Dvorec Strmol je bil pozidan na lahni vzpetini nad potokom Draganja zunaj sklenjenega jedra trga Rogatec. Do njega pridete po ovinkasti poti, ki jo obdaja lipov drevored. Poslopje je zgledno obnovljeno in v veliki meri služi kulturnim vsebinam. Dvorec Strmol se prvič omenja leta 1436, ko so celjski grofje Jakobu Strmolskemu iz Cerkelj na Gorenjskem podelili obrambni stolp pri Rogatcu. Kasneje se je razvil v graščino, lastniki pa so se menjavali in leta 1807 so dvorec kupili grofje Attemsi, lastniki Rogatca.

Tam, kjer je mesto Kamnik, je bilo nekoč jezero. Pozneje je voda predrla breg med Malim in Starim gradom in se razlila po ravnini. Pred davnimi časi je nad jezerom stal veličasten grad. Razvaline so še vidne. Tu je gospodoval hudoben in neusmiljen graščak Hinko. Pod jezerom pa se je raztezala neskončna goščava, kjer je v revni koči živel samotar Bogomir, družbo mu je delal le še pes. Nekega večera je divjala silna nevihta. Že je starček upihnil svečo in legel na svoje slamnato ležišče, ko ga je njegov zvesti pes z lajanjem opozoril na tujca.

Sredi lanskega decembra je minilo devetdeset let od rojstva slovenskega pesnika in partizana Karla Destovnika Kajuha. O njegovi literarni zapuščini je veliko napisanega, zagotovo pa njegove pesmi izžarevajo tudi izrazit socialni čut in željo po drugačni družbi, kot jo je poznal iz svojega otroštva. Tako kot večina njegovih vrstnikov je Kajuh želel, da bi bila nova družbena zgradba pravičnejša in prijaznejša do najbolj ranljivih skupin, ki so bile v predvojni Jugoslaviji izpostavljene najbolj surovemu izkoriščanju.

Ime zdravnika Konstantina Konvalinke je tesno povezano z zdraviliščem Dolenjske Toplice. Bil je priljubljen zdravnik in nekaj let lastnik kopališča,  ki ga je povzdignil v sanatorij, dobro znan po širni Evropi, saj so sem prihajali evropski aristokrati, bogati petičneži, pa tudi domači bogataši. Ker je o svojem dedu dr. Konstantinu Konvalinku slišala toliko pohval in navdušenih besed, je njegova vnukinja Maša Marguč, ko se je kot sodnica upokojila, začela raziskovati njegovo življenje, saj ga sama ni poznala.

Čeprav je december za mnoge najlepši čas v letu, pa je pustni čas za marsikoga najbolj zabaven. Tako ga doživljamo tudi v krajih pod Snežnikom, kjer si kmalu po novem letu dolge zimske večere krajšajo s pogovori o tem, v kaj se bodo letos našemili. Sledi mrzlično pripravljanje kostumov – mrzlično zato, ker kljub dolgemu dogovarjanju vedno zmanjka časa, tako da se kostum naredi šele tik pred zdajci.. V sprevodu, ki nosi ime Pust je pršu, in bo letos že osemnajstič zapored, sodeluje največ domačih pustnih skupin, vedno pa so v njem tudi tiste...

Josip Nikolaj Sadnikar, veterinar po poklicu, po duši pa umetnik in muzealec, ustanovitelj prve in največje zasebne muzejske zbirke pri nas je želel, da kamniška zbirka prehaja iz roda v rod po moški strani. To se vsa leta tudi uresničuje. Po njegovi smrti sta jo podedovala sin Niko, ki je imel očetovo ime, in njegov brat Demeter, ki je imel očetov poklic – bil je veterinar. Zdaj sta solastnika zbirke Demetrov sin Majk, tudi veterinar, in Nikov sin Marko, geolog.

Velika imena slovenske umetnosti Bil je ljubitelj umetnosti in jo je spodbujal; fotografu Aparniku je prav on podaril prvi fotografski aparat, odkril pa je tudi Maksa Gasparija. V sliki »Slanik«, ki jo je Gaspari ob veliki noči postavil v izložbo trgovine, v kateri je delal kot vajenec, je Sadnikar zaznal velik talent - pomagal mu je, da se je izšolal in postal veliko ime slovenske likovne umetnosti. Sadnikarjevi prijatelji so bili pretežno umetniki - Maks in Anton Koželj, Miha Maleš, Stane Cuderman, pa tudi Ferdo Vesel, Ivana Kobilca (z...

Pravijo, da je zanimiv mož, ki pri devetdesetih še vedno z enim očesom opazuje svet okoli sebe. Morda z drugim očesom mežika lepim damam? Nikakor, se zasmeje. Če povemo, da ima eno oko na iskalu kamere, ki jo je prvič vzel v roke že kot gimnazijec, potem zlahka uganete, da gre za legendarnega slovenskega filmskega snemalca, mojstra črno-bele fotografije Ivana Marinčka - Žana. Kot direktor fotografije je posnel 17 celovečernih igranih filmov in več kot 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov.

»Tudi poslej ne bom več štela let, štetje mi ne pomaga živet. Bolje težave je premagovati, v miru živeti, čim dlje zdrav ostati. Zdaj, ko še živim, me radi imejte, « je zapisala Milka Povše. Verzi  so se ji začele porajati že leta 1942 v taborišču Auschwitz, a je za pisanja pesmi napočil čas šele, ko so na svet začeli prihajati vnuki in je njena pesniška zbirka narasla na več sto pesmi, zbranih v petih zvezkih, pisane besede pa se je nabralo za dva zvezka kratkih zgodb. Milka Povše se je rodila leta 1922 in je že v osnovni šoli veliko brala.