Prekmurci imamo kar nekaj književnih ustvarjalcev, ki so se dodobra uveljavili v slovenskem prostoru, njihova dela pa so prevedena tudi v svetovne jezike. Med njimi je tudi Karolina Kolmanič, ki je izdala že svojo 23. knjigo. Pisateljica je tudi »mama« bralne značke v Pomurju, marsikateri občan pa ima lepe spomine nanjo kot na svojo učiteljico.

Karolina Kolmanič se je rodila v Lomanošah pri Gornji Radgoni. Na učiteljišču v Mariboru je prof. Košar opazil njeno nagnjenje k literarnemu ustvarjanju. Leta 1964 je na PA v Ljubljani diplomirala iz slovenščine in nemščine. Kot predmetna učiteljica je poučevala na II. osnovni šoli v Murski Soboti in na tamkajšnjem učiteljišču, nekaj časa pa je bila tudi honorarna svetovalka na soboški enoti Zavoda za šolstvo. Še vedno piše in se z neutrudno energijo vključuje v delo DU Murska Sobota.

Ustvarjanje Marije Šolar iz Zgornje Besnice je kar dvakrat povezano s Prešernom. Pred tremi leti je prav na dan slovenskega kulturnega praznika ob 100-letnici KD Jože Papler Besnica izšla njena knjiga Besnica v ljudskem izročilu. Na predvečer Prešernovega rojstnega dne lani pa je prejela priznanje mestne občine Kranj za izjemen album besniških domačij z naslovom Naše korenine.

Naša sogovornica pove: »Vse življenje sem živela s kulturo. Toliko kot zdaj, pa nikoli. Rojena in odraščala sem v družini, v kateri sta ata Špančev Janez in mama Šemnova Ivana veliko sodelovala v kulturnih skupinah. Oče je bil 60 let organist in zborovodja, pa tudi igralec, mama pa je 40 let ustvarjala narodne noše. Na očetovo željo sem pri 14. letih začela peti v zboru. V njem sta bili tudi sestri Zalka in Ivanka ter brata Janez in Jože.«

Osebnost, kot je Aleksander Videčnik, bi bila lahko med Slovenci na visokem piedestalu, čeprav kot zgodovinar, publicist, pisatelj, urednik, muzealist, etnograf, kronist in raziskovalec ljudskega izročila deluje v omejenem lokalnem prostoru med Celovcem, Celjem in še zlasti v Zgornji Savinjski dolini. Kljub ugledni starosti devetdesetih let je še izjemno dejaven, ploden pisec ter zmeren kritik po njegovem prepričanju napačnih političnih procesov v deželi. Rad pa poudari, da se v aktivno politiko ne poglablja, ker ima veliko večji uspeh in uživa večji ugled kot raziskovalec bližnje zgodovine z željo, da bi mnoga ljudska izročila, pričanja in zapise iztrgal pozabi.

Dvotirna železniška proga, imenovana preprosto Južna železnica, naj bi trdneje in učinkovito povezala Dunaj in Dolnjo Avstrijo s pristaniščema Reko in Trstom in potem po morju z vsem svetom. Imela pa je močan vpliv tudi na razvoj slovenskih krajev.

V tastovi zapuščini sem naletel na knjigo »Die Südbahn und ihr Verkehrsgebiet in Oesterreich – Ungarn« ali po naše »Južna železnica in njeno prometno območje v Avstro – Ogrski«. Knjiga je izšla okoli leta 1900, stara je torej nekako 110 let, opisuje pa takratne razmere ob Južni železnici in v bližnji okolici. Tu in tam obudi dogodke ali oriše osebnosti iz bližnje ali daljne preteklosti.

Človek se je v davnini varoval pred mrazom tako, da se je ovijal v živalske kože ali v pletenje iz ličja. Da pa bi lahko nosil ta okorna oblačila in da mu med hojo in premikanjem ne bi zdrsnila s telesa, je sčasoma izumil šivanko, gumbe, škarje ...

Šivanka je bila prvo orodje v pračlovekovi krojačnici. Narejena je bila iz ribje ali bele kosti, pa tudi iz lesa. Služila je za prebadanje kož in izdelavo luknjic, skozi katere so nato praljudje povlekli posušene kite ubitih živali ali vrvice, spletene iz rastlinskih vlaken.

Od starodavne podobe Žužemberka se je le malo ohranilo

 

»Osrednja točka značilne trške vedute je mogočen žužemberški grad na strmem skalnem pomolu nad reko Krko, ki tu teče čez slikovite lehnjakove pragove. Oba, torej grad in reka že stoletja simbolizirata središče Suhe krajine, prvič omenjeno leta 1246, kot trg pa že leta 1399,« pravi ob pogledu na panoramsko razglednico iz leta 1908, ki jo je založil trgovec Josip Podboj, 70 – letni upokojeni direktor Kmetijskega inštituta Slovenije Slavko Gliha, po domače Sirkov Slavko. Ta je v svojih spominih, ki so v samozaložniški knjižni obliki (z naslovom »Moja pota«) izšli lansko jesen, med srečnimi okoliščinami, s katerimi ga je obdarilo življenje, na prvem mestu navedel dejstvo, da je bil rojen v Žužemberku, v sedemčlanski kmečko – obrtniški družini, v hiši na Bregu, ki jo vidimo ob desnem robu barvne razglednice.

Letos, ko praznujemo evropsko leto prostovoljstva, bomo prostovoljkam in prostovoljcem namenili več pozornosti, kot so je vajeni. Prostovoljsko delo je bila namreč od nekdaj bolj ali manj osebna odločitev posameznikov, čeprav zaradi vse večjih stisk ljudi postaja tudi vse bolj potrebna dejavnost. Tudi to je dokaz, da se civilna družba hitreje in bolje odziva na potrebe najbolj ranljivih skupin v družbi.

O pomenu in promociji prostovoljstva ter o težko pričakovanih (in potrebnih) zakonskih podlagah zanj smo se pogovarjali s Terezo Novak, izvršno direktorico Slovenske filantropije, združenja za promocijo prostovoljstva.

Med tremi brati, ki so se rodili Leničevima, je Andrej najmlajši. Starejša Tomaž in Janez sta ugledna poslovneža, njemu pa so vile rojenice v zibel položile ljubezen do glasbe, ki ni ugasnila niti zdaj, ko se je glasbeni urednik Radia Slovenija pred nedavnim upokojil.

Med slikami iz otroštva sta mu dve še posebno ljubi. To so spomini na sankanje z ljubljanskega Rožnega hriba, ko je raje zamižal, namesto da bi na koncu Francoske zaviral in ga je ustavilo nič kaj prijazno deblo mogočnega drevesa.

In potem potica, ki jo je spekla njegova stara mama. Posebej in samo zanj čisto majhno potičko.