Eden najlepših gradov na Slovenskem je dvorec Štatenberg blizu Makol na Štajerskem. Občudovanja vredni so baročna arhitektura, slikovito oblikovane štukature, stropne poslikave, številne starinske peči, lepo rezbarjeno pohištvo. Grad Štatenberg je bil prvič omenjen leta 1241 kot deželnoknežji grad. Pozidan je bil na hribu, kjer je danes zaselek z zgovornim imenom Stari Grad. Grof Dizma Attems je pa je kasneje na vzpetini nad Dravinjo dal zgraditi istoimenski baročni letni dvorec. Poseben razcvet je doživel v letih od 1720 do 1740.

Bokalce so nekoliko skrivnosten kraj. Na dnu ozke soteske pri naselju je izviral močan studenec in se izlival v potok Gradaščica. Ob tem studencu se je po ljudski pripovedi zgodilo tole … Ob studencu so se igrali otroci in nedaleč stran so zagledali kačo, ki je do pasu imela telo deklice. Vabila jih je k sebi in jim dala bisere. Nekega dne se je med otroke pomešal odrasel fant z namenom, da pokonča kačo. Grozil ji je, ni se zmenil za prošnje otrok, naj jo pusti živeti. Kača pa se je nenadoma dvignila in vanj puhnila strupen zrak.

»Nič me ni tako zasvojilo kot klekljanje,« ugotavlja Zofka Voler. Šele štiri leta so minila od prvih začetkov, a je v tem času naredila že 547 klekljanih čipk. Večino je podarila. Med 91 različnimi vzorci sta tudi dva avtorska: notni zapis in znak tabora slovenskih pevskih zborov v Stični. Razumljivo, saj tudi brez pesmi Zofka Voler ne more. Klekljanje in prepevanje v pevskem zboru sta kljub ljubezni in času, ki jima ga namenja, le dve od mnogih dejavnosti te postavne Konjičanke.

Konec aprila se spominjamo začetka upora med drugo svetovno vojno, v katerem je na svoj način sodeloval tudi domoljub, duhovnik in pisatelj Franc Ksaver Meško. Rodil se je 28. oktobra 1874 v Gornjih Ključarovcih, župniji Tomaž  v Slov. goricah, umrl pa je 11. januarja 1964 v Slovenj Gradcu. Karel Gržan v knjigi o slovenskih duhovnikih  piše, da poleg Finžgarja Franc Ksaver Meško sodi med največje pisatelje duhovnike in da  se je Meško že v dijaških letih lotil pisateljevanja in pesnjenja. Po duhovniškem posvečenju 19.

Dora Plestenjak je lepa ženska, če k temu dodamo še njeno slikarstvo in njen odločen karakter, je še bolj razumljivo, da je pogosto v središču pozornosti. Enako velja za njena sinova Domna Slano in Jana Plestenjaka, umetnost pa je tako stalnica v njihovi hiši. »Slikarski talent sem podedovala predvsem po očetu, ki je bil zelo dober rezbar in slikar. Ker doma ni bilo denarja, se je zaposlil kot bančni uradnik. Za dušo pa je vse življenje rezbaril,« pripoveduje Dora Plestenjak.

Majhni otroci - majhne skrbi, veliki otroci … Pogovor z Doro Plestenjak je doživetje spontanosti - odkrito pripoveduje o vsem, še najraje pa o lepoti. Vidi jo povsod, še zlasti v naravi, pa med ljudmi, povezanimi z zemljo, in v poeziji. Na mizi ima knjigo Ferija Lainščka »Ne bodi kot drugi«, pogovarjava pa se tudi o pesmih Neže Maurer, ki je njena prijateljica. Veliko ima portretov obeh sinov, iz katerih seva njuna duša, ki jo je mama tenkočutno ujela na platno. »Vsako leto sem ju naslikala; pa tudi sicer sem veliko portretirala otroke.

Vreme neposredno ali posredno vpliva na večino naših aktivnosti, zato mu že od nekdaj namenjamo veliko pozornosti. Prve meritve na ozemlju naše države so potekale že v tretjem desetletju devetnajstega stoletja, neprekinjeno pa se vremenski podatki zbirajo od leta 1850 dalje, ko je začela delovati meteorološka postaja pri Brzojavnem uradu v Ljubljani. Dandanes deluje široka mreža meteoroloških postaj ter merilnih in opazovalnih mest, kjer meritve in opazovanja opravljajo honorarni opazovalci, bolje rečeno prostovoljci.

Našega sodelavca, odvetnika mag. Janeza Tekavca bralci Vzajemnosti dobro poznajo kot odličnega pravnika. Malokdo pa ve, kakšna umetniška duša pravzaprav tiči v njem; preizkusil se je že kot igralec, glasbenik, pesnik … Med študijem ga je splet naključij pripeljal na TV Slovenija, sodeloval je pri takratnem Studiu Luwigana in pred leti pri oddaji Tednik. Tako je vsaj deloma potešil svojo veliko željo, ki mu je ni uspelo uresničiti – želel si je namreč postati radijski napovedovalec.

Andreja Stržinar iz Hotavelj v Poljanski dolini šiva kostume s pravljičnim pridihom. To so srednjeveški in renesančni kostumi, poleg tega pa je oblekla že nemalo folklornih skupin, tudi otroških. Po poklicu je tekstilno-konfekcijski tehnik in ta poklic ji je pisan na kožo, saj si je že v osnovni šoli sama izdelovala oblačila. Vse se je pravzaprav začelo z lutkami, saj je njena sestra Jana Stržinar, umetnica, ki dela z lutkami, in Andreja ji je z veseljem naredila kako oblačilo zanje.

Za prostovoljko Marico Kamenšek iz društva upokojencev Šmarje pri Jelšah noben dan ni dolgočasen. Njena skrb, da na domovih obišče starejše ali da organizira obiske prostovoljk pri starejših sokrajanih, se je začela že pred davnimi leti. Bila je prva, ki se je z idejo pomoči sovrstnikom že leta 2004 kot koordinatorica vključila v projekt Starejši za starejše za boljšo kakovost življenja doma. Za svoja prizadevanja in pomemben prispevek k prostovoljstvu,je leta 2010 prejela občinsko priznanje.

»V zadnjem obdobju, predvsem pa po letu 2006, ko so Makole znova postale samostojna občina in istoimensko gručasto naselje na desnem bregu reke Dravinje njeno središče, je kraj naredil skokovit razvoj. Skorajda bi lahko rekel, da smo se v tem razmeroma kratkem času za zmeraj poslovili od blatnih Makol, saj je šola dobila novo telovadnico, knjižnico in travnato nogometno igrišče, zgrajen je bil sodoben štirioddelčni nizkoenergijski vrtec, poleg krajše obvoznice je bila urejena večina cest tudi v vseh ostalih dvanajstih naseljih, v katerih živi okrog dva tisoč prebivalcev. Če je nekdaj fotografija Makol desetletje in več ostajala nespremenjena, moram zdaj narediti vsako leto nov posnetek, da zabeležim vse novosti,« je nenehen napredek svojega rojstnega kraja slikovito označil 65 – letni upokojeni strojni tehnik in ljubiteljski fotograf Milan Sternad.