Za zdravje je pomembna uravnotežena prehrana, ki človeka krepi, z njo vzdržujemo primerno telesno maso in preprečujemo bolezni. Z zdravim prehranjevanjem lahko preprečimo bolezen, svoje zdravje pa ohranimo in okrepimo. Če se je bolezen že razvila, s pravilno prehrano pripomoremo k hitrejšemu okrevanju. Hrano moramo ustrezno prilagoditi tudi starostniku.

Zaradi starostnih sprememb pešajo prebavni organi, zato je upočasnjena presnova hrane, slabši sta izločanje prebavnih encimov in vsrkavanje hranilnih snovi. Slabše vsrkavanje hranilnih snovi in neuravnotežena prehrana vodita v pomanjkanje vitaminov (zlasti vitaminov A, C, B6, B12, D) in mineralnih snovi (kalcija, železa, cinka).

Zaradi pešanja, obnemoglosti ali bolezni družinskega člana je nujna prilagoditev domačega okolja, saj mu omogoča varnost in neodvisnost, boljše počutje in tudi lažje negovanje. Še posebno je to pomembno, kadar oseba živi sama. Najpogosteje so potrebne prilagoditve v sobi in kopalnici.

Starostnik večino časa preživi v svoji sobi, zato je pomembna njena opremljenost, urejenost in lega. Soba naj bo v bližini kopalnice in stranišča. Če je mogoče, naj ima razgled na okolico. Pomemben del opreme je postelja. Kadar je starostnik težko gibljiv ali negibljiv, mu priskrbimo negovalno posteljo in jo namestimo v sobi tako, da je dostopna s treh strani. Za večjo varnost, lažje gibanje in negovanje so koristni posteljni dodatki, kot so stranski varovalni posteljni ograjici, trapez, nosilec za urinsko steklenico in urinsko vrečko.

Oseba z demenco je čustveno občutljivejša in ranljivejša, zato je pomembno, kako se ji približamo in na kakšen način z njo komuniciramo, da njene stiske ne poglobimo. V začetku se še zaveda primanjkljajev, a si zaradi poškodovanih možganov ne more pomagati. Moten je kratkoročni spomin, spremenita se njeno razumevanje in doživljanje okolja, počuti se ogroženo, postane nezaupljiva, lahko sumničava ali jezna, kar vpliva na spremenjeno izražanje čustev. Vse to vpliva tudi na komunikacijo.

K osebi z demenco pristopimo tako, da nas vidi, jo pozdravimo in ogovorimo. Pri pogovoru se z obrazom obrnemo k njej in vedno vzpostavimo očesni stik. Pozornost in spoštljiv odnos pokažemo s pogledom, nasmehom, dotikom, ki zmanjša strah in jo pomiri. Vedno se ji predstavimo. Tudi v domačem okolju povemo, kdo smo, in ji ponavljamo imena domačih oseb, ki so v njeni bližini. Vedno ji predstavimo obiskovalca, čeprav je to ožji sorodnik in menimo, da bi ga moral prepoznati. Osebe z demenco ne sprašujemo »Ali me poznate?« in »Ali veste, kdo je prišel k vam na obisk?«, ker mogoče tisti trenutek obiskovalca takoj ne prepozna ali se ne spomni njegovega imena. Pravilen način je, da na primer rečemo: »Prišla vas je obiskat vaša sestra Angelca.«

S primerno komunikacijo ustvarjamo in ohranjamo pristne medosebne odnose tudi v starost,  s tem izražamo spoštovanje do starostnika, ohranjamo njegovo dostojanstvo in avtonomijo. 

Na sporazumevanje v starosti vplivajo pešanje sluha, vida, čustva, motnje spomina, motnje zavesti in obolenja, ki vplivajo na kognitivne sposobnosti (na primer demenca, možganska kap). Sporazumevanje  ovirajo hrup, strah in pomanjkanje pozornosti sogovornika.

Dobra komunikacija vpliva na zadovoljstvo, zaupanje ter starostniku omogoča možnost izbire in odločanja o stvareh, ki so zanj pomembne. Starostnik je pozoren na besede, višino, ton, jakost glasu, mimiko obraza in govorico telesa, zato naj bosta besedna in nebesedna komunikacija usklajeni.

PRILOGA

Zdrav človek poskrbi za telesno, psihično, ekonomsko in socialno varnost. Bolezen in poškodbe pa vplivajo na zmanjšano telesno zmogljivost in pešanje moči. Potreba po pomoči in negovanju starejšega ali bolnega sorodnika lahko nastane nenadoma in nepričakovano ali pa postopoma. Kadar potreba po negovanju nastaja postopoma in daljše časovno obdobje, imajo svojci čas pretehtati različne možnosti in se pripraviti na negovanje. V primeru nenadne in nepričakovane obnemoglosti je naloga družinskih članov zahtevnejša.