Kot vedno so tudi današnje vaje namenjene vsem. Najstarejšim, malo mlajšim in tudi najmlajšim. Edino, kar je pomembno, je to, da preprijemate, stopate in prestopate ter poskakujete le po svojih zmožnostih in se ob gibanju počutite prijetno. Prav pa je, da se vsaj malo potrudite, saj le na tak način ohranjate in izboljšujete sposobnosti.

Za ogrevanje si danes privoščimo malo mencanja in drgnjenja z dlanmi, pretegovanja in objemanja prstov. Prste vsaj desetkrat tudi na široko razprite in nato močneje stisnite pesti. Priporočljivo je, da dlani, zapestja in roke z rameni vred malo zmasirate, jih ogrejete in pripravite na zahtevnejše delo. Potem še nekajkrat zaokrožite z zapestji, komolci in rameni ter se visoko vzpnite na prste ter iztegnite celo telo. Izkušnje so pokazale, da je vsako ogrevanje vredno zaključiti s kroženji vseh sklepov in hrbtenice.

Po skoraj dveh letih življenja s koronavirusom opažajo, da imajo bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) bistveno manj poslabšanj te bolezni. Nošenje mask in higiena kašlja sta k temu zagotovo veliko pripomogla. Žal pa je opaziti tudi precej manj gibanja in posledično večjo telesno težo pri bolnikih.

Z ukrepi, kot so nošenje mask, higiena rok in pazljivost glede osebnih stikov, so se pljučni bolniki uspešno izognili okužbam z virusi. Vsekakor je priporočljivo, da se teh ukrepov držijo še naprej. Prav tako naj še naprej vzdržujejo priporočeno medosebno razdaljo, kar velja tudi pri stikih z vnučki in njihovem varovanju, saj se še posebej v jesenskem in zimskem času hitro zgodi, da najmlajši iz vrtca ali šole prinesejo kakšno okužbo. A priporočilo o pomenu primerne telesne dejavnosti velja tudi v času, ko se vsi skupaj skušamo izogniti okužbi s koronavirusom. Strokovnjaki namreč ugotavljajo, da so se pljučni bolniki v času covida-19 manj telesno gibali, na ta račun pa se je povečala njihova telesna teža. Navodilo »ostani doma« je marsikoga med njimi zadržalo na domačem kavču, kar prinaša neprijetne posledice in tudi zdravstvene težave.

V Sloveniji vsako leto umre okoli 20.000 ljudi, v glavnem zaradi kroničnih neozdravljivih bolezni. Večina med njimi bi potrebovala paliativno oskrbo, ki bi jim omogočila, da bi iz časa, ki jim ga bolezen še daje, potegnili kar največ in bi zadnje mesece ali tedne življenja preživeli brez bolečin. 

Cilj paliativne oskrbe je namreč ohranjanje vrednot in dostojanstva posameznikovega življenja in tudi podpora svojcem tako v času bolnikove bolezni kot v obdobju žalovanja. Pri nas veliko ljudi umre v bolnišnicah in domovih za starejše, največ pa doma. Vendar pa vse bolnišnice nimajo urejenih primernih oddelkov, tisti, ki negujejo neozdravljivo bolne doma, pa so še posebej v stiski. Ponekod lahko pomagajo prostovoljci Slovenskega društva hospic, ki spremljajo hudo bolne in umirajoče. Imamo en sam stacionarni hospic, to je Hiša Ljubhospica v Ljubljani, ki uporabnikom ponuja brezplačno oskrbo, strokovno zdravstveno nego in psihosocialno podporo. Vendar je v njej prostora le za 12 ljudi. Manjši paliativni center pa nameravajo urediti v Prekmurju, točneje v Mali Polani.

Kar 22 odstotkov odraslih prebivalcev Slovenije trpi za kronično bolečino in med temi je po raziskavi iz leta 2019 najpogostejša bolečina v križu in hrbtenici. Ko pa se pekoča bolečina ali mravljinčenje širi v zadnjico in nogo, pa govorimo o nevropatski bolečini.

Pojavi se lahko seveda kjer koli v telesu in bolniki jo opisujejo kot oster ali pekoč občutek v različnih delih telesa, včasih gre za mravljinčenje, mrazenje ali odrevenelost, ali pa je občutek podoben, kot bi nas hkrati zbadalo nešteto iglic ali stresali sunki elektrike. Običajno se bolečine pojavljajo konec dneva in se ponoči celo stopnjujejo, lahko se pojavijo spontano ali jih sproži že blag dotik.

Utrujenost, težko dihanje, občutek, da ne moremo zadihati s polnimi pljuči, notranji nemir in slabo počutje … Te simptome bi lahko pripisali marsikateri bolezni. Vendar če nas pregleda zdravnik in nam zagotovi, da nam ne more pomagati, saj mu ne uspe diagnosticirati nobene bolezni, potem je prav, da se ne prepričujemo na silo, da smo sicer zdravi, da je z nami vse dobro, ampak smo le malo preveč občutljivi. Prav je, da vzamemo resno znake, da se v svoji koži ne počutimo dobro.

V teh časih je prava umetnost, če smo sposobni ohraniti notranji mir, elan za delo, optimizem za življenjsko vizijo, smo pripravljeni narediti nekaj dobrega brez neposrednega plačila … Torej tudi če ne spremljamo medijev, ki nam v najbolj drastičnih jesenskih barvah obljubljajo veliko nevarnosti, katastrof in omejitev, tudi če ne hodimo v službo ali tudi drugače nismo del sistema, ki na nas pritiska na način, da nam postavlja še dodatne zahteve, če mu želimo pripadati; tudi če ne sodelujemo v protestih tako zagovornikov kot nasprotnikov trenutnega političnega dogajanja …, vseeno je težko ostati miren in optimističen.