Tudi v pokoju se dobro znajde: Miloš Kovačič
Miloš Kovačič je slovenski javnosti znan kot uspešen generalni direktor Krke s pokončno držo, ki se za interese Krke, Dolenjske in države znal spretno postaviti kjer koli in kadarkoli je bilo potrebno. V vsaki situaciji se je dobro znašel in tako se, kot pravi tudi v pokoju.
Po upokojitvi živite v Ljubljani, pred tem ste bili »graščak«, saj ste stanovali na gradu Otočec, rojeni ste v Šentjerneju, dolgo ste živeli v Kranju – kam bi se pravzaprav uvrstili?
Imam se za Kranjčana, rojenega v Šentjerneju. V Kranju sem preživel mladostna leta, končal sem kranjsko gimnazijo in prva leta sem bil v Kranju tudi v službi. Sem pa zelo vezan tudi na Šentjernej, kamor je bil moj oče premeščen kot učitelj. Umrl je v bombnem napadu, midva z bratom in mama pa smo bili ranjeni, sam sem po čudežu preživel. Sem 70-odstotni vojni invalid, saj na eno oko ne vidim.
Boris Dolničar: Zaljubljen v življenje
Boris Dolničar prepričljivo izjavlja, da je zaljubljen v življenje in zato v duhu Franklinove misli ne zapravlja časa, saj ta pomeni življenje. Pripominja pa, da ga zanimajo vse razsežnosti življenja skozi čas, še posebej pa medgeneracijski in v najširšem smislu medčloveški odnosi, človeška ustvarjalnost, sredstva obveščanja, pa živa in »neživa« narava, predvsem pa gore, vode, kraji in ljudje nekdaj in danes.
Naš portretiranec izvira iz kmečkega okolja Slovenske Bistrice. Rodil se je leta 1947 v Mariboru, v Ljubljani je študiral družboslovje in diplomiral iz novinarstva. Že kot študent je dopisoval v različne časnike, nato je naredil kariero od novinarja do odgovornega urednika in direktorja ter glavnega urednika Dela. Direktor in glavni urednik je bil na Radiu Slovenija ter pri Kmečkem glasu, pri DZS je bil izvršni direktor založništev, svetoval upravi in vodil trženje pri Delu Revije, naposled pa se je zaposlil na pokojninskem zavodu, kjer je tudi po upokojitvi svetovalec za odnose z javnostmi.
Babice in dedki: svet skozi otroške oči
Otroci vidijo svet s svojimi očmi in včasih nas njihova zapažanja prav presenetijo. Zato bomo veseli, če nam boste poslali domislice svojih vnukov ali pa njihove likovne in literarne mojstrovine. Tokrat objavljamo dva spisa in risbici na temo staranja in starosti, ki so bili nagrajeni na 9. festivalu za tretje življenjsko obdobje. Ko bom star, bom …
Pristaniški Lent je znova zaživel s kulturnim festivalom
»V času moje mladosti je bil Lent zelo zanemarjen kraj starega dela Maribora ob levem bregu Drave, na katerega so tako domačini kot obiskovalci večinoma gledali poniževalno in ga imeli za nekaj manjvrednega v mestu. Čeprav je bilo v tem predelu, ki se je razvil predvsem kot pomembno obdravsko pristanišče, resda vse dokaj zanemarjeno in zapuščeno, me je že kmalu močno pritegnila njegova razgibana arhitektura. Tako sem kot otrok – živeli smo pol ure stran na Studencih - semkaj zahajal s starši po nakupih ali pozneje kot gimnazijec hodil tod mimo na obisk k teti Irmi in stricu Rihardu,« se spominja tega, zanj najljubšega dela Maribora pred in po drugi svetovni vojni upokojeni 77 – letni gledališki in filmski igralec ter pedagog Polde Bibič. Kot dijak in študent se je velikokrat sprehajal po Lentu in ga tudi fotografiral; tja je rad zavil pravzaprav ob slehernem obisku svojega rojstnega mesta, denimo ob zadnjem Boršnikovem srečanju.
-
Čas, v katerem živimo, je čas motenih čustev. Latinska beseda utilitarismus, po mnenju upokojene radijske napovedovalke Simone Juvan, zaznamuje ta čas. Pomeni pa načelo koristnosti, po katerem so merila človekovega delovanja korist in sreča, pa tudi težnja, da pri vsaki stvari dosežeš osebno korist.
