-
Glasbeni urednik Jani Kenda je tja do mature na jeseniški gimnaziji svojo mladost preživljal na Bledu. Kendovi so živeli v romantični vili Lastovka, postavljeni na skali tik ob jezeru, ob blejskem predoru na cesti, ki pelje v Bohinj. »Ne, Blejec pa nisem. Mati me je povila v ljubljanski porodnišnici. Pravi, avtohtoni Blejci so seveda rojeni na Bledu.«
Jani Kenda že skoraj štiri desetletja tlačani programski glasbeni grofici Radia Slovenija. Dobro pozna ustroj, moč in odmevnost elektronskega medija. Zato ga vprašam, ali bo Radio Slovenija preživel konkurenco pridobitniških radijskih postaj? Ga bo morda spodkopal internet?
-
Z Vzajemnostjo sodelujejo ugledni novinarji, strokovnjaki z različnih področji in uveljavljeni pisci, ki z bralci delijo svoje misli, znanje in bogate izkušnje. Nekateri že vrsto let, drugi pa v zadnjem času. Ob prebiranju njihovih prispevkov prav gotovo marsikaterega bralca zanima, kakšna osebnost se skriva za imenom, zato jih predstavljamo tudi z malo bolj osebne plati.
Mitja Meršol:
Beseda, ki utira pot v svet
Na uvodno vprašanje, kako bi se predstavil s tremi besedami, vprašani, znan po pronicljivih in duhovitih prispevkih, odgovori pričakovano: Mitja Meršol, novinar. Poudarek je na zadnji besedi, kajti novinarstvo zanj ni le poklic, marveč način življenja.
-
O Evgenu Titanu ni lahko pisati. Spričo množice pomembnih dejstev te mimogrede pogoltne vrtinec spominov, idej, podatkov, načrtov, uspehov, sogovornik pa se suvereno sprehaja med njimi in rdeča nit, ki vse to povezuje, se nikoli ne prekine. Evgen Titan je karizmatična osebnost, ki živi za to svojo »veliko vas Soboto«, je njena neuničljiva ikona.
Moje prvo srečanje s profesorjem Titanom sega v september leta 1956, v vročično obdobje revolucije na Madžarskem, ko je na mejah naše skupne države rožljalo orožje in so reke beguncev napolnile tudi prekmursko pokrajino. Kot dijaka nižje gimnazije me je kot profesor, kasneje pa kot trener in mentor uvajal v skrivnosti različnih športov.
Cekarje plete že več kot 50 let
Marija Rajtar iz Turnišča še ohranja star običaj pletenja cekarjev, pa tudi košaric, klobukov, copat in drugih izdelkov iz koruznega bilja.
Vsako leto na bližnji njivi posadi koruzo. Na jesen, ko še ni povsem zrela, jo potrga, zlička in posuši bilje, nato ga poveže v majhne snope in shrani v suhem, zračnem prostoru. Preden začne s pletenjem, navlaži ličkanje in ga nekaj časa pusti, da se zmehča. Včasih ga tudi pobarva z barvo, ki jo uporabljamo za barvanje pirhov. Nato pa njeni spretni prsti prepletajo vrste vodoravno, navpično, približno osem ur, dokler ni cekar spleten.
Naš pogovor: ljubljanski nadškof in metropolit
Za pravičnost, strpnost in medsebojno spoštovanje
Novi ljubljanski nadškof dr. Anton Stres je že vrsto let navzoč v slovenskem javnem življenju. Zanj je značilno, da je zagovornik dialoga pri urejanju vprašanj v odnosih med Cerkvijo in državo. Posebno pozornost namenja moralnim vprašanjem in poudarja, da je položaj Cerkve v največji meri odvisen od ravnanja cerkvenih predstavnikov in vernikov. Menimo, da so njegovi pogledi na družbene razmere še posebej zanimivi v času, ko skušamo poiskati odgovore na številna vprašanja, ki ne zadevajo zgolj Cerkve, temveč celotno skupnost.
