poznali od malega in navadili so se biti skupaj.

Aprilski sneg na češnjevih cvetovih je bil res dober izziv za mlade fotografe, ki so se navduševali tudi nad pobeljeno trato. Hitro so naredili aprilske snežene može in obenem z njimi ovekovečili povešene glavice narcis pod težo snega. Fotografije so poslali tudi babicam, te pa bi raje videle, da bi bila pomlad brez ledenih presenečenj. Koliko cvetov je propadlo v tem muhastem aprilu, bomo videli šele, ko bomo na mraz in sneg že pozabili. Prav gotovo pa si mestni človek še zamisliti ne more, kako trpi pridelovalec hrane, ko ga udari vreme, na katero nima vpliva. Kot recimo ena epidemija udari ljudi, ki na to nimajo nobenega vpliva.

Stari časi so očitno res minili, je stisnilo Mojco, ko je odložila slušalko. Težko je govoriti z ostarelo mamo, ko je telefonska slušalka že toliko časa edina vez. Korona pa se kar kotali in mutira in seje negotovost med ljudi.

»Boš prišla za praznike?«

»Ne vem, mama, bom, če bo le mogoče! Mogoče se bo kaj popravilo ...«

Pa se ni. Ne samo britanska, še afriška in brazilska in ne vem kakšna še različica virusa so se začele plaziti po deželi in nič ni kazalo, da se bo ta pohod neznanega kaj umiril.

Mama pa sama daleč tam doma ... Še dobro, da so regije odprte, je pomislila v strahu na čas, ko ni mogla do nje. V nikakršno tolažbo ji ni moglo biti, da njena sodelavka že mesece in mesece ne more do staršev v Bosni, to je res nekaj strašnega … In če spet zaprejo regije … Ob misli na to možnost je bliskovito dozorel sklep. K sebi jo bom vzela, bolje ji bo sami vse dopoldne v mojem stanovanju, kot ji je na domačiji, ko iz svoje samote lahko samo nemočno gleda na pot, po kateri nikoli nihče ne pride …

V teh časih je Mojca veliko razmišljala o svetu. In osuplosti nad odkritjem, kako lepo pravzaprav živimo na tem koncu sveta v tem času, ni mogla zadržati zase. »Si zamisliš, kaj vse imaš, ko se recimo cesarici Sisi še sanjati ni moglo o takem lagodnem razkošju!« je razlagala prijateljicam po telefonu.

Civilizacija prinaša udobje polnih trgovin, vode iz pipe in toplih radiatorjev, delujočega radia, televizije, telefonskega signala, avtomobilov in bencinskih črpalk ... Prinaša pa tudi zanke, saj v skupnosti posameznikova svoboda postaja vedno ožja in so človekove pravice, lepo napisane v ustavah in zakonih, stisnjene v kalupe družbe. Spomnila se je priljubljenega Grizlija Adamsa – tisti možak sredi gozda je bil res svoboden! Če pa bi prišel živet v civilizacijo, bi ga pokončala vsa pravila. Kaj vse bi skupnost zahtevala od njega! Kako bi strmel nad semaforjem, ki bi mu prepovedal drveti po svoji poti, tudi če bi se mu mudilo – ker bi moral dati prednost drugemu. Kaj šele, da bi mu kdo rekel, da se mora recimo cepiti, če hoče živeti v skupnosti, da bodo zaščiteni on in tudi drugi okoli njega. Ne bi razumel tega vdora v zasebnost in bi zahteval nedotakljivost svojega telesa. In bi se najbrž raje kar odselil nazaj v svojo samoto, kjer bi upošteval samo svoja pravila.

 Mojca ni mogla pozabiti oči vesele starke, in ko je vozila druge bolnike po onkološkem, je stalno iskala, ali bo spet srečala tisti par.

Recept za srečo je hotela od nje! Ko je vendar prišla pomagat drugim, ne pa da bi pričakovala pomoč zase! »Priporočam hvaležnost,« je bil odgovor, ko je Mojca vprašala, ali ima tudi zanjo recept za srečo. »Morda za začetek obrni pogled in ne glej tistega, česar nimaš, ampak glej vse, kar imaš. Vzemi zvezek in začni pisati seznam vsega, kar imaš. Piši … Neverjetne reči se bodo zgodile v tvojem srcu,« je Mojci v spominu zvenelo, kar je rekla starka ob vozičku, na katerem je prevažala moža, ki je imel na bolnem, shujšanem obrazu prav tako vesele oči kot njegova žena.

