Marica Nadlišek Bartol je bila urednica prvega ženskega lista Slovenka, ki je svoje bralke vzgajala za sprejemanje in razumevanje slovenske kulture in jezika, s prispevki pa pri njih prebujala narodno zavest. Rodila se je 10. februarja 1867 v Trstu. Ko je bila stara dve leti, se je družina preselila k Sv. Ivanu, kjer je oče geometer kupil hišo in veliko posestvo. Več let je deloval tudi v tamkajšnjem občinskem svetu in v kulturi. Marica se je zato že zelo zgodaj seznanila s političnim in kulturnim delom tržaških Slovencev, kar je krepilo...

Upanje, da mora zmagati dobro nad zlim, da mora zmagati pravica nad krivico, je dragoceno sporočilo tisočerih slovenskih ljudskih pripovedi. Tudi pripovedi o dveh naših ljudskih junakinjah - kraljici Vidi in Miklovi Zali – prinašajo to upanje in sporočilo. Čeprav ju loči približno tisoč let, sta obe živeli v enako krutih časih, ko so našo deželo napadali pesjani - v 5. stoletju so bili to Huni, od 15. stoletja dalje pa Turki. Slovenska kraljica Vida je po več kot 1500 letih med beneškimi Slovenci še vedno živa legenda.

Kdo ne pozna zbirke zabavnih in lažnivih pripovedi pod naslovom Čudovita potovanja barona Münchhausna ali Lažnivi Kljukec? Baron Hieronymus Münchhausen je zgodovinska oseba. Rodil se je leta 1720 na Hanoverskem. Po očetu je podedoval veselje do vojaškega poklica in z 18. leti je odšel v Rusijo v boj proti Turkom. Kasneje pa se je za stalno naselil v domačem Bodenwerderju. Pridobil si je velik sloves kot pripovedovalec pustolovskih zgodb in se z njimi proslavil pod imenom »Munchhauseniade« ali – drzno izmišljene potegavščine lažnivega Kljukca.

Duhovnik, narodnjak, pisatelj in zgodovinar Davorin Trstenjak je bil leta 1848 med najbolj vnetimi sodelavci graške Slovenije pri oblikovanju slovenskega narodnega programa in pri zbiranju podpisov za Zedinjeno Slovenijo. Slovenske razumnike je vzgajal v narodnem duhu, se zavzemal za slovensko gledališče in leposlovje, pisal humoristične, satirične in novelistične tekste. Rodil se je kot Martin Trstenjak 8. novembra 1817 v Kraljevcih. V Gradcu je študiral teologijo.

S Titanikom, ki je potonil na svoji krstni plovbi iz Southamptona v New York v aprilu leta 1912, je povezanih veliko zgodb, manj pa je znanega, da v ozadju tiči človeški napuh in nezdrava tekmovalnost. To so poudarki iz knjige, ki jo je takoj po tragediji izdal naš rojak Bert Lakner. Kot novinar v New Yorku je čutil dolžnost, da slovenskim izseljencem v ZDA, ki angleščine še niso obvladali, v domačem jeziku pojasni katastrofo, o kateri je pisal in govoril ves svet.

Vozi me vlak v daljave, daleč tja v širni svet … ta večno lepa popevka nas spomni na »romantične« čase, ko smo se še množično prevažali z vlaki. Po slovenskih tleh je vlak prvič zapeljal 2. julija 1846 po progi od Gradca do Celja; pomemben mejnik pa je bila južna železnica, po kateri je med Dunajem in Trstom že leta 1857 dvakrat na teden vozil brzovlak. Med zaposlenimi na železnicah je od vsega začetka vladala tesna povezanost, tovarištvo v najbolj plemenitem pomenu besede in iskrena pripadnost.

Da je ne bi preveč iskala, me je Alenka Zavodnik Kristan počakala kar pred hišo v Dragomerju, in to v taborniškem kroju z rutico. Ima ga že od leta 1952, ko je vstopila v taborniške vrste, in ga še vedno nosi. Največkrat, ko gre na tabor, oblekla pa ga je pogosto tudi takrat, ko je kot inženirka gozdarstva hodila po terenu. Leta se mu nič ne poznajo, na njem pa ima izvezeno svoje taborniško ime: Črna skvo. »Takrat sem imela še dolge črne lase, spletene v kite,« mi pove. Mladi taborniki pa jo najraje kličejo kar »babi Lenka«.

Lidija Pratnemer iz Slovenskih Konjic že vse življenje spreminja na bolje svet okoli sebe. Velik del svoje energije je osredotočila v pomoč ljudem, ki jih življenje skuša zriniti na obrobje. Kljub vsem priznanjem, ki jih je dobila za svoje delo, pa je še vedno prepričana, da v resnici lahko človek spremeni le samega sebe. »Kako bogati bi bili ljudje, če bi bilo med nami več skromnosti in hvaležnosti,« ugotavlja, srečna in hvaležna, ker so jo starši naučili delati. »Da le lahko delaš, da le lahko hodiš...

Čeprav je že kar nekaj let ni več na televizijskih ekranih, marsikdo še danes prepozna Melanijo Šter. Zanimivo je opazovati obiskovalce Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki ob stojnici Vzajemnosti, na kateri že nekaj let sodeluje, brskajo po spominu in se v mislih sprašujejo, od kje neki poznajo ta nasmeh … Dobrih deset let je pozdravljala gledalce pred malimi ekrani, hkrati pa je sodelovala pri oblikovanju radijskega ekonomsko-propagandnega programa. A ljubši od televizijske kamere ji je bil radijski mikrofon.