V gostilni Marinčič je juha taka, kot jo je kuhala že prababica – najprej v Ameriki, nato doma; skrivnost te »župce z jetrnimi knedeljčki« pa je v tem, da je najboljši kos govedine kuhala skupaj s kuro, poleg zelenjave je dodala kako govejo kost, večinoma pa svinjske kosti, ki juhi dajo nekoliko mehkejši okus. Kruh, ki ga zdaj peče njen pravnuk in gospodar gostišča Marinč, 29-letni Jernej Leskovar, pa lahko tekmuje s še tako izkušeno gospodinjo! Ko govorimo o gostilni, govorimo o družinah Marinčič in Leskovar, pa tudi o ljudeh iz okolice...

Lučke se imenuje skupina zasavskih vzgojiteljic, ki igrajo v lutkovnih predstavah in tudi pišejo besedila zanje. »Naše ime so izbrali otroci iz vrtca, in to že pred štiridesetimi leti. Ko smo namreč nastopale v gledališki dvorani trboveljskega delavskega doma, je bil za otroke najbolj zanimiv trenutek, ko so se prižgale luči. Vsi so takrat vzklikali »lučka« in tako smo dobile ime,« pripoveduje predsednica Kulturnega društva Lutkovna skupina Lučka Trbovlje Breda Biščak.

» Zdajšnji starejši smo videti mlajši, kot so bili včasih seniorji in seniorke. In tako se tudi počutimo,« povzame živahna, zgovorna in vedno nasmejana ter skrbno urejena osemdesetletna Marija Lovšin iz Ribnice. Zaupa nam, da gre vsak dan ven, v trgovino, na kavico ali na kak obisk, pa čeprav zunaj lije kot iz škafa. In zmeraj se lepo obleče, počeše in naliči... »Kdor tiči vse dneve le doma, se v resnici hitro postara,« nadaljuje in nam pove, da ima sina, ki je tako kot ona ločen, ter zelo pametno vnukinjo, pravnico po izobrazbi.

Ker Slovenci radi potujemo po svetu, imamo tudi več društev, ki spodbujajo sodelovanje, prijateljstvo in druženje, denimo med nami ter Dansko, Škotsko, Rusijo, Makedonijo, seveda pa tudi z deželo velikega zmaja, ki je povsod po svetu v središču poslovnega zanimanja. Društvo slovensko-kitajskega prijateljstva pa vodi dr. Benjamin Lukman. Pri sedemindvajsetih letih je bil najmlajši doktor fizike v Sloveniji in takratni Jugoslaviji, opravljal je številna zanimiva dela v gospodarstvu, diplomaciji in mednarodnih odnosih, pa tudi v športu in...

Ivanka Stariha je po rodu iz Belokranjka iz Božakova, ki mu pravijo tudi belokranjski Bled, že od 26. leta pa živi v Ljubljani. Tu je 27. novembra letos praznovala svojo 90-letnico, čeprav bi ji človek prisodil kar precej manj let. Izhaja iz kmečke družine z devetimi otroki. Njena mladost je bila sicer težavna, vendar srečna. Njen življenjski moto je vseskozi, da delo krepi človeka, telo in duha. Tudi tri otroke, ki sta jih imela z možem, sta vzgajala v skromnosti in poštenosti.

Ples ni zgolj rekreacija, ki sprošča in zbližuje, temveč daje možnosti za razvijanje in izboljšanje odnosov, za učenje družabnosti ter za zdrav duševni razvoj posameznika. To in morda še kaj več so prav gotovo imeli v mislih plesni učitelj Ivan Korelc, upokojenec Cveto Pavlin in skupina plesnih navdušencev, ko so pred dobrima dvema letoma ustanovili plesno društvo za starejše občane v ljubljanskih Dravljah. Delujejo kot samostojna plesno-rekreacijska sekcija draveljskega Pevskega društva Rožmarin in imajo že več kot 40 članov.

Štedilnik je od nekdaj pojem doma in središče kuhinje, zato ostaja zidani štedilnik na drva v našem spominu zapisan s posebnimi črkami. Štedilniki Furlan so ob tem imeli še dodano vrednost – prepoznavno estetiko. Leta 1929 jih je na Vrhniki začel izdelovati ded Ivan, ki se je kmalu preselil na Škofljico; sledil mu je sin Franc, nadaljujeta pa njegova sinova Robert in Davor. »Ko sem bil mlad, sem punci lahko s ponosom povedal, da sem ključavničar; zdaj to, žal, nima več prave veljave, prej obratno.

Les polepša življenje, je zdrav na otip, dotik z njim nas energetsko preporodi. Znano je, da se srčni bolniki v lesenih hišah bolje počutijo, bivanje v njih umirja stres, pravi Jernej Kosmač iz Tržiča. Kadar se vračamo s sprehoda v gozdu, kar čutimo, kako smo se napolnili z novo, prijazno energijo, ki nam jo podarjajo drevesa. Njegov oče je začel izdelovati preproste predmete iz lesa, ker je pač živel na Gorenjskem, kjer ga je bilo veliko. S tem je 'zastrupil' sina Jerneja, ki je postal mojster oblikovanja in poslikave predmetov kulturne...

V Kranju starejši berejo v skupinah. Kar 14 jih je in precej različne so. Člani doma preberejo izbrano knjigo, v skupini pa se pogovarjajo o prebranem. Nekatere skupine so tako prizadevne, da jih voditeljice komaj dohajajo v tem, koliko preberejo in koliko si še želijo. Tudi v domovih upokojencev berejo, a tam večinoma voditelj na srečanju prebere kratko zgodbo, potem pa se pogovarjajo o njeni vsebini. »Druženje starejšim veliko pomeni in včasih berejo le še za to, da se potem v skupini lahko pogovarjajo o prebranem,« pove Damjana Mustar,...

»Sem otrok iz številčne knapovske družine,« začne svojo pripoved Rudi Janežič, nekdanji rudar in že skoraj dvajset let duša in srce trboveljskega društva invalidov. Njegovi glavni življenjski vodili sta solidarnost in spoštovanje slehernega posameznika. Na otroštvo, čeprav je bilo večkrat težko, ima zelo lepe spomine: »V rudarski koloniji je sosed sosedu sosed. Doma smo bili v Trbovljah, na Tereziji. Živeti v rudarski  koloniji je nekaj prečudovitega! V dveh barakah je bilo dovolj otrok za ves razred, igrali smo košarko, nogomet...