Alojz Zavrl iz Srednjih Bitenj že desetletja zbira dokumente o zgodovini kraja ter o življenju in delu sokrajanov. Omari s predali, v katerih so kuverte z več kot 1200 gesli in arhiviranimi članki pravi kar » moj internet«.

V šestdesetih letih je bil devet let direktor podjetja Kovinar v Struževem, ukvarjal pa se je tudi s politiko. Ko se je podjetje združilo s podjetjem TOSO in je nastal IKOS, se je VK finomehanik, ki je ob delu dokončal še srednjo ekonomsko šolo, poslovil od direktorskega položaja. A ni odšel iz podjetja, ampak je ostal ter pomagal izpeljati posel za vzhodnonemški tekstilni inženiring, ki je tudi z njihovimi posodobljenimi previjalnimi stroji opremljal tekstilne tovarne v manj razvitih državah, v Braziliji, Tuniziji, Egiptu, na Cejlonu itd. Bili so sicer najmanjša, le 120-članska tovarna tekstilnih strojev v nekdanji državi, ki pa je v celoti izpolnila vse, kar je obljubljala, obuja spomine zdaj že triinosemdesetletni Lojze.

Jože Kukec je tudi v tretjem življenjskem obdobju ostal dejaven na številnih področjih, še zlasti pa tam, kjer ga ljudje potrebujejo – v krajevni skupnosti in pri Lionsih. S prav posebnim veseljem pa že dolga leta dela kot pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez, znan po tem, da se posveti vsakemu paru posebej.

»Skupaj s Silvom Polakom in Zdenkom Picljem ter z ekipo najboljših matičark upravne enote Novo mesto poročam tudi na Otočcu, kjer je že sam ambient tak, da je vsaka poroka zares lepa …,« skromno doda.

Valter Moljk z Dola pri Hrastniku je že dolgo znan med zasavskimi pedagogi, športniki in kmetijci … Zasavci pa so še posebej ponosni nanj od letošnjega marca, ko je prejel zlato medaljo za skok v višino na dvoranskem svetovnem prvenstvu veteranov v atletiki.

Kot učitelj fizike in matematike je pred desetletji uvajal novo matematiko, kot ravnatelj hrastniške šole pa si je prizadeval, da so zgradili bazen in športno dvorano na Logu v neposredni bližini šole. Oživil je košarko, namizni tenis, atletiko v domačem kraju. V teritorialni obrambi je delal prostovoljno kot načelnik štaba vse od njenega nastanka pa do razpustitve.

Tako pravi Mira Dobravec, pred dvema letoma upokojena publicistka, 60. »Leta kar zapiši s številko«, pravi, »do tega nimam nobenih zadržkov.« Nasprotno: »Prepričana sem: moj čas se šele začenja!«
Pogovor poteka v garaži, ki to ni več, ker si jo je sogovornica uredila v svetlo prebivališče. Ko vstopiš, začutiš pozitivno energijo. Veliko svetlobe, nekaj barvnih žarišč, nekaj funkcionalnih kotičkov, pomembni predmeti že ob vhodu, povsod pa cvetje. Hiša se je vedno prilagajala spremenljivim potrebam velike družine (4 otroci, zaenkrat 9 vnukov). Mira v spodnji etaži varuje njene temelje.

Pred dnevi je, žal kar preveč neopazno minila 30-letnica svetovalnega telefona Klic v duševni stiski, ki deluje pri kliničnem oddelku Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana. Ob jubileju jim je čestital tudi predsednik republike dr. Danilo Turk in med drugim dejal, da so v tem času mnogim polepšali dan, marsikomu rešili življenje, vsem pa svetovali z dobrim namenom in v prepričanju, da opravljajo koristno in nujno potrebno dejavnost. To pa je bila tudi priložnost za pogovor z idejno snovalko Klica v duševni stiski prof. dr. Onjo Tekavčič Grad, ki je pred tremi desetletji zaorala ledino na tem humanitarnem področju.

Glasbeni urednik Jani Kenda je tja do mature na jeseniški gimnaziji svojo mladost preživljal na Bledu. Kendovi so živeli v romantični vili Lastovka, postavljeni na skali tik ob jezeru, ob blejskem predoru na cesti, ki pelje v Bohinj. »Ne, Blejec pa nisem. Mati me je povila v ljubljanski porodnišnici. Pravi, avtohtoni Blejci so seveda rojeni na Bledu.«

Jani Kenda že skoraj štiri desetletja tlačani programski glasbeni grofici Radia Slovenija. Dobro pozna ustroj, moč in odmevnost elektronskega medija. Zato ga vprašam, ali bo Radio Slovenija preživel konkurenco pridobitniških radijskih postaj? Ga bo morda spodkopal internet?

Z Vzajemnostjo sodelujejo ugledni novinarji, strokovnjaki z različnih področji in uveljavljeni pisci, ki z bralci delijo svoje misli, znanje in bogate izkušnje. Nekateri že vrsto let, drugi pa v zadnjem času. Ob prebiranju njihovih prispevkov prav gotovo marsikaterega bralca zanima, kakšna osebnost se skriva za imenom, zato jih predstavljamo tudi z malo bolj osebne plati.

Mitja Meršol:

Beseda, ki utira pot v svet

Na uvodno vprašanje, kako bi se predstavil s tremi besedami, vprašani, znan po pronicljivih in duhovitih prispevkih, odgovori pričakovano: Mitja Meršol, novinar. Poudarek je na zadnji besedi, kajti novinarstvo zanj ni le poklic, marveč način življenja.

O Evgenu Titanu ni lahko pisati. Spričo množice pomembnih dejstev te mimogrede pogoltne vrtinec spominov, idej, podatkov, načrtov, uspehov, sogovornik pa se suvereno sprehaja med njimi in rdeča nit, ki vse to povezuje, se nikoli ne prekine. Evgen Titan je karizmatična osebnost, ki živi za to svojo »veliko vas Soboto«, je njena neuničljiva ikona.

Moje prvo srečanje s profesorjem Titanom sega v september leta 1956, v vročično obdobje revolucije na Madžarskem, ko je na mejah naše skupne države rožljalo orožje in so reke beguncev napolnile tudi prekmursko pokrajino. Kot dijaka nižje gimnazije me je kot profesor, kasneje pa kot trener in mentor uvajal v skrivnosti različnih športov.

Marija Rajtar iz Turnišča še ohranja star običaj pletenja cekarjev, pa tudi košaric, klobukov, copat in drugih izdelkov iz koruznega bilja.

Vsako leto na bližnji njivi posadi koruzo. Na jesen, ko še ni povsem zrela, jo potrga, zlička in posuši bilje, nato ga poveže v majhne snope in shrani v suhem, zračnem prostoru. Preden začne s pletenjem, navlaži ličkanje in ga nekaj časa pusti, da se zmehča. Včasih ga tudi pobarva z barvo, ki jo uporabljamo za barvanje pirhov. Nato pa njeni spretni prsti prepletajo vrste vodoravno, navpično, približno osem ur, dokler ni cekar spleten.