»Strašno rada se spominjam starih časov. Ti spomini so trden temelj in so mi v pomoč, ko mi je hudo. Rosna leta so mi tekla na kmetiji v Ratečah, kjer se je govorilo v ziljskem narečju. Oče, gozdarski inženir, in mama, učiteljica, sta bila z dekretom poslana na službovanje v Nazarje v Savinjsko dolino, kjer sem se tudi rodila. Za kak mesec ali dva so me posodili starim staršem v Rateče, kjer pa sem ostala do drugega razreda osnovne šole.«
-
Alojz Zavrl iz Srednjih Bitenj že desetletja zbira dokumente o zgodovini kraja ter o življenju in delu sokrajanov. Omari s predali, v katerih so kuverte z več kot 1200 gesli in arhiviranimi članki pravi kar » moj internet«.
V šestdesetih letih je bil devet let direktor podjetja Kovinar v Struževem, ukvarjal pa se je tudi s politiko. Ko se je podjetje združilo s podjetjem TOSO in je nastal IKOS, se je VK finomehanik, ki je ob delu dokončal še srednjo ekonomsko šolo, poslovil od direktorskega položaja. A ni odšel iz podjetja, ampak je ostal ter pomagal izpeljati posel za vzhodnonemški tekstilni inženiring, ki je tudi z njihovimi posodobljenimi previjalnimi stroji opremljal tekstilne tovarne v manj razvitih državah, v Braziliji, Tuniziji, Egiptu, na Cejlonu itd. Bili so sicer najmanjša, le 120-članska tovarna tekstilnih strojev v nekdanji državi, ki pa je v celoti izpolnila vse, kar je obljubljala, obuja spomine zdaj že triinosemdesetletni Lojze.
-
Jože Kukec je tudi v tretjem življenjskem obdobju ostal dejaven na številnih področjih, še zlasti pa tam, kjer ga ljudje potrebujejo – v krajevni skupnosti in pri Lionsih. S prav posebnim veseljem pa že dolga leta dela kot pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez, znan po tem, da se posveti vsakemu paru posebej.
»Skupaj s Silvom Polakom in Zdenkom Picljem ter z ekipo najboljših matičark upravne enote Novo mesto poročam tudi na Otočcu, kjer je že sam ambient tak, da je vsaka poroka zares lepa …,« skromno doda.
-
Valter Moljk z Dola pri Hrastniku je že dolgo znan med zasavskimi pedagogi, športniki in kmetijci … Zasavci pa so še posebej ponosni nanj od letošnjega marca, ko je prejel zlato medaljo za skok v višino na dvoranskem svetovnem prvenstvu veteranov v atletiki.
Kot učitelj fizike in matematike je pred desetletji uvajal novo matematiko, kot ravnatelj hrastniške šole pa si je prizadeval, da so zgradili bazen in športno dvorano na Logu v neposredni bližini šole. Oživil je košarko, namizni tenis, atletiko v domačem kraju. V teritorialni obrambi je delal prostovoljno kot načelnik štaba vse od njenega nastanka pa do razpustitve.
Mira Dobravec: Če seješ, kaj zraste
Tako pravi Mira Dobravec, pred dvema letoma upokojena publicistka, 60. »Leta kar zapiši s številko«, pravi, »do tega nimam nobenih zadržkov.« Nasprotno: »Prepričana sem: moj čas se šele začenja!«
Pogovor poteka v garaži, ki to ni več, ker si jo je sogovornica uredila v svetlo prebivališče. Ko vstopiš, začutiš pozitivno energijo. Veliko svetlobe, nekaj barvnih žarišč, nekaj funkcionalnih kotičkov, pomembni predmeti že ob vhodu, povsod pa cvetje. Hiša se je vedno prilagajala spremenljivim potrebam velike družine (4 otroci, zaenkrat 9 vnukov). Mira v spodnji etaži varuje njene temelje.-
Pred dnevi je, žal kar preveč neopazno minila 30-letnica svetovalnega telefona Klic v duševni stiski, ki deluje pri kliničnem oddelku Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana. Ob jubileju jim je čestital tudi predsednik republike dr. Danilo Turk in med drugim dejal, da so v tem času mnogim polepšali dan, marsikomu rešili življenje, vsem pa svetovali z dobrim namenom in v prepričanju, da opravljajo koristno in nujno potrebno dejavnost. To pa je bila tudi priložnost za pogovor z idejno snovalko Klica v duševni stiski prof. dr. Onjo Tekavčič Grad, ki je pred tremi desetletji zaorala ledino na tem humanitarnem področju.
