Elizabeta Živkovič je drobna gospa velikega pogleda in zvedavih, a prav nič vsiljivih oči. Skromnost je njena naravna drža, a ji tudi odločnosti ne manjka. Osebnost starega kova v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Z njo sem se spoznala predlani, ko je s hčerko Natašo prvič uprizorila performans Prva ljubezen, drugič /Preboleti Naceta Junkarja/. S predstavo sta doživeli velik uspeh, ki ga je hči, plesalka in igralka, okronala še s priznanjem zlata ptica za svoje umetniško delovanje. Še bolj je predstava delovala na obe navznoter, na njuno spreminjanje, osebno rast in na razumevanje med njima. Kolegice in prijateljice, teh ima veliko, so jo spraševale, ali ji ni bilo nerodno stati na odru in igrati samo sebe. »Prav nič,« jim je odgovarjala, in to je res, saj drugače prav gotovo niti stopila ne bi na oder.

Malo je tistih, ki doživijo sto let, še manj pa takih, ki se ob tem častitljivem jubileju z letalom popeljejo nad Julijce in Triglav. Tereziji Hvala iz Latkove vasi pri Preboldu ali teti Zinki, kot jo kličejo, je uspelo oboje.

Terezijina življenjska pot se je začela v Idriji. Bila je najmlajša od šestih otrok v rudarski družini. Po končani osnovni in meščanski šoli, kjer je vsa leta ob četrtkih obiskovala tudi šolo klekljanja, in po dveletni trgovski šoli bi morala oditi služit vsakdanji kruh v Italijo, a je mama kot zavedna Slovenka ni pustila. Odšla pa je k sestri Tončki in njeni družini v Zabukovje nad Sevnico, kjer je gospodinjila in varovala otroke. Skupaj z družino, sestra in svak sta bila učitelja, se je večkrat selila, nekaj časa so živeli v Slovenskih Konjicah in nato v Celju. Med drugo svetovno vojno je bila sestrina družina izgnana na Hrvaško, Terezijo, ki je imela še italijansko državljanstvo, pa so poslali nazaj v Idrijo.

Medletovi iz Novega mesta so zgodba o uspehu podjetja, ki ga je iz nič ustvaril Lojze z ženo Marto, ter zgled družine, ki skrbno goji razumevanje in sožitje. Z njihovo zgodbo začenjamo niz predstavitev družin, v katerih se tradicija na tak ali drugačen način prenaša iz roda v rod.

»Če se boš usmeril v kovinarstvo in nadaljeval moje delo, boš prišel na postlano; če se boš odločil za zdravnika, boš moral začeti od začetka in sam,« je Lojze Medle dejal svojemu mlajšemu sinu Robiju. Starejši Gorazd je takrat že vodil svoje podjetje senčil, ki je bilo dopolnilo programu roletarstva, kar je bila očetova obrt. Robi je sprva malce razmišljal, a mu ni žal, da se je pridružil očetu.

Družba je dolžna zaščititi najbolj ranljive skupine

Pred štirimi leti je državni zbor za varuhinjo človekovih pravic potrdil psihiatrinjo dr. Zdenko Čebašek-Travnik. Predsednik države je v svojem predlogu zapisal, da se je odločil predvsem na podlagi dejstva, da kandidatka posveča posebno pozornost socialnemu in družbenemu okolju ter razrahljanim medčloveškim odnosom. Za pogovor smo tokrat varuhinjo zaprosili zaradi odmevnosti njene razprave na nedavnem festivalu za tretje življenjsko obdobje.

»Sodobna pomagala so vsekakor koristna, toda če v glavi nimaš svojega Googla, če nisi nikoli stal na štartu smučarske tekme ali igral nogometa, boš s svojim poročilom stežka zadovoljil okus športnega navdušenca, ki prebira tvoj časopis ali pa gleda tvojo TV oddajo,« pravi Jože Pogačnik, ki je mladost preživel v Murovi, delu Jesenic, kjer cesta zavije v Rovte. Poleg šole je bil šport glavna stvar mladega dijaka jeseniške gimnazije.

Smučanje ali hokej? »Smučanje na prvem mestu. Pa še marsikaj, tudi košarka! Opravil sem celo trenerski izpit. Tudi odbojkarsko igrišče smo si sami zgradili in ker ni bilo denarja za žogo, smo si oprtali nahrbtnike in se peš podali pod Rjavino. Iz razbitin vojaškega letala smo nabrali aluminij, ga prodali in kupili odbojkarsko žogo.«

 »V iskanju estetske utopije« je naslov razstave del Oskarja Kogoja in hrvaškega umetnika Nenada Fabjanića, ki se je iz Zagreba preselila v Ljubljano, od tu pa bo odpotovala v Milano in nato še v ZDA. Predstavljena bo celo v Beli hiši. Sicer pa ima Oskar Kogoj za seboj več kot 300 razstav doma in v tujini, več kot sto svetovnih muzejev pa hrani njegova dela. Zase pravi, da je raziskovalec resnice in iskalec lepote.

V njegovem ateljeju sedim na originalnem Plečnikov stolu in občudujem glavo »črne Mone Lise« z biseroma v očeh. Izdelal jo še kot študent v Benetkah. V Mirnu, kjer je Oskar Kogoj doma, ta kraj je označeval skrajni rob rimskega imperija, pa je bil nekoč tudi Da Vinci …

Mesec gruden, čas, ko zemlja v zaledenelih grudah leži po polju, je v naši deželi po šegah najbogatejši mesec v letu.

Decembrski prazniki se začenjajo s prihodom prijaznega svetnika Miklavža, ki skrivaj ponoči otrokom prinaša darila. Legenda nam pripoveduje, da ima sv. Miklavž to navado od tistega davnega dne, ko je trem hčeram nekega obubožanega plemiča ponoči naskrivaj vrgel v sobo tri kepe zlata in jim tako priskrbel doto. Brez dote se deklice ne bi mogle omožiti. Še danes jabolka, čeprav ne zlata, sodijo med obvezne darove tega dobrosrčnega svetnika.

O sebi pravi, da se je rodila v vojno, ki ji sicer ni prizanašala z izkušnjami, neprimernimi za mlado bitje, ji je pa v zameno podarila trdoživost in trmo. Od tod kleno zdravje in neupogljivost hrbtenice, pa tudi neustavljiva radovednost, ki jo je poklicno pripeljala v novinarstvo. Iz družine, ki pri babicah sega od Furlanije do Češke, pri dedih pa od Prlekije do Španije. Judi, Romi, Slovani, socialisti po prepričanju in feministke po izročilu. Tudi ko si nalaga sedmi križ, je še vedno prepričana, da bi bil lahko svet boljši in pravičnejši. Tako je svoj novinarski poklic vselej pojmovala: kot priložnost za kritiko brezobzirnosti in plehkosti in za podporo vsega, kar človeka osrečuje, pa čeprav na robu norosti. Na prvem mestu, pravi, je bila mati treh otrok, šele na drugem pa partnerka, žena, prijateljica in vse drugo … uokvirjeno z življenjsko erotiko, ki s starostjo ne ugasne.