Naš pogovor: ljubljanski nadškof in metropolit
Za pravičnost, strpnost in medsebojno spoštovanje
Novi ljubljanski nadškof dr. Anton Stres je že vrsto let navzoč v slovenskem javnem življenju. Zanj je značilno, da je zagovornik dialoga pri urejanju vprašanj v odnosih med Cerkvijo in državo. Posebno pozornost namenja moralnim vprašanjem in poudarja, da je položaj Cerkve v največji meri odvisen od ravnanja cerkvenih predstavnikov in vernikov. Menimo, da so njegovi pogledi na družbene razmere še posebej zanimivi v času, ko skušamo poiskati odgovore na številna vprašanja, ki ne zadevajo zgolj Cerkve, temveč celotno skupnost.
-
Tudi tokrat objavljamo spise in risbice na temo starosti in staranja z lanskega festivala za tretje življenjsko obdobje. In tudi vas vabimo, da nam pošljete domislice svojih vnukov ali pa njihove likovne in literarne mojstrovine.
Ko bom star, bom ...
Razmišljam, kdaj si sploh star. Zame so stari vsi, ki ne hodijo več v šolo. Za mojega dedka pa je star tisti, ki je starejši od njega. Vem pa, da si mladost in starost podajata roki. Kar nenadoma postaneš najstnik, nato mladenič, pa zrel mož in že si starec. Svoje življenje si zamišljam tudi takole:
Stari starši imajo veliko prednosti
Vse, kar ste doživeli s svojimi otroki, se nenadoma začne še enkrat. Še enkrat občudujete, kako se otročiček prvič nasmehne, se postavi pokonci, stoji, teče. Opazujete, kako se uči govoriti, naredi prve neumnosti, dobi prve buške.Toda najlepše je: niste več odgovorni za vse, kar otrok potrebuje. Zaradi njega vam ni več treba prebedeti noči, in če vas njegova podjetnost preveč spravlja ob živce, ga lahko spet pošljete k staršem in si odpočijete.
Kar se tiče razvoja, vzgoje in prehrane je verjetno najpomembnejše spoznanje, pri katerem so stari starši v prednosti pred starši, da skorajda vedno obstajajo različne možnosti za zdravo in srečno odraščanje otrok. Ni se vam več treba obupno truditi za to, da bi našli eno in edino pravo pot.
-
Henrik Krnec, ki so mu na Golniku zdravili jetiko in mu najbrž rešili življenje, je o tem najznamenitejšem sanatoriju v nekdanji, še predvojni Jugoslaviji zapisal: »Okrevališče je postavljeno v čudovito okolje ob umetnem jezeru in bližnjem drevoredu mogočnih sekvoj pod vznožjem prelepih gora, ki so ga poimenovali "Park zaljubljencev"...«
Strokovna usposobljenost, človekoljubje in nadčloveška vztrajnost so porodile nastanek enega najbolj uspešnih zdravilišč pri nas. Pri prebiranju zgodovine Golnika, ki jo je v knjižni obliki izdala prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med. (Tuberkuloza - kuga 19 in 20 stoletja na Slovenskem na primeru sanatorija Golnik, 1921-1998), bralca "prevzame kar nekakšna zakletost golniških zdravnikov v boju z jetiko". Neprestano preizkušajo, vsak najmanjši napredek skrbno analizirajo na vse možne načine, ga dopolnjujejo, pa spet ponavljajo v novih,...
-
Že dolga desetletja se vlečejo razprtije med prebivalci Pivške doline in prebivalci Bloške planote, ker oboji vztrajajo pri trditvi, da je bil Martin Krpan iz njihovih krajev. Povedati je treba, da je Martin Krpan resda last vseh Slovencev, toda ljudje območja, kjer je bil doma, ga lahko imajo nekoliko bolj za svojega.
Fran Levstik v svoji povesti navaja, da je bil Martin Krpan doma z Vrha pri Sveti Trojici na Notranjskem. Pri tem se samo po sebi razume, da je Vrh vas, kakor je vas tudi Sveta Trojica.