-
Tudi tokrat objavljamo spise in risbice na temo starosti in staranja z lanskega festivala za tretje življenjsko obdobje. In tudi vas vabimo, da nam pošljete domislice svojih vnukov ali pa njihove likovne in literarne mojstrovine.
Ko bom star, bom ...
Razmišljam, kdaj si sploh star. Zame so stari vsi, ki ne hodijo več v šolo. Za mojega dedka pa je star tisti, ki je starejši od njega. Vem pa, da si mladost in starost podajata roki. Kar nenadoma postaneš najstnik, nato mladenič, pa zrel mož in že si starec. Svoje življenje si zamišljam tudi takole:
Stari starši imajo veliko prednosti
Vse, kar ste doživeli s svojimi otroki, se nenadoma začne še enkrat. Še enkrat občudujete, kako se otročiček prvič nasmehne, se postavi pokonci, stoji, teče. Opazujete, kako se uči govoriti, naredi prve neumnosti, dobi prve buške.Toda najlepše je: niste več odgovorni za vse, kar otrok potrebuje. Zaradi njega vam ni več treba prebedeti noči, in če vas njegova podjetnost preveč spravlja ob živce, ga lahko spet pošljete k staršem in si odpočijete.
Kar se tiče razvoja, vzgoje in prehrane je verjetno najpomembnejše spoznanje, pri katerem so stari starši v prednosti pred starši, da skorajda vedno obstajajo različne možnosti za zdravo in srečno odraščanje otrok. Ni se vam več treba obupno truditi za to, da bi našli eno in edino pravo pot.
-
Henrik Krnec, ki so mu na Golniku zdravili jetiko in mu najbrž rešili življenje, je o tem najznamenitejšem sanatoriju v nekdanji, še predvojni Jugoslaviji zapisal: »Okrevališče je postavljeno v čudovito okolje ob umetnem jezeru in bližnjem drevoredu mogočnih sekvoj pod vznožjem prelepih gora, ki so ga poimenovali "Park zaljubljencev"...«
Strokovna usposobljenost, človekoljubje in nadčloveška vztrajnost so porodile nastanek enega najbolj uspešnih zdravilišč pri nas. Pri prebiranju zgodovine Golnika, ki jo je v knjižni obliki izdala prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med. (Tuberkuloza - kuga 19 in 20 stoletja na Slovenskem na primeru sanatorija Golnik, 1921-1998), bralca "prevzame kar nekakšna zakletost golniških zdravnikov v boju z jetiko". Neprestano preizkušajo, vsak najmanjši napredek skrbno analizirajo na vse možne načine, ga dopolnjujejo, pa spet ponavljajo v novih,...
-
Že dolga desetletja se vlečejo razprtije med prebivalci Pivške doline in prebivalci Bloške planote, ker oboji vztrajajo pri trditvi, da je bil Martin Krpan iz njihovih krajev. Povedati je treba, da je Martin Krpan resda last vseh Slovencev, toda ljudje območja, kjer je bil doma, ga lahko imajo nekoliko bolj za svojega.
Fran Levstik v svoji povesti navaja, da je bil Martin Krpan doma z Vrha pri Sveti Trojici na Notranjskem. Pri tem se samo po sebi razume, da je Vrh vas, kakor je vas tudi Sveta Trojica.
-
Že pred dobrimi tristo leti so po gradovih, samostanih in v premožnejših meščanskih družinah posvečali veliko skrbi olikani ter izbrani strežbi hrane in pijač.
Osnova so bila lepo pripravljena omizja. »Namizno ploščo so najprej pogrnili s prtom, pravzaprav z vezeno ali tkano preprogo z različnimi vzorci pisanih barv. Nanjo so nato položili še bel prt in prtičke,« ugotavlja dr. Mateja Kos v strokovnem delu Prizorišče človeškega življenja in smrti.
Prti in prtički so bili pogosto obrobljeni s čipkami. Na mizo jih je strežno osebje zlagalo po najnovejši modi v zapletene geometrične oblike. Belino in odsev svetlobe in senc so poudarjali svečniki, narejeni iz prozornega kristala, modro obarvanega stekla ali srebra.
