"General Rudolf Maister – Vojanov je bil odločna vojaška osebnost z velikim vplivom na svoje vojaštvo. Obogatil jo je z izredno odprtostjo do različnih oblik umetnosti in znanosti bodisi kot pesnik, bibliofil, ljubitelj likovne in glasbene umetnosti ali kot kulturni animator. Vse to ga kaže kot odločnega častnika, z močno kulturno podstatjo,« je zapisal dr. Bruno Hartman. Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku, umrl pa 26. julija 1934 na Uncu. Končal je domobransko kadetnico na Dunaju, šolnino pa je kril mož njegove tete.

V Dolenjem Vrhpolju pri Šentjerneju imajo Rangusovi že sto eno leto v lasti mlin. Vse do druge svetovne vojne je bilo tam okoli 18 mlinov, ki so mleli tudi za kmete s Hrvaške, zdaj pa deluje le še Rangusov. Vnuk Toni je specializiran še zlasti za ajdo; rad pa uvaja tudi novosti. Na kmetiji in v mlinu dela vsa družina – žena Nataša in njune štiri hčerke ter Tonijeva mama. Toni Rangus se deda ne spominja, živi pa so njegovi spomini na očeta in na delo v mlinu.

Ajda tudi zdravi Na kmetiji, ki se razteza na osmih hektarjih, poleg ajde rasteta  kamut in ječmen, ob kolobarjenju še koruza in proso. Že pet let gojijo tudi znamenito tatarsko ajdo; ta je – v povezavi z dr. Ivanom Kreftom iz biotehniške fakultete - ves čas še predmet raziskav. Rangusovi izdelki iz tatarske ajde pa so zelo iskani; zato načrtujejo, da bodo že v letu ali dveh prodrli tudi na evropski trg. Še zlasti kaše iz te ajde, ki zahteva veliko znanja in poseben postopek, na trgu še ni.

Helena Prinčič iz Nove Goric se je z računalnikom prvič srečala pri sedemdesetih letih. Zdaj pa jo najhitreje dobiš, če ji pošlješ elektronsko pošto. Z njeno motivacijo se lahko poistovetijo mnogi stari starši - želela je ostati v stiku s svojimi vnuki in s sodobnim svetom, ki jih obdaja. »Vnuki, ki živijo precej daleč od naju z možem, so imeli vse manj časa. Hkrati sem opazila, da kar naenkrat nisem več stara mama, ki vse ve in zna. Nadomestil me je stroj, s pomočjo katerega so lahko v hipu prišli do vseh informacij.

Obraz ji zažari, zasvetijo se ji oči, ko spregovori o naši narodni in ljudski pesmi in o ljudskih pevkah Predicah, ki jih pri kamniškem društvu upokojencev vodi že enajsto leto. »Pela in požvižgavala sem, kar pomnim; že na tuhinjskih njivah, od koder sem doma, pa v zborčku gostinske šole v Ljubljani, zatem v Titanu, kjer sem kot vodja prehrane po sedemnajstih letih dočakala upokojitev, ter vse do ustanovitve folklorne skupine v DU Kamnik, kjer sem plesala deset let.

Na etnografskih prireditvah po Sloveniji vse pogosteje srečujemo ljudi, oblečene v obleke, ukrojene kot tiste pred pred sto in več leti, pa tudi take, ki so jih nosili domačini ob praznikih ter kot delovna oblačila v času pred obema vojnama. V glavnem so to oblačila, izdelana v zdajšnjem času, vendar po raziskavah in še redko ohranjenih modelih, ki jih raziskujejo etnografi. Dr. Marija Makarovič je svoje raziskave in narisane ali fotografirane ter podrobno opisane modele objavila v knjigi Oblačilna kultura v Zgornji Savinjski dolini.

Cerkvenjak v Slovenskih goricah ima slikovito lego na razglednem slemenu nad Pesniško in Ščavniško dolino. Območje je bilo naseljeno že v predzgodovini, o čemer pričajo najdene rimske gomile ter drugi znanilci davnih časov. Vzoren čut za dediščino rojstnega območja ima Feliks Rajh, ki je v Cerkvenjaku uredil muzejsko zbirko. V Cerkvenjaku je bil mnogim mladim za zgled učitelj Vlado Lorber (1908-1986). V krajevnem šolskem poslopju je uredil zbirko starin in s poklicnimi arheologi izkopaval ostanke neolitskega človeka ter Rimljanov v teh...

Erazem Predjamski je bil nadvse pogumen kranjski vitez, ki se je izkazal v številnih bojih, še posebej s Turki. Rad se je bojeval tudi s plemiči bližnje in daljne okolice, saj je bil srborit mož. Njegova junaštva so ga pripeljala na dvor, kjer je postal stotnik cesarske telesne straže. Toda prav na tem mestu se je začela njegova nesreča. Ob neki priložnosti se je Erazem sprl z maršalom Pappenheimom, ker naj bi ta žalil spomin na njegovega najboljšega prijatelja Andreja Baumkircherja, nekaj let pred tem obglavljenega voditelja štajerskih...

Karikaturist, satirik in ilustrator Hinko Smrekar je ena najizrazitejših likovnih osebnosti na Slovenskem. Uvršča se med začetnike slovenske grafike. Med številnimi stvaritvami naj omenimo ilustracije Cankarjevega Hlapca Jerneja in duhovite karikature javnih osebnosti in umetnikov Cankarja, Dolinarja, Jakopiča ter drugih znanih Slovencev. Groteskno je karikiral družbene razmere in malomeščansko mentaliteto ter razgaljal razčlovečenost kapitalizma.

Rodil se je 13. julija 1883 v Ljubljani. V Münchnu in na Dunaju je študiral pravo. Leta 1903 je bil med ustanovitelji umetniškega društva Vesna. Na različnih zasebnih šolah v Münchnu je študiral slikarstvo, od leta 1911 pa je v Ljubljani vodil zasebno slikarsko šolo.

Solinarstvo je težko delo – na žgočem soncu je pokojnino zaslužil Jože Delbello, v to delo je vpeljal tudi sina Klavdija. Njegov vnuk Aleks preko študentskega servisa dela v solinah kot voznik električnega vlakca, popoldne pa s starši ter sestro in dedom grabi sol. Za njihovo družino je delo na solnih poljih dopolnilna dejavnost. »Od malega delam v solinah,« pravi danes 44-letni Klavdijo Delbello. Pokaže mi črno-belo fotografijo, na kateri sta z očetom v solinah; 11-letni Klavdijo je takrat kot predstavnik najmlajših solinarjev nastopil v...