-
Že pred dobrimi tristo leti so po gradovih, samostanih in v premožnejših meščanskih družinah posvečali veliko skrbi olikani ter izbrani strežbi hrane in pijač.
Osnova so bila lepo pripravljena omizja. »Namizno ploščo so najprej pogrnili s prtom, pravzaprav z vezeno ali tkano preprogo z različnimi vzorci pisanih barv. Nanjo so nato položili še bel prt in prtičke,« ugotavlja dr. Mateja Kos v strokovnem delu Prizorišče človeškega življenja in smrti.
Prti in prtički so bili pogosto obrobljeni s čipkami. Na mizo jih je strežno osebje zlagalo po najnovejši modi v zapletene geometrične oblike. Belino in odsev svetlobe in senc so poudarjali svečniki, narejeni iz prozornega kristala, modro obarvanega stekla ali srebra.
Železarna in železnica Jesenice povzdignili v mesto
»V obdobju, iz katerega sta izbrani razglednici, torej s preloma 19. v 20. stoletje je razpotegnjeno mestno naselje na začetku ozke Zgornjesavske doline, v dolžini šestih kilometrov na obeh straneh reke Save Dolinke od Hrušice do Koroške Bele, doživljalo velike spremembe. Potem ko je leta 1869 ustanovljena Kranjska industrijska družba (KID) združila vse gorenjske železarske obrate in je bila leto pozneje zgrajena železniška povezava z Ljubljano in Trbižem, so Jesenice postale pomemben dejavnik v avstro-ogrskem jeklarstvu in s tem naglo razvijajoče se industrijsko središče,« je najprej širše okoliščine nastanka objavljenih jeseniških razglednic iz let 1899 in 1910 opisal 74 – letni upokojeni inženir metalurgije Dušan Prešern, ki je pol stoletja kasneje vse svoje poklicno življenje prebil v Železarni Jesenice in se leta 1997 upokojil kot obratovodja hladne valjarne.
-
Z Vzajemnostjo sodeluje veliko zanimivih ljudi, ki z bralci vsak mesec delijo svoje misli, znanje in nasvete. Nekateri imajo že dolga leta svoje rubrike, drugi sodelujejo z uredništvom nekaj manj časa. Marsikaterega bralca tudi zanima, kakšna osebnost se skriva za imenom, zato vam jih bomo v prihodnjih številkah predstavili tudi z malo bolj osebne plati.
Slavica Pogačnik – Toličič: Živeti za vrednote
Specialistka klinične psihologije Slavica Pogačnik-Toličič je v svojem dolgoletnem poklicnem delu pomagala številnim mladim ljudem skozi življenje in težave, ki jih prinaša s seboj Mojster malih izdelkov etnografske dediščine
Čeprav je Jože Božič kot izučen ključavničar 34 let delal v ljubljanskem Litostroju, ga je kasneje, ko se je bližal čas upokojitve, navdušil les. S svojo natančnostjo ter modelarsko žilico je kovino zamenjal za tople materiale iz narave in gozdov pod Menino planino. Njegove skorjevke, kašče, mlini, žage »venecijanke«, gozdarske koče in kozolci, pa tudi čebelnjaki, kapelice in cerkve so tako verodostojni modeli, da so jih lahko veseli tudi umetnostni zgodovinarji.
Najlepša roža vrh planin - je mili jezik materin
Celjani profesorico Boženo Orožen srečujejo na univerzi za tretje življenjsko obdobje, učitelji na ekskurzijah, nekdanji dijaki pa jo videvajo na različnih poteh, saj veliko hodi naokrog. Kot edinka je hči zgodovinarja Janka Orožna svojo življenjsko pot začela 31. oktobra 1929 v Celju. Med drugo svetovno vojno je bila družina izseljena v Srbijo. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala leta 1954 in kasneje na brežiški in celjski gimnaziji poučevala slovenščino in ruščino. Še zdaj pa je zelo skrbna za jezik. Po upokojitvi prof.
