V koprskem društvu Pristan univerze za tretje življenjsko obdobje že več let deluje skupina za ustvarjalno oblikovanje. Sestavlja jo deset članic in mentorica, zadnja tri leta je to Boža Černe. Izdelujejo najrazličnejše okrasne izdelke, največ časa pa namenjajo keramiki. Nikoli niso v zadregi, kaj komu podariti, saj se jim je sčasoma nabralo veliko čudovitih predmetov, ki si jih marsikdo zaželi. A kot pove Elza Kržič, ki je v krožku tretje leto, se na svoje izdelke kar nekako navežejo in jih ne želijo podarjati kar vsevprek.

Gospa Juta Krulc, ugledna oblikovalka vrtov, ki je to zvrst postavila na umetniško raven, in cenjena poznavalka rastlin ter njihovih rastišč, je aprila letos praznovala svoj stoti rojstni dan. Še vedno je aktivna, ustvarjalna in lucidna, posveča se načrtovanju in urejanju vrtov, sodeluje z revijami za ljubitelje vrtov in predava. Vse to počne z njej lastnim žarom, saj zanjo to ni le poklic, pač pa življenjsko poslanstvo. Ljubljančanka po rodu je na ljubljanski univerzi študirala arhitekturo in leta 1937 diplomirala pri prof.

Babice in dedki pogosto nadomeščajo vzgojo, ki jo vnukom nudijo vrtci, nemalokrat pa tudi prezaposlena mamo in očeta. Srečen je tisti otrok, s katerim se stari starši radi in veliko igrajo! To veselje mu bo vse življenje ostalo v spominu. Zato vam posredujemo nekaj idej za igro z malčkom, kadar vam jih morda zmanjka. Stari starši so po navadi prava zakladnica dobrih idej za igro. Odraščali so v časih, ko kupljenih igrač še ni bilo pri hiši in ko je material iz narave nadomeščal vlogo plastike, iz katere so zdajšnje cenene igrače.

»Po več kot petstoletni vladavini Beneške republike (1279–1797) in kratkem obdobju francoske oblasti (1806–1813) je cesarska Avstrija dokončno zavzela nekdanjo beneško Istro, uvedla svojo upravo in vso pozornost posvetila Trstu, ki je postal upravni sedež Avstrijskega primorja. Koper pa je v njegovi senci ostajal zgolj provincialno središče in njegovo agrarno zaledje. V gospodarskem življenju mesta je nekaj pomenila le še obalna plovba, prevažanje poljščin v Trst in Benetke ter proizvodnja soli.

Dolenjski muzej ima razstavljene različne starožitne zbirke v stavbah, razvrščenih med Bregom in stolno kapiteljsko cerkvijo v Novem mestu. Ustanovljen je bil leta 1950. Preteklost Dolenjske spozna obiskovalec ob ogledu arheološke in etnološke zbirke. Poleg tega si je mogoče ogledati likovno pedagoško zbirko in zanimiva pričevanja iz časa druge svetovne vojne v Kočevskem rogu. Direktor Dolenjskega muzeja Zdenko Picelj poudarja, da je ves čas obstoja muzeja »temeljna in najpomembnejša stalna arheološka razstava.

Nad Svibnom, ne daleč stran od zdajšnjega naselja Radeč, je družina Ostrovrhar na strmi pečini imela svoj grad. Bila je mogočna in vplivna. Njihovim družinskim vejam, poimenovanim po krajevnih posestvih, lahko sledimo skozi ves srednji vek. Pod gradom, v katerem je gospodaril Viljem Ostrovrhar, se je v strmini razprostiral gozd. Le proti zahodu, ob cesti, ki je vodila mimo njega, so se razprostirala polja in travniki. Pred vzponom na grad se je cesta razvejala in drugi del poti je tekel med gozdom in ravnico.

Leto 1918 se je zapisalo v slovensko zgodovino tudi zaradi uporov slovenskih vojakov v avstro-ogrski vojski. Na uporniško razpoloženje je vplivalo več dejavnikov, med njimi tudi Majniška deklaracija, v kateri so podpisniki zahtevali mir, kot piše zgodovinar dr. Peter Vodopivec, predvsem pa državo, ki bo uresničila slovenske narodne težnje in Slovence zaščitila pred nemškimi in italijanskimi pritiski.

Februarja 1918. leta so se uprli mornarji v Boki Kotorski, maja pa tudi drugod. Pobudniki večine uporov so bili, kot pravi zgodovinar dr. Damijan Guštin, povratniki iz ruskega vojnega ujetništva, od koder se jih je do konca aprila vrnilo 380 tisoč, do konca junija pa še 137 tisoč. Njihovo protivojno razpoloženje so si vojaške oblasti razlagale kot vpliv boljševizma.

Rudi Kronovšek iz Braslovč je že pred četrt stoletja zaznal, da je področje obnovljivih virov energije prava pot v prihodnost. Pri petdesetih letih se je odločil ustanoviti podjetje. Njihov osrednji proizvod so toplote črpalke, ki tudi na mednarodnih inštitutih dosegajo najboljše ocene. Izvažajo jih v Avstrijo, Nemčijo, Italijo in še kam. Po upokojitvi je direktorsko mesto zaupal sinu Bogdanu. Tudi Bogdanova zgodba je zgodba o uspehu – pa ne le poslovnem, pač pa tudi osebnem.

Oče Rudi Gospod Rudi tudi po upokojitvi pomaga v podjetju. Sicer izhaja iz družine s tremi otroki: »Mama je bila šivilja, oče pa je bil na čelu občine. Imam še sestro in brata in lahko rečem, da smo živeli solidno.« Že v otroških letih je bil zelo aktiven – bil je vodja gasilske pionirske ekipe, član slovenske mladinske atletske reprezentance - dober je bil v skoku v višino in pri troskoku, potrdil se je tudi v odbojkarski ekipi. Dinamični Rudi je kasneje svojo energijo vlagal v raziskovanje.

Zakaj bi med stene zapirali se, veselja je željno prav vsako srce. Le pridite v družbo, lepo tu nam je, saj Zimzelen vabi prav vse. To je ena od kitic himne »Zimzelenk«, kot si med seboj pravijo članice skupine starejših za samopomoč, ki se v Železnikih srečujejo že petnajsto leto. Dobivajo se vsak teden ob četrtkih in to njihovo druženje prekinjajo le poletne počitnice. Dogovorile so se naslednje: da se pogovarjajo o temah, ki jih povezujejo, da gojijo kulturo poslušanja, ki je pogoj za poglobljen pogovor, da posredujejo svoje...

Ob razglednici Domžal s konca 19. stoletja, ko je eno od mlajših slovenskih mest z razmahom slamnikarstva zaznamoval nagel razvoj, sva se z upokojenim časnikarjem in publicistom, 68 – letnim slavistom Matjažem Brojanom najprej ustavila na spodnji levi fotografiji: »Tedaj sta v tej hiši na Kolodvorski ulici 4, zgrajeni leta 1893, živela in v njej imela slamnikarsko tovarno Andrej in Frančiška Maček. Slednja je bila hči mojega pradeda, največjega domžalskega slamnikarja Andreja Jančigaja oziroma sestra moje babice Katarine.