Železarna in železnica Jesenice povzdignili v mesto
»V obdobju, iz katerega sta izbrani razglednici, torej s preloma 19. v 20. stoletje je razpotegnjeno mestno naselje na začetku ozke Zgornjesavske doline, v dolžini šestih kilometrov na obeh straneh reke Save Dolinke od Hrušice do Koroške Bele, doživljalo velike spremembe. Potem ko je leta 1869 ustanovljena Kranjska industrijska družba (KID) združila vse gorenjske železarske obrate in je bila leto pozneje zgrajena železniška povezava z Ljubljano in Trbižem, so Jesenice postale pomemben dejavnik v avstro-ogrskem jeklarstvu in s tem naglo razvijajoče se industrijsko središče,« je najprej širše okoliščine nastanka objavljenih jeseniških razglednic iz let 1899 in 1910 opisal 74 – letni upokojeni inženir metalurgije Dušan Prešern, ki je pol stoletja kasneje vse svoje poklicno življenje prebil v Železarni Jesenice in se leta 1997 upokojil kot obratovodja hladne valjarne.
-
Z Vzajemnostjo sodeluje veliko zanimivih ljudi, ki z bralci vsak mesec delijo svoje misli, znanje in nasvete. Nekateri imajo že dolga leta svoje rubrike, drugi sodelujejo z uredništvom nekaj manj časa. Marsikaterega bralca tudi zanima, kakšna osebnost se skriva za imenom, zato vam jih bomo v prihodnjih številkah predstavili tudi z malo bolj osebne plati.
Slavica Pogačnik – Toličič: Živeti za vrednote
Specialistka klinične psihologije Slavica Pogačnik-Toličič je v svojem dolgoletnem poklicnem delu pomagala številnim mladim ljudem skozi življenje in težave, ki jih prinaša s seboj Mojster malih izdelkov etnografske dediščine
Čeprav je Jože Božič kot izučen ključavničar 34 let delal v ljubljanskem Litostroju, ga je kasneje, ko se je bližal čas upokojitve, navdušil les. S svojo natančnostjo ter modelarsko žilico je kovino zamenjal za tople materiale iz narave in gozdov pod Menino planino. Njegove skorjevke, kašče, mlini, žage »venecijanke«, gozdarske koče in kozolci, pa tudi čebelnjaki, kapelice in cerkve so tako verodostojni modeli, da so jih lahko veseli tudi umetnostni zgodovinarji.
Najlepša roža vrh planin - je mili jezik materin
Celjani profesorico Boženo Orožen srečujejo na univerzi za tretje življenjsko obdobje, učitelji na ekskurzijah, nekdanji dijaki pa jo videvajo na različnih poteh, saj veliko hodi naokrog. Kot edinka je hči zgodovinarja Janka Orožna svojo življenjsko pot začela 31. oktobra 1929 v Celju. Med drugo svetovno vojno je bila družina izseljena v Srbijo. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala leta 1954 in kasneje na brežiški in celjski gimnaziji poučevala slovenščino in ruščino. Še zdaj pa je zelo skrbna za jezik. Po upokojitvi prof.
-
Prof. dr. Antona Dolenca, dr. med. mnogi poznajo kot zdravnika in slikarja. V svojem poklicu je kot redni univerzitetni profesor, doktor medicinskih znanosti in predstojnik inštitutov za patologijo in sodno medicino Medicinske fakultete v Ljubljani ter kot avtor številnih strokovnih knjig in člankov dosegel vrh poklicnega uveljavljanja. Objavil je več kot 500 strokovnih in publicističnih člankov in napisal dve knjigi o medicinski deontologiji.
Povsem neznano pa je, da je Anton Dolenc vse življenje pisal tudi pesmi. Več kot 2000 jih je nastalo in pred nedavnim je izšla zbirka 150 pesmi z naslovom Harfa v molu, ki jo je prof. dr. Dolenc dopolnil s svojimi skicami. Zbirka je izšla v počastitev njegove 80. obletnice, ki jo bo praznoval letos. Rodil se je v Rečici ob Savinji, kjer je bil njegov oče znan rezbar in pozlatar. Že kot otrok je gledal in občudoval, kako nastaja umetniško delo. »Doma sem imel zgled, kako se ustvarja likovno delo.
-
Kaj pri vas tudi čakate?