»Srečno novo leto!«

»Da bo le zdravje, vse drugo bomo že kako!«

»Ah, ne, predvsem srečo ti želim. Na Titaniku so bili vsi zdravi, pa jim ni nič pomagalo!«

Na to staro smešnico se je Mojca spomnila ob prehodu iz starega v novo leto. Kaj torej zaželeti sebi in drugim, zdravje ali srečo? Seveda človek bi oboje, človek bi vse! Če malo zafilozofiramo: vemo, da je zdravje v sreči mogoče in sreča v zdravju tudi. Kaj pa, kadar manjka enega ali drugega?

Zdravje brez sreče, ja, to je mogoče. To nesrečno kombinacijo danes marsikateri preživljajo na nov način: medtem ko bolni lovijo zrak za dihanje in se borijo za življenje (da o vseh drugih boleznih, ki od nekdaj tarejo človeštvo, sploh ne govorimo), drugi preživljajo hudo nesrečne čase. Zdravi so, šli bi na potovanje, izlet, plavat, smučat, v kino, opero, muzej, kupovat obleke ... Zelo so nesrečni, ko jim je vse to onemogočeno. Nesrečni so tudi, ker morajo biti doma s svojimi najbližjimi. Pravijo, da je zdaj za domačimi stenami veliko hudega: ljudje so prisilno dolge ure skupaj, prenašati morajo drug drugega – in kar naenkrat so spoznali, da se sploh ne poznajo in nimajo nič skupnega. Zdravi, združeni z družino, a nesrečni tako, da ne morejo več zdržati ...

 Ko sta šla v penzijo, se je razkošje časa razlilo nad njune dneve, lahko sta jih oblikovala po svoje. Bilo je tako navdihujoče! Gore, morje, mesta doma in v tujini – kaj vse bi še želela videti! In ker je bil Miha spreten, je star kombi preuredil v skromen avtodom, da sta lahko uresničila kar največ želja po potovanjih. Navadila sta se na tak način življenja od pomladi do jeseni. Zima pa je bila čas, ko sta se lepo ugnezdila v toplem stanovanju in si na krajših izletih ogledovala to, kar je dosegljivo v enem dnevu, predvsem pa sta se posvetila muzejem in prireditvam v domačem kraju in bližnjih mestih. Tako so jima tudi zime minevale kot zanimiv čas.

- Moje karantene bo kmalu konec. Greva potem na kavo?

Življenje bi se ob tem vabilu vrnilo v stare tire. Če se ne bi vse še enkrat prevrnilo na glavo in se z novo pandemijo spet zaprlo. Strah se plazi med ljudmi … Strah pred neznanim.

- Le do kam bo to šlo?

- Čudno je vse skupaj …

- Ja … Počutim se, kot da težko diham skupaj z materjo Zemljo, ki je zelo utrujena od vseh naših nemarnosti …

 - Jaz pa prisluškujem, česa ne slišimo in ne razumemo in kaj nam hoče Bog povedati po tem virusu ...

- Ja, res se bo treba ozreti vase … Preveč si je vzel človek od darov zemlje, samo jemali smo in jemali …

Letošnje leto je bilo na vse načine drugačno od drugih. Najprej upokojitev, ki se je ni veselila, ni štela dni, kot jih nekateri odštevajo. Še prekmalu je prišel dan, ko je zadnjič prišla v službo. Pravzaprav je bil to čuden dan, njene police in omare in njeni predali so bili že prej skrbno pospravljeni in urejeni, da bi zapustila naslednici vse tako vzorno, kot se je spodobilo zanjo, ki so jo vsi imeli za tako natančno in urejeno gospo.

»Saj ni treba biti tako do konca skrbna. Bomo že uredili tudi brez tebe,« ji je rekla kolegica, vendar je ni poslušala, celo premagati se je morala, tudi ta zadnji teden, da ni začela pogovora o urejenosti in doslednosti. Motili so jo neurejeni papirji kot tudi vse druge neurejene stvari, ona je bila srečna, če je bilo vse na svojem mestu in jasno in čisto. Na vseh področjih.