Aprila je obletnica smrti partizana, pisatelja in kiparja Toneta Svetine, ki se je rodil 15. novembra 1925 na Bledu. Decembra 1943 je pobegnil iz nemške vojske in se pridružil partizanom, kjer se je v različnih enotah izkazal kot neustrašen borec. Po vojni je končal srednjo ekonomsko šolo, vse do upokojitve pa je delal v različnih upravnih službah. V vojnih romanih je realistično in dokumentarno opisoval zapleteno dogajanje med 2. svetovno vojno, zlasti še v znameniti Ukani, ki je izšla v petih knjigah.

Srečko Kumer iz Prečne je človek, ki se rad loti različnih stvari, in ko se jih, počne to temeljito. Upokojeni elektrotehnik, ki v Novem mestu še danes velja za naslov, kjer je moč dobiti še tako redek elektronski del, je inovator, slikar in zadnja leta po malem tudi draguljar. Vse skupaj se je začelo pred več kot desetimi leti, ko je ženi za veliko noč podaril malo drugače okrašen pirh. Pobarval ga je s flomastri in posul s svetlečimi plastičnimi kamenčki.

Sopranistka in prvakinja ljubljanske Opere Milena Morača ter dramski igralec in prvak ljubljanske Drame Jurij Souček delita usoda mnogih upokojencev, ki tradicionalno nimajo prav nobenega časa, saj oba še vedno veliko delata. Milena pravkar poje Rozalindo v Netopirju Johanna Straussa ml., Jurij posoja glas sto desetim živalim ob sinhroniziranju risanke na slovenski televiziji. Zakonca se ne ozirata nazaj, ne razmišljata prav veliko o prestižnih nagradah, ki sta jih prejela za svoje dolgoletno delo.

Skozi čarobno belokranjsko krajino ob Kolpi ena od poti vodi v Adlešiče; do kraja, ki ga lahko poimenujemo tudi center varovanja in ohranjanja kulturne dediščine Bele krajine. Zasluge za to gredo Božu Račiču (1887- 1980), ki ga je poklic učitelja za nekaj let pripeljal v Adlešiče, kjer ga je prevzelo tamkajšnje ljudsko izročilo in poskrbel je za to, da bi se ohranja tudi za prihodnje rodove. Med tesnimi prijatelji Boža Račiča je bila tudi družina Cvitkovič, ki je nadaljevala z njegovim delom, potem ko se je preselil v Ljubljano.

Življenje Valčke Gnus je vseskozi povezano s kulturo in kulturnim ustvarjanjem. Pri svojih skoraj 91 letih še vedno vodi pevski zbor sekcije ročnih del Jelke v Grižah in je bržčas ena najstarejših, če ne kar najstarejša dirigentka v Sloveniji. Ob tem pa izžareva izjemno življenjsko energijo kot le malokdo. Življenjsko popotovanje Valčke se začenja leta 1923 v vasi Škarnice v župniji Dobje pri Planini v družini Lipovšek. »Otroška leta sem preživljala kot vsi otroci.

Ida Voler iz Ljubnega ob Savinji živi s svojo družino na majhni domačiji, tik ob gozdu ob reki Savinji ter ob vstopu v ta najlepši kraj, kot rada reče. Zdaj že upokojenka še vedno trdo dela, a tudi uživa v slikanju na platno ter v izdelovanju tort. Idi, ki je zrasla na visokogorski kmetiji, na Murčovem pod Travnikom med petimi otroki, ni bilo nikoli z rožicami postlano. Več kot dve uri hoda je bilo v eno smer do šole, zato je otroci takrat, pred več kot petdesetimi leti, niti niso redno obiskovali.

Ko smo se bližali Begunjam na Gorenjskem, smo na slemenu nad naseljem že od daleč ugledali ljubko cerkvico, izstopajočo iz zimske beline, po kateri smo kmalu zatem od Krpina krenili na Goro (839 m), kakor domačini pravijo tej priljubljeni izletniški točki z enim najlepših razgledišč na Gorenjskem. Po slabe pol ure hoda nas je na osončeni Gorjakovi kmetiji (Poljče 29), ki se stiska pod južno steno cerkvenega obzidja (del njene strehe in kozolec vidimo ob desnem robu razglednice iz obdobja pred prvo svetovno vojno) prijazno pozdravila 56 – letna...

Cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem je skozi stoletja veljal za cerkveno, kulturno in socialno središče svoje širše okolice. Zdaj je ta edini še delujoč cistercijanski samostan na Slovenskem zgledno vzdrževan, v njem pa je med drugim tudi Muzej krščanstva na Slovenskem. Pri Stični je bilo odkrito predzgodovinsko venetsko-ilirsko gradišče s številnimi gomilami. Prvič se kraj omenja leta 1136, ko je bil tu ustanovljen izredno velik cistercijanski samostan. Kot beleži zgodovinopisje, je samostan ustanovil oglejski patriarh Peregrin I.