Fantiču na koncu vasi je bil hišni prag ves znani svet. Videlo se je do jablane za potokom in celo do cerkve na Homškem hribu. Družbo so mu delali cunjast pajac z rdečo kapo ter nekaj kamnitih kock. Menda so bile te kocke nekoč graščinske, a so se jih otroci naveličali. Vaškemu fantiču so bile barvite kocke všeč. Ker so bile težke, se jih je dalo lepo zlagati. Bile so podobne kamnitemu pragu njegovega sveta, zato jim je pravil »pragove kocke«. Fantič je zrasel, kocke so se izgubile in izgubil se je tudi spomin nanje.

Pavel Lunaček - Igor je bil eden najbolj prizadevnih in uspešnih partizanskih zdravnikov. V vojnih razmerah je razvil in uveljavil koncept partizanskih bolnišnic. Dr. Lunaček je svoje življenje posvetil soljudem. Kmalu po vojni je zapisal: »Težak boj za obstanek me je morda tudi na univerzi zagrenil in sem se morda malo zakrknil vase. Dolgo sem kolebal med sovraštvom do ljudi in med željo, da bi se popolnoma posvetil pomoči soljudem. To me je spodbudilo, da sem zapustil gozdarsko fakulteto in presedlal na medicinsko fakulteto, kjer sem našel...

Bleščeče vloge Maje in Zlatka Šugmana so razveseljevale mnoge generacije; vrhunski igralec pa je tudi njun sin Jernej. Vsi trije so oblikovali številne nepozabne gledališke, televizijske ali filmske vloge najrazličnejših žanrov. Igralec pa je bil tudi Zlatkov oče in Jernejev ded. Maja in Zlatko sta se poznala že z akademije, v SLG Celje, kjer sta bila zaposlena, pa se je njuno prijateljstvo razvilo v ljubezen. Že po treh mesecih je Zlatko rekel Maji: »Jaz sem za to, da se poročiva; boljšega od mene tako ne boš dobila; jaz pa tudi ne!« Maja...

»Ko sem bila še zelo mlada, sem se bala zrelih let, sploh pa starosti. Takrat sem mislila, da je jesen življenja dolgočasna, nezanimiva in predvsem nevidna. Zdaj, ko sem upokojena, sem še vedno dejavna in sredi življenja,« povzame Nevenka Tomšič, ki vodi Društvo univerze za tretje življenjsko obdobje v Ilirski Bistrici. Ta univerza pa že osemnajst let skrbi za izobraževanje in prostočasne dejavnosti starejših. Naša sogovornica navdušeno pravi, da tretjega življenjskega obdobja čedalje številnejši starejši ne preživljajo za zapečkom, temveč...

Kranj je eno tistih slovenskih mest, kjer so po osamosvojitvi Slovenije tovarne ugašala druga za drugo, zlasti pa tekstilne. Zemljišča in stroje so razprodali, delavce pa poslali domov. Tako žalostna usoda je doletela tudi Tekstilindus, ki je slovenski in tuje trge oskrboval s pisanimi bombažnimi tkaninami. Margareta Vovk Čalič se je domislila, da bi iz blaga propadle tovarne, ki ga je v tej tovarni nabavljala vse od sedemdesetih let in ga nekaj še hrani, izdelala krpanko in tako ohranila čim več vzorcev.

Z dekretom takratnega ministra dr. Jožeta Potrča, na katerega so pozabili pritisniti štampiljko, so v Ljubljani v šolskem letu 1949/50 ustanovili srednjo šolo za vzgojiteljice. Prva generacija je imela dva oddelka, zaradi komaj minule vojne so se v prvi letnik vpisovale dekleta, rojena od leta 1930 pa do 1935. Takratne dijakinje pa letos proslavljajo 60. obletnico mature. Med njimi so tudi naše sogovornice – Martina Škof Kralj, Mara Koprivec in Mira Voglar.

O domnevno največjem baročnem gradu na Slovenskem, Gradu na Goričkem med domačini kroži samozavestna trditev, da ima kar 365 sob, torej toliko, kot je dni v letu. V pritličnih prostorih gradu so na ogled tradicionalne obrtne delavnice tega območja. V zgornjih prostorih je nekaj starinske opreme in drugih pričevalcev različnih zgodovinskih obdobij. Arheologi ugotavljajo, da je grad stal na tem mestu že v enajstem stoletju. Začeli naj bi ga graditi vitezi templarji. Poslopje je bilo pozidano na griču, katerega sestavina je bazaltni tuf.

Rimljani so že zelo zgodaj spoznali pomen območja, kjer danes stoji Ljubljana, zato so ustanovili Emono, ki je postala cvetoče rimsko mesto. Pisalo se je tretje leto našega štetja in Emoni je grozila nevarnost. Rimska vojska je zbrala nagrabljeno bogastvo in se odločila za umik. Tik pred Hrušico pa je prišlo sporočilo, da je v Vipavski dolini močna sovražnikova vojska, zato so Rimljani lesene zaboje z bogastvom zakopali nekje v gozdu. Že naslednji dan je sovražnik pri Logatcu zajel rimske vojake in vse do zadnjega pobil.