Pika Nogavička, Katarinca, Mojca, Živa, Jana, Pika so punčke iz cunj, ki jih je izdelala skupina prostovoljk z univerze za tretje življenjsko obdobje in so že v objemu svojih »posvojiteljskih družin«. Z nakupom punčke so tako omogočili cepljenje otrok v manj razvitih državah.
Skupina, ki se imenuje kar »Punčke iz cunj«, je nastala pred približno štirimi leti in je plod sodelovanja med UNICEF in univerzo za tretje življenjsko obdobje, pa tudi četrtno skupnostjo Ljubljana-Center, kjer so prostovoljke našle prijazno zavetje. Srečujejo se enkrat na teden in ostanejo skupaj tri ure ali kaj takega. Dovolj, da izmenjajo misli, vtise. A pomembno je delo, ki ga med enim in drugim srečanjem opravljajo v domačem okolju. Pa ne le delo! Pomembno je o punčkah razmišljati, zmeraj in povsod.
-
Dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, ugledna profesorica in znanstvenica ter slovenska ambasadorka znanosti je med drugim tudi direktorica Mednarodnega centra UNESCO za kemijske študije na Univerzi v Ljubljani. Poleg raziskovalnega dela, raziskovala je zlasti zlasti alkaloide in antibiotike, se je vse življenje posvečala tudi pedagoškemu poslantvu. Prejela je številna domača in mednarodna priznanja ter leta 1999 – kot prva in še vedno edina ženska – najvišjo japonsko nagrado Honda.
-
»Naslov knjige Ženska na konju je nekoliko metaforičen. Konj je zelo pogost umetniški motiv likovnega upodabljanja in raziskovanja, ki se mu posveča tudi moj življenjski sopotnik Vasko, jaz pa z besedo razkrivam zgodbe iz najinega dolgoletnega skupnega življenja. Življenja z mojim moškim, umetnikom, ki vsak na svoj način raziskujeva isti medij – moškega in žensko,« je zapisala Ana Četković – Vodovnik v svoji knjigi, ki je izšla pred nedavnim.
Knjiga, ki zasluži posebno pozornost zaradi iskrene pripovedi o iskanju sožitja, kar je prvinsko in dovolj zapleteno hrepenenje skorajda pri vsakem življenjskem paru, ni njen prvenec. Izdala jo je kot ženska zrelih let, kar zaradi resnosti in premišljenosti pri razčlenjevanju tega večnega razmerja in skrivnosti sožitja v življenju, ki je pri njiju potekalo od mladostnih dni, veje iz sleherne napisane strani. Pred tem je izšlo že kar nekaj njenih del, ki jih je posvetila predvsem mlajšim.
ANKETA: Bi šli v dom starejših?
V domovih za starejše že dolgo ne dobiš le hrane in potrebne nege, če jo seveda potrebuješ, pač pa ti tudi vse operejo in zlikajo, stanovalci lahko v domu pojejo, plešejo, pletejo, telovadijo, gledajo filme, hodijo na izlete, se udeležujejo razstav, pevskih in gledaliških nastopov in še marsičesa. Ker vemo, da mnogi seniorji, čeprav težko živijo sami, nočejo niti razmišljati o selitvi, smo nekaj znanih osebnosti vprašali, ali se bodo, ko bodo starejši, odločili za odhod v dom.
Mojca Senčar, zdravnica in predsednica Europe Donne: »Ko bo čas, bom šla v dom tudi zato, ker so moji otroci še mladi in jih ne želim obremenjevati s svojo morebitno onemoglostjo, pa tudi zato, ker imajo pravico, da živijo svoje življenje. Domovi so potrebni, saj nudijo varnost, družbo, ustrezno oskrbo in nego. Najraje bi stanovala v domu v Trnovem v Ljubljani, v svoji sobi s kopalnico.« Danica Simšič, predsednica Spominčice – slovenskega združenja za pomoč pri demenci: »Želim si, da bi čim dlje polno in ustvarjalno živela.
-
Jože Trobec
Akademski slikar Jože Trobec je eden tistih srečnežev, za katerega se je že v zibeli vedelo, da bo slikarstvo zaznamovalo njegovo življenjsko pot. Vile rojenice so mu postregle z obilo talenta, ki pa ga še vedno in čeprav vstopa že v tretje življenjsko obdobje, še ni do konca izkoristil. Kranjčan od glave do pete je svoja rosna leta preživljal še z dvema sestrama in bratoma na Primskovem pri Kranju. »Moja mama, sicer gospodinja, se nikakor ni strinjala z mojimi malarskimi željami in nagnjenji.
