Grad Bogenšperk je pomemben slovenski kulturni spomenik. Leta 1672 ga je kupil Janez Vajkard Valvasor in v njem uredil bogato knjižnico, grafično zbirko in delavnico za bakroreze. V gradu je nastajalo gradivo za znamenito delo Slava vojvodine Kranjske in za druge knjige. Poslopje, pozidano nad Šmartnim pri Litiji, je v pisnih virih prvič omenjeno leta 1533. Zdajšnjo podobo je dobilo v 17. stoletju. Dvajset let (1672-1692) je bil njegov lastnik prvi kranjski polihistor baron Janez Vajkard Valvasor.

Slavko Avsenik je legenda, hkrati pa človek, ki je izredno prijazen, blag in skromen. Statistika govori o samih superlativih - od njegove Golice, ki je največkrat predvajana instrumentalna skladba na svetu, do tega, da je na olimpijskem stadionu v Berlinu igral pred 90 tisoč ljudmi. Avsenikova glasba je živa, imajo jo radi tudi mlajši. Vnuk Sašo pa nadaljuje Slavkovo pot. Ob 84. rojstnem dnevu in 60-letnici kariere so Slavku Avseniku v domači občini postavili spomenik – gorenjsko »marelo« in harmoniko.

Novomeščana dr. Janeza Gabrijelčiča poznajo njegovi prijatelji kot »največjega romantika med ekonomisti«, saj je po duši humanist, občudovalec umetnosti in tudi odličen pianist. Že desetletja veliko svojega časa in znanja namenja univerzalni odličnosti kot viziji in cilju naše družbe. S somišljeniki je udejanil mednarodni Forum odličnosti in mojstrstva Otočec, ki poteka že 25 let, na prelomu tisočletja pa Rastočo knjigo, ki ji je dodal še Abecedo mojstrstva in odličnosti.

Tako so pevke  skupine CINTARE  poimenovale jubilejni koncert, s katerim so novembra lani proslavile deseto obletnico svojega obstoja in na katerega so povabile istrsko glasbeno skupino Vruja. Ime Cintare je simbolično in je vzeto po ljudskem imenu za zdravilno tavžentrožo. Tako kot se sporočilo o njeni zdravilni moči prenaša iz roda v rod, tako se tudi izročilo ljudske pesmi prenaša naprej in pomaga krepiti narodno zavest ter ljudem zdravi dušo in telo. Skupina pogosto dobrodelno nastopa za bolnike in starejše občane v javnih zavodih.

Če v ormoškem koncu iščeš Marto, te vprašajo, ali misliš babico ali teto? Vzdevek babica je ostal predsednici Društva za osteoporozo Ormož Marti Peršak, nekoč terenski babici, ki je pomagala na svet mnogim tamkajšnjim novorojenčkom. Teta Marta pa je njena dobra prijateljica Marta Gregorc, ki živi in ustvarja na svoji kmetiji v Cerovcu. Obe slovita po dobrih delih, ki se jih je v minulih desetletjih nabralo za debelo knjigo. V zadnjem času sta bili za svoje zasluge nagrajeni, zato je prav, da ju spoznate tudi vi.

V Mariboru so tik pred Miklavžem slovesno odprli prvi dnevni center aktivnosti za starejše s simpatičnim imenom - TOTI DCA. Njegovo delovanje sofinancirata zavod za zaposlovanje in mestna občina Maribor. V prvem nadstropju mogočne stavbe na Partizanski cesti 12 so se že od lanskega avgusta zbirali krajani, nekateri so postali že redni obiskovalci. Majda Strnad in Hilda Nikolič se udeležujeta joge za starejše in gospa Hilda ugotavlja, da ji je redna vadba že pomaga k boljšemu počutju.

Izolsko društvo za dediščino in podeželje Histrion se postavlja z muzejem Parenzana, ki domuje v starem mestnem jedru. V njem je med drugim prikazana zgodovina nekdanje železnice, ribištva, industrije pločevink in tehničnih igrač ter pomembnih začetkov letalstva. Muzej nam je predstavil njegov vodja Srečko Gombač in povedal, da želijo obiskovalce seznanjati s najpomembnejšimi zgodovinskimi posebnostmi Izole in sosednjih obalnih krajev. S pomočjo starih fotografij ter z železniškimi maketami in modeli je prikazano obratovanje nekdanje...

Dandanes nihče več ne pripoveduje zgodb o razbojnikih, strašnih, predrznih in neusmiljenih možeh. A še pred nekaj stoletji so našo deželo prekrivali širni gozdovi, ki jim ni bilo videti konca in tedaj so bila takšne pripovedi povsem nekaj povsem vsakdanjega. Skozi mogočne in skrivnostne gozdove so vodile le redke poti. Marsikje je bil gozd skoraj neprehoden in za nepridiprave pravo zatočišče. O njih se je nekoč veliko govorilo, pa tudi marsikaj pisalo. Nič ni narobe, če spet obudimo spomin nanje.