Družba je dolžna zaščititi najbolj ranljive skupine

Pred štirimi leti je državni zbor za varuhinjo človekovih pravic potrdil psihiatrinjo dr. Zdenko Čebašek-Travnik. Predsednik države je v svojem predlogu zapisal, da se je odločil predvsem na podlagi dejstva, da kandidatka posveča posebno pozornost socialnemu in družbenemu okolju ter razrahljanim medčloveškim odnosom. Za pogovor smo tokrat varuhinjo zaprosili zaradi odmevnosti njene razprave na nedavnem festivalu za tretje življenjsko obdobje.

»Sodobna pomagala so vsekakor koristna, toda če v glavi nimaš svojega Googla, če nisi nikoli stal na štartu smučarske tekme ali igral nogometa, boš s svojim poročilom stežka zadovoljil okus športnega navdušenca, ki prebira tvoj časopis ali pa gleda tvojo TV oddajo,« pravi Jože Pogačnik, ki je mladost preživel v Murovi, delu Jesenic, kjer cesta zavije v Rovte. Poleg šole je bil šport glavna stvar mladega dijaka jeseniške gimnazije.

Smučanje ali hokej? »Smučanje na prvem mestu. Pa še marsikaj, tudi košarka! Opravil sem celo trenerski izpit. Tudi odbojkarsko igrišče smo si sami zgradili in ker ni bilo denarja za žogo, smo si oprtali nahrbtnike in se peš podali pod Rjavino. Iz razbitin vojaškega letala smo nabrali aluminij, ga prodali in kupili odbojkarsko žogo.«

 »V iskanju estetske utopije« je naslov razstave del Oskarja Kogoja in hrvaškega umetnika Nenada Fabjanića, ki se je iz Zagreba preselila v Ljubljano, od tu pa bo odpotovala v Milano in nato še v ZDA. Predstavljena bo celo v Beli hiši. Sicer pa ima Oskar Kogoj za seboj več kot 300 razstav doma in v tujini, več kot sto svetovnih muzejev pa hrani njegova dela. Zase pravi, da je raziskovalec resnice in iskalec lepote.

V njegovem ateljeju sedim na originalnem Plečnikov stolu in občudujem glavo »črne Mone Lise« z biseroma v očeh. Izdelal jo še kot študent v Benetkah. V Mirnu, kjer je Oskar Kogoj doma, ta kraj je označeval skrajni rob rimskega imperija, pa je bil nekoč tudi Da Vinci …

Mesec gruden, čas, ko zemlja v zaledenelih grudah leži po polju, je v naši deželi po šegah najbogatejši mesec v letu.

Decembrski prazniki se začenjajo s prihodom prijaznega svetnika Miklavža, ki skrivaj ponoči otrokom prinaša darila. Legenda nam pripoveduje, da ima sv. Miklavž to navado od tistega davnega dne, ko je trem hčeram nekega obubožanega plemiča ponoči naskrivaj vrgel v sobo tri kepe zlata in jim tako priskrbel doto. Brez dote se deklice ne bi mogle omožiti. Še danes jabolka, čeprav ne zlata, sodijo med obvezne darove tega dobrosrčnega svetnika.

O sebi pravi, da se je rodila v vojno, ki ji sicer ni prizanašala z izkušnjami, neprimernimi za mlado bitje, ji je pa v zameno podarila trdoživost in trmo. Od tod kleno zdravje in neupogljivost hrbtenice, pa tudi neustavljiva radovednost, ki jo je poklicno pripeljala v novinarstvo. Iz družine, ki pri babicah sega od Furlanije do Češke, pri dedih pa od Prlekije do Španije. Judi, Romi, Slovani, socialisti po prepričanju in feministke po izročilu. Tudi ko si nalaga sedmi križ, je še vedno prepričana, da bi bil lahko svet boljši in pravičnejši. Tako je svoj novinarski poklic vselej pojmovala: kot priložnost za kritiko brezobzirnosti in plehkosti in za podporo vsega, kar človeka osrečuje, pa čeprav na robu norosti. Na prvem mestu, pravi, je bila mati treh otrok, šele na drugem pa partnerka, žena, prijateljica in vse drugo … uokvirjeno z življenjsko erotiko, ki s starostjo ne ugasne.

»Dvoslikovna razglednica Ribnice, ki jo je v začetku prejšnjega stoletja izdelal znan postojnski poklicni fotograf in založnik Maks Šeber, prikazuje najznačilnejša motiva upravnega, gospodarskega in kulturnega središča Ribniške doline, ki se prvič omenja leta 1220 in nato od leta 1350 kot trg. Na desnem posnetku je jedro naselja, ki ga predstavlja v trg razširjena glavna ulica s strnjeno pozidavo na obeh straneh; v tistih časih so ga imenovali Glavni, danes pa je to Škrabčev trg. Na levi sliki je skupina treh krošnjarjev, ki so z ribniško suho robo po vsem slovenskem ozemlju in tudi tujih deželah z značilno melodično govorico in šegavostjo stoletja širili dobro ime svojega kraja,« nas je ob ogledovanju starejše od obeh objavljenih starih razglednic iz bogate zbirke, ki sta jo ustvarila s sinom Aleksandrom, najprej opozoril 76 – letni upokojeni strojni ključavničar Andrej Krampelj.

V izročilu ljudstev in narodov sveta je kamnu namenjeno posebno spoštljivo mesto. »Med dušo in kamnom obstaja tesno razmerje,« piše v Slovarju simbolov. Neobdelani kamen je bil v starih časih simbol svobode, obdelani pa je bil simbol sužnosti in teme.

Človek skozi zgodovino uporablja kamen za gradnjo domov, svetišč, cest; iIz kamnitih blokov kamnoseki klešejo nagrobnike, kiparji pa nabožne in posvetne podobe, mlinske kamne ... Po namenu ločujemo okrasni, skulpturni, stavbni, arhitektonsko-gradbeni, ornamentni in drugi kamen.

»Vsaka stvar je za nekaj dobra!« Modrost, ki se je oklepa Marjan Roblek, odkar mu je, štirinajstletnemu fantiču, ob koncu druge svetovne vojne v roki eksplodirala bomba in razblinila sanje o igranju na harmoniko. Zato pa smo Slovenci dobili izvrstnega pevca, pisca skečev in humorista -Matevža.

Življenje mu v rosni mladosti ni prizanašalo. Bil je nezaželen bajtarski otrok in že z devetimi leti je šel služit za pastirja. Vsem tegobam navkljub pa se je šolal in leta 1950 maturiral na kranjski gimnaziji, pozneje končal še študij na višji pedagoški šoli. »Študij me je pritegnil zgolj zaradi enega razloga - pomagati otrokom. Sam sem imel zelo težko otroštvo in kdorkoli mi je kot otroku kakorkoli pomagal ali bil dober z menoj, sem si ga za vedno zapomnil in mu bil za to večno hvaležen. Življenje pa se je zasukalo tako, da sem prišel službovat na porajajočo se slovensko televizijo in med drugim z velikim veseljem in ljubeznijo sodeloval pri otroških oddajah.« Seveda pa je bila glasba, predvsem narodno-zabavna, tista, ki mu je zapolnjevala in mi bogatila življenje. Najprej je bilo petje fantov na vasi tisto, ki ga je prevzelo. Pa seveda harmonika!