Ivanka Stariha je po rodu iz Belokranjka iz Božakova, ki mu pravijo tudi belokranjski Bled, že od 26. leta pa živi v Ljubljani. Tu je 27. novembra letos praznovala svojo 90-letnico, čeprav bi ji človek prisodil kar precej manj let. Izhaja iz kmečke družine z devetimi otroki. Njena mladost je bila sicer težavna, vendar srečna. Njen življenjski moto je vseskozi, da delo krepi človeka, telo in duha. Tudi tri otroke, ki sta jih imela z možem, sta vzgajala v skromnosti in poštenosti.

Ples ni zgolj rekreacija, ki sprošča in zbližuje, temveč daje možnosti za razvijanje in izboljšanje odnosov, za učenje družabnosti ter za zdrav duševni razvoj posameznika. To in morda še kaj več so prav gotovo imeli v mislih plesni učitelj Ivan Korelc, upokojenec Cveto Pavlin in skupina plesnih navdušencev, ko so pred dobrima dvema letoma ustanovili plesno društvo za starejše občane v ljubljanskih Dravljah. Delujejo kot samostojna plesno-rekreacijska sekcija draveljskega Pevskega društva Rožmarin in imajo že več kot 40 članov.

Štedilnik je od nekdaj pojem doma in središče kuhinje, zato ostaja zidani štedilnik na drva v našem spominu zapisan s posebnimi črkami. Štedilniki Furlan so ob tem imeli še dodano vrednost – prepoznavno estetiko. Leta 1929 jih je na Vrhniki začel izdelovati ded Ivan, ki se je kmalu preselil na Škofljico; sledil mu je sin Franc, nadaljujeta pa njegova sinova Robert in Davor. »Ko sem bil mlad, sem punci lahko s ponosom povedal, da sem ključavničar; zdaj to, žal, nima več prave veljave, prej obratno.

Les polepša življenje, je zdrav na otip, dotik z njim nas energetsko preporodi. Znano je, da se srčni bolniki v lesenih hišah bolje počutijo, bivanje v njih umirja stres, pravi Jernej Kosmač iz Tržiča. Kadar se vračamo s sprehoda v gozdu, kar čutimo, kako smo se napolnili z novo, prijazno energijo, ki nam jo podarjajo drevesa. Njegov oče je začel izdelovati preproste predmete iz lesa, ker je pač živel na Gorenjskem, kjer ga je bilo veliko. S tem je 'zastrupil' sina Jerneja, ki je postal mojster oblikovanja in poslikave predmetov kulturne...

V Kranju starejši berejo v skupinah. Kar 14 jih je in precej različne so. Člani doma preberejo izbrano knjigo, v skupini pa se pogovarjajo o prebranem. Nekatere skupine so tako prizadevne, da jih voditeljice komaj dohajajo v tem, koliko preberejo in koliko si še želijo. Tudi v domovih upokojencev berejo, a tam večinoma voditelj na srečanju prebere kratko zgodbo, potem pa se pogovarjajo o njeni vsebini. »Druženje starejšim veliko pomeni in včasih berejo le še za to, da se potem v skupini lahko pogovarjajo o prebranem,« pove Damjana Mustar,...

»Sem otrok iz številčne knapovske družine,« začne svojo pripoved Rudi Janežič, nekdanji rudar in že skoraj dvajset let duša in srce trboveljskega društva invalidov. Njegovi glavni življenjski vodili sta solidarnost in spoštovanje slehernega posameznika. Na otroštvo, čeprav je bilo večkrat težko, ima zelo lepe spomine: »V rudarski koloniji je sosed sosedu sosed. Doma smo bili v Trbovljah, na Tereziji. Živeti v rudarski  koloniji je nekaj prečudovitega! V dveh barakah je bilo dovolj otrok za ves razred, igrali smo košarko, nogomet...

Dober poznavalec slovenskih mest bo za Škofjo Loko rekel, da je spričo tisočletne preteklosti mesto muzej. Starožitna slikovitost mesta in okolice je ohranjena v muzejskih zbirkah, v galerijah, cerkvah in slikovitih ateljejih. V muzeju, ki deluje v Loškem gradu že od leta 1939, so na ogled arheološke, zgodovinske, kulturno-zgodovinske, umetnostne, etnološke in prirodoslovne zbirke. Predstavljena so kamnita orodja z najdišča Suhi dol, bakrenodobne najdbe pa so iz jame Kvederc in Lubniške jame, saj je bilo to območje poseljeno že v času...

Tih poletni dan je legel na kraje med gorami. Sonce je grelo z vso močjo in leno lezlo čez nebo. Od daleč se je zaslišal peket. Nekdo je v diru jezdil proti Turjaku. »Rešite se, Turki! Bežite!« Med vaščani sta zavladala strah in panika. Debelo zidovje mogočnega gradu Turjak je grajske varovalo še pred tako močno vojsko, vaščani pa so kot vedno pobrali najnujnejše in zbežali pod okrilje cerkvice sv. Ahaca. Denar, nakit in drugo premoženje so zakopali v jamo za cerkveno obzidje. V molitvi so vsemogočnega prosili, naj jih obvaruje najhujšega.

"General Rudolf Maister – Vojanov je bil odločna vojaška osebnost z velikim vplivom na svoje vojaštvo. Obogatil jo je z izredno odprtostjo do različnih oblik umetnosti in znanosti bodisi kot pesnik, bibliofil, ljubitelj likovne in glasbene umetnosti ali kot kulturni animator. Vse to ga kaže kot odločnega častnika, z močno kulturno podstatjo,« je zapisal dr. Bruno Hartman. Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku, umrl pa 26. julija 1934 na Uncu. Končal je domobransko kadetnico na Dunaju, šolnino pa je kril mož njegove tete.