V družini Morela je veliko zdravnikov; oče je upokojeni kirurg, mama Vesna in hčerka Kristina pa sta očesni zdravnici. Na zdravniško pot se podajata tudi vnuka Veronika in Lenart, študenta medicine. Vesna Morela je pri nas uveljavila več novosti zlasti pri operativnem zdravljenju sive mrene in v mikrokirurški tehniki transplantacije roženice. Tudi po upokojitvi ostaja aktivna, saj trikrat na teden pomaga hčerki v njeni kliniki Morela okulisti. Ljubljančanka Vesna Pevec, poročena Morela, je že v gimnaziji vedela, da bo oftalmologinja; imela...

Carmela Cizelj Kogej po upokojitvi ni obsedela doma. Z leti se je čedalje bolj začela zanimati tudi za duhovnost. Obiskovala je duhovno univerzo in šolo djotiša, izpopolnjuje se v Bachovi cvetlični terapiji, poleg tega pa znani angleški pevki in glasbeni terapevtki Shirlie Roden daj pa kdaj pomaga pri izvedbi delavnic in prevaja. Njena želja, da bi pomagala, je bila vedno zelo velika. Zato že peto leto dela tudi kot prostovoljka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, čeprav je sprva čutila določen strah.

Daleč je že čas, ko je po naših tleh udarjal škorenj nemške vojske,  ki si je pod Hitlerjevim vodstvom hotela podjarmiti Evropo in ves svet. Kljub časovni oddaljenosti pa spomini  mnogih, ki so preživeli vojne strahote, niso potonili v pozabo. Tudi Fanika Raček iz Latkove vasi pri Preboldu se spominja tistega časa tako, kot so ga doživljale njene kolegice interniranke iz Auschwitza in drugih nacističnih taborišč, ki so se še deset let nazaj vsak prvi torek v mesecu srečevale v celjskem hotelu Evropa.

»Moje akordne citre, ki pri nas niso prav pogost instrument, so počivale do leta 1999, ko sem se po petintridesetih letih dela upokojila,« je začela pogovor Janka Frančeškin, nekoč prevajalka za italijanski in francoski jezik na občini Nova Gorica. Že v otroštvu se je naučila igrati na citre in na harmoniko. Čeprav ji je bila glasba položena v zibelko, tedaj, ko je bila zaposlena, zanjo ni imela časa. Citre je znova vzela v roke, ko so jo na novogoriški univerzi za tretje življenjsko obdobje prosili, da bi vodila citrarsko skupino, saj se...

»Branik, ki se je do leta 1951 po fevdalnih gospodih Rihemberških iz 12. stoletja imenoval Rihemberk (pa tudi Rifenberg in Rihenberk), se ponaša z izjemno bogato zgodovino. To se odraža tudi v dveh naselitvenih jedrih, pri čemer se prvo – z ledinskim imenom Britof - nahaja na desnem bregu hudourniške Branice, ob vznožju flišne vzpetine, vrh katere stoji župnijska cerkev sv. Urha, drugo, Tabor, pa je nastalo ob podružnični cerkvi sv. Antona na levem bregu rečice, nad katerim na pobočju hriba Golca izstopa grad Rihemberk,« nas je 61 – letni...

Prirodoslovni muzej Slovenije, ki domuje v Ljubljani, je osrednja naravoslovna muzejska ustanova. Izhaja iz nekdanjega Deželnega muzeja v Ljubljani in je za Botaničnim vrtom naša najstarejša kulturna in znanstvena ustanova z neprekinjenim delovanjem.

Pomembna osnova Prirodoslovnega muzeja Slovenije je bila bogata zbirka mineralov in knjig slovitega mecena, barona Žige Zoisa iz leta 1826. Sledi ji zbirka lupin mehkužcev F. J. H. Hohenwarta iz leta 1831 in zbirka žuželk Ferdinanda Schmida. Po mnenju kustosa dokumentarista Marka Aljančiča je bil muzej hkrati tudi zbirališče naravoslovcev, ki so tu že od leta 1849 pripravljali  sestanke s strokovnimi predavanji. Desetletje prej, leta 1839, pa je bilo ustanovljeno Muzejsko društvo za Kranjsko.

Kralj Matjaž je najbolj znan junak slovenskih narodnih pesmi. Nekaj zgodovinske podlage je njegovemu liku dal ogrski kralj Matija Korvin, čeprav se je skozi stoletja govorilo, da si ga je na Koroškem ljudstvo samo izbralo na Gosposvetskem polju. Svoj prestol naj bi imel na Krnskem gradu. Po ljudski pripovedi je kralj Matjaž takole spoznal svojo Alenčico. Kralj Matjaž je sedel pod cvetočo lipo in govoril svojim vitezom: »Sovražnike smo junaško premagali, vse vojne srečno končali in ljudstvo živi dobro. Tudi mene je sreča bogato poplačala.

Primož Trubar se je za vse čase zapisal v zgodovino kot eden največjih, če že ne kot največji Slovenec. Slovenska književnost se je začela z njegovima knjigama Katekizem in Abecednik. Trubar je rad nagovarjal z besedama Lubi Slovenci. Rodil naj bi se 9. junija 1508 v Rašici pri Velikih Laščah. To ve malo Slovencev, saj se Trubarja po navadi spomnimo le ob dnevu reformacije. Dr. Boris Golec pa dopušča možnost, da se je rodil leto prej ali leto pozneje.

Slovence je postavil na zemljevid Evrope V Sloveniki piše, da je Trubarjevo življenjsko delo Katekizem, ki vsebuje poleg zapletenih teoloških razprav tudi obrazce, napotke, pesmi, litanije, ki so se jih lahko naučili nepismeni ljudje, in sicer tako, da so poslušali izobražence. Katekizem je izvirno delo na visoki teološki ravni. Slovence je Trubar s svojim krščanskim sporočilom postavil na duhovni in kulturni zemljevid Evrope. Na ravni skladnje je Trubar svoj jezik oblikoval po najvišjih evropskih humanističnih standardih, tako da so dobili...

Ni več veliko ljudi, ki znajo pripraviti slanike po starem, tradicionalnem izolskem receptu. Podatek, da gre v tej proceduri vsaka riba kar šestkrat čez roke in da za zorenje potrebuje kar pol leta, pove, zakaj je predelava ribe po tradicionalnih recepturah tolikšna redkost. In tudi, zakaj je tolikšna razlika v okusu med industrijsko predelanimi slaniki in »domačo« predelavo. Pušpanovi znajo pripraviti to obalno specialiteto, zanimivo pa je, da gospa Liza, začetnica te zgodbe, prihaja s ptujskega konca.

Franc Udrih iz Šempetra je pri dobrih devetdesetih letih nadvse vitalen in aktiven mož. Z velikim zanimanjem spremlja prav vse, kar je povezano s športom, še posebej pa košarko, v kateri igrata njegova vnuka - Beno v Ameriki in Samo v Španiji.

Franc se je rodil v Spodnjih Grušovljah pri Šempetru. V družini je bilo osem otrok, sedem sinov in hčerka, a Franc pravi, da pomanjkanja niso trpeli in da so se dobro razumeli. Pri štirinajstih se je šel učit za krojača v Loko pri Zidanem mostu. »Za moje šolanje je moral oče plačati 3000 dinarjev, za ta denar si takrat lahko kupil najlepšega konja. Delati sem moral po 16 ur na dan, ko pa sem se izučil, sem imel plačo 1 dinar na uro, prej pa sem dobival le po pol dinarja, s čimer pa si si lahko kupil žemljo. A sem potrpel, saj nisem želel biti v breme staršev,« še pove Franc.