Dober poznavalec slovenskih mest bo za Škofjo Loko rekel, da je spričo tisočletne preteklosti mesto muzej. Starožitna slikovitost mesta in okolice je ohranjena v muzejskih zbirkah, v galerijah, cerkvah in slikovitih ateljejih. V muzeju, ki deluje v Loškem gradu že od leta 1939, so na ogled arheološke, zgodovinske, kulturno-zgodovinske, umetnostne, etnološke in prirodoslovne zbirke. Predstavljena so kamnita orodja z najdišča Suhi dol, bakrenodobne najdbe pa so iz jame Kvederc in Lubniške jame, saj je bilo to območje poseljeno že v času...

Tih poletni dan je legel na kraje med gorami. Sonce je grelo z vso močjo in leno lezlo čez nebo. Od daleč se je zaslišal peket. Nekdo je v diru jezdil proti Turjaku. »Rešite se, Turki! Bežite!« Med vaščani sta zavladala strah in panika. Debelo zidovje mogočnega gradu Turjak je grajske varovalo še pred tako močno vojsko, vaščani pa so kot vedno pobrali najnujnejše in zbežali pod okrilje cerkvice sv. Ahaca. Denar, nakit in drugo premoženje so zakopali v jamo za cerkveno obzidje. V molitvi so vsemogočnega prosili, naj jih obvaruje najhujšega.

"General Rudolf Maister – Vojanov je bil odločna vojaška osebnost z velikim vplivom na svoje vojaštvo. Obogatil jo je z izredno odprtostjo do različnih oblik umetnosti in znanosti bodisi kot pesnik, bibliofil, ljubitelj likovne in glasbene umetnosti ali kot kulturni animator. Vse to ga kaže kot odločnega častnika, z močno kulturno podstatjo,« je zapisal dr. Bruno Hartman. Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku, umrl pa 26. julija 1934 na Uncu. Končal je domobransko kadetnico na Dunaju, šolnino pa je kril mož njegove tete.

V Dolenjem Vrhpolju pri Šentjerneju imajo Rangusovi že sto eno leto v lasti mlin. Vse do druge svetovne vojne je bilo tam okoli 18 mlinov, ki so mleli tudi za kmete s Hrvaške, zdaj pa deluje le še Rangusov. Vnuk Toni je specializiran še zlasti za ajdo; rad pa uvaja tudi novosti. Na kmetiji in v mlinu dela vsa družina – žena Nataša in njune štiri hčerke ter Tonijeva mama. Toni Rangus se deda ne spominja, živi pa so njegovi spomini na očeta in na delo v mlinu.

Ajda tudi zdravi Na kmetiji, ki se razteza na osmih hektarjih, poleg ajde rasteta  kamut in ječmen, ob kolobarjenju še koruza in proso. Že pet let gojijo tudi znamenito tatarsko ajdo; ta je – v povezavi z dr. Ivanom Kreftom iz biotehniške fakultete - ves čas še predmet raziskav. Rangusovi izdelki iz tatarske ajde pa so zelo iskani; zato načrtujejo, da bodo že v letu ali dveh prodrli tudi na evropski trg. Še zlasti kaše iz te ajde, ki zahteva veliko znanja in poseben postopek, na trgu še ni.

Helena Prinčič iz Nove Goric se je z računalnikom prvič srečala pri sedemdesetih letih. Zdaj pa jo najhitreje dobiš, če ji pošlješ elektronsko pošto. Z njeno motivacijo se lahko poistovetijo mnogi stari starši - želela je ostati v stiku s svojimi vnuki in s sodobnim svetom, ki jih obdaja. »Vnuki, ki živijo precej daleč od naju z možem, so imeli vse manj časa. Hkrati sem opazila, da kar naenkrat nisem več stara mama, ki vse ve in zna. Nadomestil me je stroj, s pomočjo katerega so lahko v hipu prišli do vseh informacij.

Obraz ji zažari, zasvetijo se ji oči, ko spregovori o naši narodni in ljudski pesmi in o ljudskih pevkah Predicah, ki jih pri kamniškem društvu upokojencev vodi že enajsto leto. »Pela in požvižgavala sem, kar pomnim; že na tuhinjskih njivah, od koder sem doma, pa v zborčku gostinske šole v Ljubljani, zatem v Titanu, kjer sem kot vodja prehrane po sedemnajstih letih dočakala upokojitev, ter vse do ustanovitve folklorne skupine v DU Kamnik, kjer sem plesala deset let.

Na etnografskih prireditvah po Sloveniji vse pogosteje srečujemo ljudi, oblečene v obleke, ukrojene kot tiste pred pred sto in več leti, pa tudi take, ki so jih nosili domačini ob praznikih ter kot delovna oblačila v času pred obema vojnama. V glavnem so to oblačila, izdelana v zdajšnjem času, vendar po raziskavah in še redko ohranjenih modelih, ki jih raziskujejo etnografi. Dr. Marija Makarovič je svoje raziskave in narisane ali fotografirane ter podrobno opisane modele objavila v knjigi Oblačilna kultura v Zgornji Savinjski dolini.

Cerkvenjak v Slovenskih goricah ima slikovito lego na razglednem slemenu nad Pesniško in Ščavniško dolino. Območje je bilo naseljeno že v predzgodovini, o čemer pričajo najdene rimske gomile ter drugi znanilci davnih časov. Vzoren čut za dediščino rojstnega območja ima Feliks Rajh, ki je v Cerkvenjaku uredil muzejsko zbirko. V Cerkvenjaku je bil mnogim mladim za zgled učitelj Vlado Lorber (1908-1986). V krajevnem šolskem poslopju je uredil zbirko starin in s poklicnimi arheologi izkopaval ostanke neolitskega človeka ter Rimljanov v teh...