Ko tole pišem, se volitve šele približujejo. Nerodna reč: prezreti tako pomemben dogodek bi bilo res smešno, ko vendar volitve trepetajo v zraku in ljudeh. In še bolj nerodno je pisati o rečeh, ki šele bodo: ko vi tole berete, so volitve že za nami, zdaj že vsi vemo, kaj se je zgodilo. Le jaz zdaj, ko pišem, še ne vem, kaj se bo zgodilo.

Kakor koli, po dveh pomladih, ki sta bili zaradi korone polni omejitev in neznanega, je v tej novi pomladi z nami vojna na evropskih tleh, tako rekoč pred našim pragom. Ta prinaša mnogo neznanega in gotovo tudi mnogo omejitev in upajmo, da se še virus ne vrne z vso močjo ...

Ko sem bila otrok, sem iz vseh pravljic spoznavala osnovno misel: da zlo sicer obstaja, da pa obstajajo tudi plemenitost, dobrota in pravičnost in da dobro na koncu vedno zmaga. Razumela sem, kadar je kakšna mis sveta izjavila, da si najbolj od vsega želi mir na svetu. »Mir, vse drugo bomo že!« Nikoli nisem razumela, zakaj se ji malo posmehujejo ...

No, miru na svetu ni, čeprav je človek baje že tako zelo napredoval in ve, da se vsi dogovori sklenejo za mizo, ne na bojišču.

Moja generacija v Evropi je imela srečo, vojne so se v našem času dogajale drugje. Nekako smo upali, da bi bilo mogoče med civiliziranimi vzpostaviti trajen mir, saj se je ubogi človek vendar že dovolj naužil gorja in groze vojn! Naivnost in občutek varnosti so potem odnesle grozote na Balkanu, tu, med našimi ljudmi. Neznosno težko se je bilo sprijazniti z vojno v Jugoslaviji, tisti strašni občutek, da so se še včeraj skupaj veselili na paradah mladosti, danes pa se gledajo preko puškinih cevi!

Z mojega okna

» … vzemi še mene v šopek med cvetke ...« si je Marjeta staro otroško voščilo za mamice ponavljala že od jutra, ko je lepo počasi, kot se za babico spodobi, zamesila testo za pito. Po službi gotovo pridejo otroci voščit ...

Vse dopoldne so se ji misli vračale v preteklost in pregledovala je mladost ter preštevala dragocene spomine svojega zakona. Kajti kadar je mislila nase kot na žensko, je zdaj mislila predvsem na moža in otroke in na spremembo, ki se ji je z materinstvom zgodila.

»Poglej, Lojze spet nekaj pametuje na Facebooku,« je slišala glas svojega dragega iz dnevne sobe. Pripravljala je malico – točno ob času kot je treba – in ni hotela komentirati tega o prijateljevi dejavnosti na družbenih omrežjih, saj sta imela z Alešem že brez drugih sama dovolj težav. No, ona je imela težave s prenašanjem njegovega načina življenja.

Prej se nista kaj preveč ukvarjala z mislijo, kako bo na stara leta. Ko ne bo treba v službo, ko ne bo nobenih obveznosti, ko se ne bo nobenemu od njiju nikamor mudilo, ko bosta končno imela čas in mir zase. Ho, na to nista nikoli zares pomislila ... Kaj je to »zase«?

Po praznikih so imeli navado, da so se srečali in skupaj pojedli ostanke sarm in pečenk – včasih so ženske za velike družine nakuhale veliko hrane in je je vedno tudi veliko ostalo. Zdaj so bili zmernejši, niso več potrebovali takih pojedin, saj staremu človeku preveč hrane obleži v želodcu. Navada pripovedovanja načrtov za leto, ki prihaja, pa je med njimi ostala. Dobro se še spomni časov, ko so tako zelo delali, načrtovali, urejali ... ja, včasih tudi tekmovali, kdo bo prej in bolje poskrbel za dom, za otroke, za vse ...

Videle so sestro Joži, kako hiti po hodniku, in so se oddahnile: »Vrnila se je!« Joži je namreč kar hudo zbolela za to nesrečno korono, zato je zelo dolgo ni bilo v službo. Ženske kofetarskega krožka so jo zelo pogrešale, saj je bila Joži še bolj zabavna kot one in tudi edina, ki je vedno razumela njihove domislice. Tudi zaradi Joži se jim je zdelo življenje tu, v domu, ne samo znosno, ampak kar zabavno.

Ko so ustanavljale krožek, so sledile izreku: Ne čakaj, kaj lahko domovina naredi zate, ampak premisli, kaj ti lahko narediš za domovino.

 Še pred zoro je zapeljala v turobno meglo in se pognala po obvoznici na avtocesto proti severovzhodu. Zdrznila se je ob misli, kaj se je še prejšnji teden dogajalo, ko so ljudje peš nastavljali svoja telesa na odprti cesti, kjer pešcev res ne pričakuješ. Zdaj je jutro in cesta je prazna in želi si, da se neumnost in neodgovornost tistega dne ne bi nikoli ponovila. Brez izzivanja je nesreč dovolj in njej se zdi sprehajanje po avtocestah ne glede na vzrok ali cilj popolnoma nedopustno.

Kako lahko je Ljubljančanom, pojma nimajo! Ne vedo, da mora ostarel človek prositi za pomoč, ko sam ne vozi več avta. Ne vedo, da moraš vzeti prost dan, da lahko pripelješ starše do zdravnika. Ne vedo, kaj se pravi dedku vstati ob petih in se voziti več kot dobro uro do bolnišnice …

»Si doma? Oglasila bi se ...«

»Dobrodošla, kje si?«

»V parku, kar pristavi za kavo.«

Takšen je bil običajen klic teh njunih juter, ko sta se spet uvajali v prihajajočo jesen. Navadili sta se, sošolki še iz osnovne šole, da sta bili spet redno v stiku, spet sta se večkrat srečali na kavi, skupaj hodili na sprehode, včasih na kakšen izlet, predvsem pa sta spet vedeli druga za drugo, kako misli, kaj dela, kaj jo skrbi in kako se katera odziva na svet, kakršen je že nastal medtem, ko sta se onidve malo postarali.

Dolgo vroče poletje se je dokončno poslovilo in s septembrskimi dnevi je prišel čas dela za vse. V naravi človeka je, da načrtuje, tale korona pa dela ljudi živčne morda predvsem zato, ker onemogoča načrtovanje. Človek ima rad občutek, kako gre vse po njegovi volji in načrtih – potem se počuti suverenega, svobodnega in tudi uspešnega. Toda v tej jeseni ni veliko možnosti za tako počutje: pravzaprav nihče ne ve, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan: rumeno, oranžno, rdeče – pa naj govorimo o nevarnosti toče in neviht ali samo o epidemiji.

Seveda tudi Marjanu ni bilo prav, kar se je dogajalo. In soseda Sonja in njegova Marjeta sta v tem čudnem virusnem letu napredovali v čudno smer. Bili sta nesrečni in nezadovoljni z vsem! Onadva s sosedom Lojzom sta sicer tudi pristala na razdalji, ki jo je ukazoval virus, vendar nista tako trpela. Imela sta vsak svoj kavč in televizijski zaslon pred njim ...

Resno in zvesto so se držali vseh ukrepov, kolikor je bilo le mogoče. To je bilo res naporno obdobje.

Lojz in bife in šah – kje neki! Vsak je doma na kavču gledal poročila in tekme in še vse naprej, Marjeta in Sonja pa sta ustvarili pravo vročo linijo, po kateri sta bili na tekočem o vsem, kako in kaj je treba.