Osebnost, kot je Aleksander Videčnik, bi bila lahko med Slovenci na visokem piedestalu, čeprav kot zgodovinar, publicist, pisatelj, urednik, muzealist, etnograf, kronist in raziskovalec ljudskega izročila deluje v omejenem lokalnem prostoru med Celovcem, Celjem in še zlasti v Zgornji Savinjski dolini. Kljub ugledni starosti devetdesetih let je še izjemno dejaven, ploden pisec ter zmeren kritik po njegovem prepričanju napačnih političnih procesov v deželi. Rad pa poudari, da se v aktivno politiko ne poglablja, ker ima veliko večji uspeh in uživa večji ugled kot raziskovalec bližnje zgodovine z željo, da bi mnoga ljudska izročila, pričanja in zapise iztrgal pozabi.

Dvotirna železniška proga, imenovana preprosto Južna železnica, naj bi trdneje in učinkovito povezala Dunaj in Dolnjo Avstrijo s pristaniščema Reko in Trstom in potem po morju z vsem svetom. Imela pa je močan vpliv tudi na razvoj slovenskih krajev.

V tastovi zapuščini sem naletel na knjigo »Die Südbahn und ihr Verkehrsgebiet in Oesterreich – Ungarn« ali po naše »Južna železnica in njeno prometno območje v Avstro – Ogrski«. Knjiga je izšla okoli leta 1900, stara je torej nekako 110 let, opisuje pa takratne razmere ob Južni železnici in v bližnji okolici. Tu in tam obudi dogodke ali oriše osebnosti iz bližnje ali daljne preteklosti.

Človek se je v davnini varoval pred mrazom tako, da se je ovijal v živalske kože ali v pletenje iz ličja. Da pa bi lahko nosil ta okorna oblačila in da mu med hojo in premikanjem ne bi zdrsnila s telesa, je sčasoma izumil šivanko, gumbe, škarje ...

Šivanka je bila prvo orodje v pračlovekovi krojačnici. Narejena je bila iz ribje ali bele kosti, pa tudi iz lesa. Služila je za prebadanje kož in izdelavo luknjic, skozi katere so nato praljudje povlekli posušene kite ubitih živali ali vrvice, spletene iz rastlinskih vlaken.

Od starodavne podobe Žužemberka se je le malo ohranilo

 

»Osrednja točka značilne trške vedute je mogočen žužemberški grad na strmem skalnem pomolu nad reko Krko, ki tu teče čez slikovite lehnjakove pragove. Oba, torej grad in reka že stoletja simbolizirata središče Suhe krajine, prvič omenjeno leta 1246, kot trg pa že leta 1399,« pravi ob pogledu na panoramsko razglednico iz leta 1908, ki jo je založil trgovec Josip Podboj, 70 – letni upokojeni direktor Kmetijskega inštituta Slovenije Slavko Gliha, po domače Sirkov Slavko. Ta je v svojih spominih, ki so v samozaložniški knjižni obliki (z naslovom »Moja pota«) izšli lansko jesen, med srečnimi okoliščinami, s katerimi ga je obdarilo življenje, na prvem mestu navedel dejstvo, da je bil rojen v Žužemberku, v sedemčlanski kmečko – obrtniški družini, v hiši na Bregu, ki jo vidimo ob desnem robu barvne razglednice.

Letos, ko praznujemo evropsko leto prostovoljstva, bomo prostovoljkam in prostovoljcem namenili več pozornosti, kot so je vajeni. Prostovoljsko delo je bila namreč od nekdaj bolj ali manj osebna odločitev posameznikov, čeprav zaradi vse večjih stisk ljudi postaja tudi vse bolj potrebna dejavnost. Tudi to je dokaz, da se civilna družba hitreje in bolje odziva na potrebe najbolj ranljivih skupin v družbi.

O pomenu in promociji prostovoljstva ter o težko pričakovanih (in potrebnih) zakonskih podlagah zanj smo se pogovarjali s Terezo Novak, izvršno direktorico Slovenske filantropije, združenja za promocijo prostovoljstva.

Med tremi brati, ki so se rodili Leničevima, je Andrej najmlajši. Starejša Tomaž in Janez sta ugledna poslovneža, njemu pa so vile rojenice v zibel položile ljubezen do glasbe, ki ni ugasnila niti zdaj, ko se je glasbeni urednik Radia Slovenija pred nedavnim upokojil.

Med slikami iz otroštva sta mu dve še posebno ljubi. To so spomini na sankanje z ljubljanskega Rožnega hriba, ko je raje zamižal, namesto da bi na koncu Francoske zaviral in ga je ustavilo nič kaj prijazno deblo mogočnega drevesa.

In potem potica, ki jo je spekla njegova stara mama. Posebej in samo zanj čisto majhno potičko.

Elizabeta Živkovič je drobna gospa velikega pogleda in zvedavih, a prav nič vsiljivih oči. Skromnost je njena naravna drža, a ji tudi odločnosti ne manjka. Osebnost starega kova v najbolj žlahtnem pomenu te besede.

Z njo sem se spoznala predlani, ko je s hčerko Natašo prvič uprizorila performans Prva ljubezen, drugič /Preboleti Naceta Junkarja/. S predstavo sta doživeli velik uspeh, ki ga je hči, plesalka in igralka, okronala še s priznanjem zlata ptica za svoje umetniško delovanje. Še bolj je predstava delovala na obe navznoter, na njuno spreminjanje, osebno rast in na razumevanje med njima. Kolegice in prijateljice, teh ima veliko, so jo spraševale, ali ji ni bilo nerodno stati na odru in igrati samo sebe. »Prav nič,« jim je odgovarjala, in to je res, saj drugače prav gotovo niti stopila ne bi na oder.

Malo je tistih, ki doživijo sto let, še manj pa takih, ki se ob tem častitljivem jubileju z letalom popeljejo nad Julijce in Triglav. Tereziji Hvala iz Latkove vasi pri Preboldu ali teti Zinki, kot jo kličejo, je uspelo oboje.

Terezijina življenjska pot se je začela v Idriji. Bila je najmlajša od šestih otrok v rudarski družini. Po končani osnovni in meščanski šoli, kjer je vsa leta ob četrtkih obiskovala tudi šolo klekljanja, in po dveletni trgovski šoli bi morala oditi služit vsakdanji kruh v Italijo, a je mama kot zavedna Slovenka ni pustila. Odšla pa je k sestri Tončki in njeni družini v Zabukovje nad Sevnico, kjer je gospodinjila in varovala otroke. Skupaj z družino, sestra in svak sta bila učitelja, se je večkrat selila, nekaj časa so živeli v Slovenskih Konjicah in nato v Celju. Med drugo svetovno vojno je bila sestrina družina izgnana na Hrvaško, Terezijo, ki je imela še italijansko državljanstvo, pa so poslali nazaj v Idrijo.