Še pred zoro je zapeljala v turobno meglo in se pognala po obvoznici na avtocesto proti severovzhodu. Zdrznila se je ob misli, kaj se je še prejšnji teden dogajalo, ko so ljudje peš nastavljali svoja telesa na odprti cesti, kjer pešcev res ne pričakuješ. Zdaj je jutro in cesta je prazna in želi si, da se neumnost in neodgovornost tistega dne ne bi nikoli ponovila. Brez izzivanja je nesreč dovolj in njej se zdi sprehajanje po avtocestah ne glede na vzrok ali cilj popolnoma nedopustno.

Kako lahko je Ljubljančanom, pojma nimajo! Ne vedo, da mora ostarel človek prositi za pomoč, ko sam ne vozi več avta. Ne vedo, da moraš vzeti prost dan, da lahko pripelješ starše do zdravnika. Ne vedo, kaj se pravi dedku vstati ob petih in se voziti več kot dobro uro do bolnišnice …

»Si doma? Oglasila bi se ...«

»Dobrodošla, kje si?«

»V parku, kar pristavi za kavo.«

Takšen je bil običajen klic teh njunih juter, ko sta se spet uvajali v prihajajočo jesen. Navadili sta se, sošolki še iz osnovne šole, da sta bili spet redno v stiku, spet sta se večkrat srečali na kavi, skupaj hodili na sprehode, včasih na kakšen izlet, predvsem pa sta spet vedeli druga za drugo, kako misli, kaj dela, kaj jo skrbi in kako se katera odziva na svet, kakršen je že nastal medtem, ko sta se onidve malo postarali.

Dolgo vroče poletje se je dokončno poslovilo in s septembrskimi dnevi je prišel čas dela za vse. V naravi človeka je, da načrtuje, tale korona pa dela ljudi živčne morda predvsem zato, ker onemogoča načrtovanje. Človek ima rad občutek, kako gre vse po njegovi volji in načrtih – potem se počuti suverenega, svobodnega in tudi uspešnega. Toda v tej jeseni ni veliko možnosti za tako počutje: pravzaprav nihče ne ve, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan: rumeno, oranžno, rdeče – pa naj govorimo o nevarnosti toče in neviht ali samo o epidemiji.

Seveda tudi Marjanu ni bilo prav, kar se je dogajalo. In soseda Sonja in njegova Marjeta sta v tem čudnem virusnem letu napredovali v čudno smer. Bili sta nesrečni in nezadovoljni z vsem! Onadva s sosedom Lojzom sta sicer tudi pristala na razdalji, ki jo je ukazoval virus, vendar nista tako trpela. Imela sta vsak svoj kavč in televizijski zaslon pred njim ...

Resno in zvesto so se držali vseh ukrepov, kolikor je bilo le mogoče. To je bilo res naporno obdobje.

Lojz in bife in šah – kje neki! Vsak je doma na kavču gledal poročila in tekme in še vse naprej, Marjeta in Sonja pa sta ustvarili pravo vročo linijo, po kateri sta bili na tekočem o vsem, kako in kaj je treba.

Od majhnega so bili prijatelji, potem sošolci in skupaj so se vozili v mesto v času študija. Čeprav so šli na različne fakultete, so se srečevali vsaj zjutraj, če so že zvečer lovili vsak svoj vlak. Vsako sredo in nedeljo popoldne so skupaj igrali nogomet, čeprav je kdo morda manjkal. Obveznosti so se spreminjale, interesi tudi, dobili so različno stroge ali popustljive žene – a na tistem igrišču so soigralci že vse življenje in skupaj so potem po rekreaciji zavili k Tončki na vrček piva. Do obisti so se poznali od malega in navadili so se biti skupaj.

Aprilski sneg na češnjevih cvetovih je bil res dober izziv za mlade fotografe, ki so se navduševali tudi nad pobeljeno trato. Hitro so naredili aprilske snežene može in obenem z njimi ovekovečili povešene glavice narcis pod težo snega. Fotografije so poslali tudi babicam, te pa bi raje videle, da bi bila pomlad brez ledenih presenečenj. Koliko cvetov je propadlo v tem muhastem aprilu, bomo videli šele, ko bomo na mraz in sneg že pozabili. Prav gotovo pa si mestni človek še zamisliti ne more, kako trpi pridelovalec hrane, ko ga udari vreme, na katero nima vpliva. Kot recimo ena epidemija udari ljudi, ki na to nimajo nobenega vpliva.

Stari časi so očitno res minili, je stisnilo Mojco, ko je odložila slušalko. Težko je govoriti z ostarelo mamo, ko je telefonska slušalka že toliko časa edina vez. Korona pa se kar kotali in mutira in seje negotovost med ljudi.

»Boš prišla za praznike?«

»Ne vem, mama, bom, če bo le mogoče! Mogoče se bo kaj popravilo ...«

Pa se ni. Ne samo britanska, še afriška in brazilska in ne vem kakšna še različica virusa so se začele plaziti po deželi in nič ni kazalo, da se bo ta pohod neznanega kaj umiril.

Mama pa sama daleč tam doma ... Še dobro, da so regije odprte, je pomislila v strahu na čas, ko ni mogla do nje. V nikakršno tolažbo ji ni moglo biti, da njena sodelavka že mesece in mesece ne more do staršev v Bosni, to je res nekaj strašnega … In če spet zaprejo regije … Ob misli na to možnost je bliskovito dozorel sklep. K sebi jo bom vzela, bolje ji bo sami vse dopoldne v mojem stanovanju, kot ji je na domačiji, ko iz svoje samote lahko samo nemočno gleda na pot, po kateri nikoli nihče ne pride …

V teh časih je Mojca veliko razmišljala o svetu. In osuplosti nad odkritjem, kako lepo pravzaprav živimo na tem koncu sveta v tem času, ni mogla zadržati zase. »Si zamisliš, kaj vse imaš, ko se recimo cesarici Sisi še sanjati ni moglo o takem lagodnem razkošju!« je razlagala prijateljicam po telefonu.

Civilizacija prinaša udobje polnih trgovin, vode iz pipe in toplih radiatorjev, delujočega radia, televizije, telefonskega signala, avtomobilov in bencinskih črpalk ... Prinaša pa tudi zanke, saj v skupnosti posameznikova svoboda postaja vedno ožja in so človekove pravice, lepo napisane v ustavah in zakonih, stisnjene v kalupe družbe. Spomnila se je priljubljenega Grizlija Adamsa – tisti možak sredi gozda je bil res svoboden! Če pa bi prišel živet v civilizacijo, bi ga pokončala vsa pravila. Kaj vse bi skupnost zahtevala od njega! Kako bi strmel nad semaforjem, ki bi mu prepovedal drveti po svoji poti, tudi če bi se mu mudilo – ker bi moral dati prednost drugemu. Kaj šele, da bi mu kdo rekel, da se mora recimo cepiti, če hoče živeti v skupnosti, da bodo zaščiteni on in tudi drugi okoli njega. Ne bi razumel tega vdora v zasebnost in bi zahteval nedotakljivost svojega telesa. In bi se najbrž raje kar odselil nazaj v svojo samoto, kjer bi upošteval samo svoja pravila.

 Mojca ni mogla pozabiti oči vesele starke, in ko je vozila druge bolnike po onkološkem, je stalno iskala, ali bo spet srečala tisti par.

Recept za srečo je hotela od nje! Ko je vendar prišla pomagat drugim, ne pa da bi pričakovala pomoč zase! »Priporočam hvaležnost,« je bil odgovor, ko je Mojca vprašala, ali ima tudi zanjo recept za srečo. »Morda za začetek obrni pogled in ne glej tistega, česar nimaš, ampak glej vse, kar imaš. Vzemi zvezek in začni pisati seznam vsega, kar imaš. Piši … Neverjetne reči se bodo zgodile v tvojem srcu,« je Mojci v spominu zvenelo, kar je rekla starka ob vozičku, na katerem je prevažala moža, ki je imel na bolnem, shujšanem obrazu prav tako vesele oči kot njegova žena.

»Srečno novo leto!«

»Da bo le zdravje, vse drugo bomo že kako!«

»Ah, ne, predvsem srečo ti želim. Na Titaniku so bili vsi zdravi, pa jim ni nič pomagalo!«

Na to staro smešnico se je Mojca spomnila ob prehodu iz starega v novo leto. Kaj torej zaželeti sebi in drugim, zdravje ali srečo? Seveda človek bi oboje, človek bi vse! Če malo zafilozofiramo: vemo, da je zdravje v sreči mogoče in sreča v zdravju tudi. Kaj pa, kadar manjka enega ali drugega?

Zdravje brez sreče, ja, to je mogoče. To nesrečno kombinacijo danes marsikateri preživljajo na nov način: medtem ko bolni lovijo zrak za dihanje in se borijo za življenje (da o vseh drugih boleznih, ki od nekdaj tarejo človeštvo, sploh ne govorimo), drugi preživljajo hudo nesrečne čase. Zdravi so, šli bi na potovanje, izlet, plavat, smučat, v kino, opero, muzej, kupovat obleke ... Zelo so nesrečni, ko jim je vse to onemogočeno. Nesrečni so tudi, ker morajo biti doma s svojimi najbližjimi. Pravijo, da je zdaj za domačimi stenami veliko hudega: ljudje so prisilno dolge ure skupaj, prenašati morajo drug drugega – in kar naenkrat so spoznali, da se sploh ne poznajo in nimajo nič skupnega. Zdravi, združeni z družino, a nesrečni tako, da ne morejo več zdržati ...